apogéj -a m (ẹ̑) astr. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najbolj oddaljena od Zemlje: Luna je v apogeju;
umetni satelit je bil v apogeju oddaljen od Zemlje tisoče kilometrov, v perigeju pa le nekaj sto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
atmosfêra -e ž (ȇ) - 1. zračna plast, ki obdaja zemljo, ozračje: raketa je ponesla satelit nad atmosfero; nižje plasti atmosfere / obmorska, tropska atmosfera; vpliv atmosfere na rast
- 2. duhovno ozračje, vzdušje: ti dogodki so ustvarili težko politično atmosfero; zrasel je v kulturni atmosferi; delo odseva atmosfero časa; atmosfera v dijaškem domu / gorenjska atmosfera v Finžgarjevih kmečkih povestih
- 3. fiz. enota za merjenje tlaka: tlak je dosegel 300 atmosfer / fizikalna atmosfera tlak 1,03 kiloponda na 1 cm2; tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2
♦ astr. atmosfera plinski ovoj, ki obdaja nebesno telo; kem. atmosfera plin v zaprtem prostoru, v katerem potekajo kemične reakcije; reakcija poteka v dušikovi atmosferi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
fotográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na fotografiranje ali fotografijo: turisti s fotografskimi aparati;
satelit so opremili z zelo občutljivimi fotografskimi kamerami / fotografski papir papir, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; vstaviti novo fotografsko ploščo / fotografski atelje; fotografska temnica / fotografski posnetek / fotografski postopek / fotografska reportaža fotografski posnetki o čem, navadno s kratkim komentarjem // fotografski arhivfotográfsko prisl.: svoja opažanja je fotografsko dokumentiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
géostacionárni -a -o [geostacijonarni] prid. (ẹ̑-ȃ) ki je v zvezi z navidezno stalno točko nad Zemljinim površjem: Po sedanjih izračunih bo asteroid letel celo bliže od številnih komunikacijskih satelitov v geostacionarni orbiti okoli Zemlje E ← agl. geostationary iz (↑)geo... + (↑)stacionárengéostacionárni satelít -ega -a m (ẹ̑-ȃ, ȋ)
umetni satelit na navidezno stalni točki nad Zemljinim površjem, ki se premika v orbiti nad ekvatorjem z enako hitrostjo in v isti smeri kot Zemlja: Satelitski oddajnik posreduje signal na enega od devetih geostacionarnih satelitov, od koder se prenaša na zemeljsko postajo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
izstrelíti -ím dov., izstréli in izstrêli; izstrélil (ī í) - 1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreliti kroglo iz puške; izstreliti naboj v zrak; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico
// s streljanjem izprazniti: izstreliti puško / ekspr. izstreliti cel magazin - 2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti: z minami so izstrelili odprtino v zidovju
- 3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju: izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog. v vesolje so izstrelili prvega astronavta
- 4. ekspr. hitro, nepričakovano reči, povedati: te besede je kar izstrelil
izstreljèn -êna -o: izstreljeni naboji; izstreljena granata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
kód -a m (ọ̑) teh. dogovorjen znak, sestavljen iz enega ali več znakov, ki predstavlja določen podatek, informacijo: vsaka črka ima, predstavlja svoj kod;
izračunati zapisane kode števil;
dešifrirati, sestaviti sistem kodov // sistem takih znakov: sestaviti kod / prevesti sporočilo v kod / zapisati v kodu / črkovni, številčni kod; satelit dobiva povelja v binarnem kodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
komunikacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na komunikacijo:- a) komunikacijski objekti / komunikacijska dela
- b) komunikacijski satelit; brezžični komunikacijski sistem / komunikacijsko sredstvo; publ. množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija
// jezik kot komunikacijsko sredstvo - c) komunikacijske možnosti radia in televizije; iskanje komunikacijskih zvez med ljudmi
♦ fiz. komunikacijska posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; vezna posoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
króžen -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na krog ali kroženje: krožni izsek, lok;
prehajati iz krožne oblike v spiralo / krožna cesta; krožna planinska pot / stavba ima krožni hodnik; krožni trdnjavski zid / krožno dirkališče, tekališče / satelit je opravil krožno pot okoli zemlje
♦ anat. krožna mišica mišica, ki zapira in odpira odprtino; ekon. krožno gibanje denarja; fiz. krožno gibanje gibanje po krožnici; krožno valovanje valovanje, ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; strojn. krožno hlajenje hlajenje stroja s sklenjenim tokom zraka ali vode; šport. krožni obrat obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva; krožna (kolesarska) dirka dirka po krožni progi; tur. krožno potovanje potovanje, pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti potikróžno prisl.: krožno se gibati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
