sámouméven -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄)
razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / uro je vzel kot samoumeven dar

sámoumévno 
1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno
2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da ne moreš hkrati imeti visokih načel in velikih dobičkov / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

sámouméven -vna -o; bolj ~, tudi -ejši -a -e (ȃẹ́; ȃẹ́ ȃẹ̑ ȃẹ́; ȃẹ́) ~ odgovor
sámoumévno -ega s, pojm. (ȃẹ́) storiti kaj ~ega
sámoumévnost -i ž, pojm. (ȃẹ́)

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024.

sámouméven -vna -o prid.

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 24. 5. 2024