skušnjáva -e ž (ȃ) nav. ekspr. - 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo
● ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje
// priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav - 2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.