króžnica -e ž (ọ̑) - 1. geom. sklenjena ravninska krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krožnico s šestilom / žig z eno, dvema krožnicama
- 2. knjiž. pot v obliki krožnice: gibanje elektronov po krožnici / satelit se je usmeril na krožnico okoli zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
lansírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju; izstreliti: lansirati raketo, torpedo / lansirati vesoljsko ladjo, umetni satelit
- 2. publ. dati na tržišče nov proizvodni in trgovski predmet, navadno z veliko reklamo: lansirati nove modele čevljev; lansirati dirkalno vozilo; lansirati v serijah; pren. lansirati lažne vesti
- 3. publ. omogočiti komu hitro napredovanje, uspeh: lansirati igralca / ta film jo je lansiral med filmske zvezde
lansíran -a -o: lansirana raketa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
nadzráčen -čna -o prid. (á ā) ki je, se nahaja nad ozračjem: raketa je ponesla satelit v nadzračni prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
navigácijaSSKJ -e ž (á) 1. iskanje in izbira določene funkcije v menijih elektronskih naprav: preprosta navigacija; Navigacija po menijih in postavkah na zaslonu je olajšana, saj si pri tem navadno pomagamo z daljinskim upravljalnikom 2. sistem navigacijskih satelitov, postaj in elektronskih navigacijskih pripomočkov, ki omogoča določanje položaja vozil in njihovo vodenje v določeni smeri: Vsak satelit je opremljen z atomsko uro, ki je ključnega pomena za navigacijo E ← nem. Navigation, agl. navigation ← lat. nāvigātiō 'plovba' iz nāvis 'ladja'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
nosílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
- 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
- 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
♦ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
nosílka -e [u̯k in lk] ž (ȋ) navadno z rodilnikom - 1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice
- 2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
// ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana - 3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke
- 4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje
- 5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov
- 6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja
- 7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje
- 8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
- 9. mn., knjiž. nosila: ranjenca so položili na nosilke / platnene nosilke
- 10. knjiž., redko, v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal
♦ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
obdelováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
- 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
// žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav - 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja - 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
- 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
- 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
♦ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati
obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
obkrožíti in obkróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
- 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata
- 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta
- 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet
● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati
obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) - 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
- 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
- 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
- 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele
// star. osuti se: rože so se obletele
● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili
obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
órbita -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito;
gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
ozráčje -a s (ȃ) - 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju
// zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno
♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte - 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje
● ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje
// publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
ploščád -i ž (ȃ) - 1. prazen raven prostor
- a) pred kakim velikim poslopjem: spomenik stoji na ploščadi pred mestno hišo; kavarniška ploščad
- b) navadno s prilastkom za določen namen: letališka ploščad / knjiž. kolodvorska ploščad peron
- 2. navadno s prilastkom manjša, navadno ograjena plošča za določen namen: razgledna ploščad stolpa; vrtalna ploščad; ploščad na jamboru / vozilo s ploščadjo z ravno nakladalno ploskvijo
♦ alp. ploščad raven gladek predel v skalovju; astr. vesoljska ploščad večji umetni Zemljin satelit za vzletanje vesoljskih ladij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
ponêsti -nêsem dov., ponésel ponêsla; ponesèn tudi ponešèn (é) nav. ekspr. - 1. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: raketa je ponesla satelit v vesolje / ladja jih je ponesla čez morje / knjiž.: ponesti roko pred obraz dati; ponesti si robec pred usta / ponesti venec na grob odnesti; knjiž. ponesi pismo na pošto nesi; pren. v Ameriko bo ponesel lep spomin na domače kraje
- 2. navadno v zvezi z ime, slava razširiti, razglasiti: taki ljudje so ponesli ime Jugoslavije po svetu; naši košarkarji so ponesli slavo jugoslovanskega športa v svet
- 3. povzročiti občutek obstajanja, nahajanja tam, kot izraža določilo: ta melodija ga vselej ponese v pomladno jutro na morju; spomini so ga ponesli v domači kraj
● ekspr. šel bom, kamor me noge ponesejo brez naprej določenega cilja; nar. gorenjsko nikogar nima, da bi ji ponesel jerbas pomagal nesti; evfem. kmalu me ponesejo na pokopališče kmalu bom umrl
ponêsti se zastar. - 1. biti ponosen: ponese se s svojo zmago / pošten fant je, se je ponesla mati ponosno rekla, povedala
- 2. obnesti se: naprava se dobro ponese / kako se je ponesel kako je delal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
pót -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta) - 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
- 2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
// s prilastkom ta del ozemlja, prostora- a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
- b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
// Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
- 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
- 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
- a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa
// ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja
// po poti jesti med potjo
// kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot - b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
// navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
- 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
- 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v socializem; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
- 7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela; utreti pot marksizmu - 8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti
// v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji - 9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
- 10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
prikrožíti in prikróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. krožeč priti: satelit je prikrožil okrog zemlje / ekspr. jata rac je prikrožila nad jezero / ekspr. cigareta je spet prikrožila do prvega kadilca
- 2. zastar. prikrojiti, prirediti: Slovani so prikrožili stara imena rek, naselij po svoje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
rakéta -e ž (ẹ̑) izstrelek, ki ga potiskajo reaktivno delujoči plini: raketa vzleti;
izstreliti raketo / lunarne, vesoljske rakete; zaviralne rakete; rakete proti toči; rakete na tekoče gorivo // tak izstrelek s pirotehničnimi snovmi za razsvetlitev ali signaliziranje: raketa se razleti, švigne / rdeča, zelena raketa; signalna raketa; pištola za rakete // tak izstrelek, napolnjen z eksplozivom, za streljanje na oddaljenejše cilje: raketa je zadela tank; z raketami oborožena enota / balistična raketa; publ. globalna raketa ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine; jedrske, medcelinske, strateške rakete
● žarg., šport. igrati v raketi v prostoru, označenem s črtami, pod košem na košarkarskem igrišču
♦ teh. enostopenjska raketa z eno pogonsko napravo; dvostopenjska raketa ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim; nosilna raketa ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; voj. protiletalska, protitankovska raketa; raketa zemljazrak ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
raziskoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na raziskovanje: raziskovalna metoda, tehnika;
na pot ga je gnala velika raziskovalna vnema / raziskovalni predmet; raziskovalni pripomočki; raziskovalni satelit; raziskovalna ladja; jamarska raziskovalna odprava / raziskovalni center, inštitut / raziskovalna naloga; raziskovalno delo / raziskovalni sodelavec; raziskovalna skupnost skupnost, v kateri izvajalci in uporabniki načrtujejo in usklajujejo razvoj posameznih znanstvenih disciplin in razvoj raziskovalne dejavnosti nasploh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
reagírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati, izraziti odnos, stališče do tega dejstva; odgovoriti, odzvati se: vodstvo še ni reagiralo; reagirati na novico; reagirati na očitke z jokom; čustveno, instinktivno, ostro reagirati / reagirati s streljanjem, z žalitvijo odgovoriti, povrniti
// telo reagira na cepljenje z vročino
// z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati sposobnost čutenja, zaznavanja: ponesrečenec še reagira; reagirati na dotik / satelit na ukaze ne reagira več / publ. umetnost na te družbene probleme še ni reagirala
// pokazati, da kaj deluje na kaj: na to gnojilo rastline hitro reagirajo / ne ve se, kako bo na nove predpise reagiralo tržišče
♦ fot. emulzija filma reagira na svetlobo - 2. kem. zaradi medsebojnega učinkovanja ali pod vplivom toplote, svetlobe se spremeniti v snov z drugačnimi lastnostmi: fluor reagira tudi z žlahtnimi plini; lakmus reagira v tej raztopini kislo, nevtralno / ob takih pogojih reagirata dušik in vodik v amoniak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
relé -ja m (ẹ̑) - 1. elektr. priprava, ki ob spremembi vhodne električne veličine povzroči spremembo izhodne električne veličine: pripravo vklaplja in izklaplja rele; elektromagnetni rele / frekvenčni rele katerega vzbujevalna veličina je frekvenca; merilni rele ki deluje, ko karakteristična veličina z določeno točnostjo doseže delovno vrednost
- 2. žarg. relejna naprava, relejna postaja: rele na Nanosu se je pokvaril; postavljati nove releje; uporabiti satelit za rele / televizijski rele
♦ teh. gasilski cevovod z vsaj eno vmesno motorno brizgalno za poganjanje vode na bolj oddaljeno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
reléjen -jna -o prid. (ẹ̑) - 1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
// ki deluje kot rele: relejna ura - 2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
- 3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
satelít -a m (ȋ) - 1. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta: zemlja in njen satelit luna; hodi okrog nje kot satelit / naravni satelit
♦ astr. Jupitrovi sateliti
// temu podoben tehnični izdelek, opremljen z različnimi instrumenti, napravami: izstreliti satelit; okrog zemlje kroži že veliko satelitov; spremljati olimpiado preko satelita / komunikacijski, meteorološki, navigacijski satelit; sateliti za znanstveno raziskovanje / umetni satelit - 2. publ. formalno samostojna država, vlada, politično in gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: poraz Nemčije in njenih satelitov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
satelítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na satelit: sporočati podatke satelitski postaji;
satelitsko omrežje / satelitski oddajnik / satelitski televizijski prenos; satelitska navigacija / satelitske države so podprle svojo zaveznico
♦ urb. satelitsko mesto, naselje samostojno mesto, naselje v bližini velikega mesta, od katerega je gospodarsko, kulturno, prometno odvisno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
sopótnik -a m (ọ̑) - 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
- 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
♦ lit. sopotniki moderne - 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
spútnik -a m (ȗ) umetni satelit, izdelan v Sovjetski zvezi: izstrelitev novega sputnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
stabilizírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj stabilno: stabilizirati čoln / stabilizirati satelit // publ. ustaliti, utrditi: stabilizirati cene; odnosi so se stabilizirali / gospodarski, politični položaj se stabilizira / vreme se bo stabiliziralo ustalilo
♦ elektr. stabilizirati zmanjšati spreminjanje določene veličine na določeno vrednost; stabilizirati napetost; kem. stabilizirati snov z dodajanjem druge snovi preprečiti, upočasniti razpad kake snovistabilizíran -a -o: stabilizirane cene; stabilizirane politične razmere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
stacionáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. - 1. ki je na stalno določenem mestu; stalen, nepremičen: tovarna je organizirala stacionarne servise za svoje izdelke; stacionarne prodajalne / stacionarni oddajnik; stacionarni satelit
- 2. ki se ne spreminja, ne spremeni; stalen, ustaljen: vrednost izvoza je stacionarna / politični položaj je stacionaren; stacionarne vremenske razmere; stacionarno stanje bolezni / živeti v stacionarni revščini trajni
♦ fiz. stacionarno gibanje gibanje, ki se v celoti ne spreminja s časom; med. stacionarna zdravstvena ustanova zdravstvena ustanova za stacionarno zdravljenje; stacionarno zdravljenje zdravljenje, med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu; tur. stacionarni turizem turizem, za katerega je značilno daljše bivanje turistov v določenem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
telekomunikacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na telekomunikacijo: telekomunikacijski satelit;
telekomunikacijske naprave / telekomunikacijski sistem / telekomunikacijske zvezetelekomunikacíjsko prisl.: telekomunikacijsko prenašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
télstar -ja m (ẹ̑) teh. ameriški telekomunikacijski satelit, izstreljen leta 1962: radijski, televizijski prenos preko telstarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tírnica -e ž (ȋ) - 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage
// taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice - 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah
- 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico
- 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah
♦ elektr., žel. kontaktna tirnica vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
titán1 -a m (ȃ) - 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad titanov z bogovi
// um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: vrče nad fontano držijo titani - 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je titan
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi titan znanja; povzpel se je do titana v industriji
♦ astr. Titan največji in najsvetlejši Saturnov satelit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
trabánt -a m (ā á) - 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti
- 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti
// somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti - 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti
- 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti
- 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) - 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
// zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila - 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
- 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
- 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
// slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh - 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
- 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
- 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
tréščiti se ekspr. - 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
- 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila
tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
● pog. biti malo treščen omejen, neumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje
// narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje - 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt
- 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne
// ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki - 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten
- 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno
- 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
- 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika
● star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka
♦ aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
umétno prisl.: umetno hraniti bolnika; umetno izzvati, pridobiti; zelo umetno ponarediti; umetno uspavati; umetno kovani izdelki
♦ les. umetno sušen les; sam.: nadomeščanje naravnega z umetnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
utíriti -im dov. (í ȋ) - 1. narediti, da je vozilo na tiru: utiriti iztirjene vozičke
- 2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru: raketa je utirila vesoljsko ladjo; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje
- 3. ekspr. narediti, da ima kaj določeno smer: utiriti pot; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami; pren. utiriti svoje življenje
// narediti, da ima kaj določeno vsebino: neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor
● knjiž., ekspr. njihove življenjske navade so se dokončno utirile ustalile, utrdile
utírjen -a -o: utirjena vesoljska ladja; utirjena pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
vesólje -a s (ọ̑) - 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju
- 2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja meja vidnega, zaznavnega vesolja
// prostor zunaj zemeljske atmosfere: izkoriščati, osvajati vesolje; izstreliti satelit v vesolje
● ekspr. podrlo se mu je njegovo otroško vesolje njegov otroški svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
vohúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na vohune: vohunska dejavnost / vohunska mreža; vohunska organizacija / vohunski satelit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
zakrožíti in zakróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. začeti krožiti: okrog zemlje bo zakrožil nov satelit / zrak spet zakroži
- 2. nav. ekspr. narediti pri premiku krogu podobno pot: nad njimi zakroži orel / plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani / zakrožiti s klobukom, z roko po zraku narediti gib v obliki kroga
- 3. ekspr. začeti prehajati od ene osebe k drugi: kozarec zakroži iz rok v roke / zakrožiti s pogledom po pokrajini
- 4. ekspr. dati čemu obliko kroga, dela kroga: artist zakroži telo / zakrožiti roke v skodelico
● ekspr. živahno mu zakroži kri (po žilah) postane živahen, sproščen; redko okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh zaigra; star. pevci so zakrožili veselo pesem zapeli; redko z nakupom parcel zakrožiti zemljišče zaokrožiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
zêmljin -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na zemlja 1: zemljina površina / zemljin satelit
♦ astr. Zemljin tir; geol. zemljina skorja zemeljska skorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) - 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
// biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma - 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče
zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.