slína -e ž (í) prozorna, nekoliko sluzasta tekočina, ki jo izločajo slinavke: v ustih se ji je nabrala slina; po bradi se mu je pocedila, mu je tekla slina; izpljuniti, požreti slino; ekspr. bzikniti slino; s slino zmočiti kaj / penasta slina na ustnicah
 
ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; ekspr. cediti sline po čem, za čim zelo si česa želeti; pog. sline delati komu vzbujati mu željo po čem; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; šalj. do smrti bom že živel, če same sline požiram nočem si delati preveč skrbi za obstoj; pog., šalj. kačja slina žganje
// nav. ekspr. tej podobna tekočina: polževa slina; slina na travniških rastlinah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

káčji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kače: kačji pik, ugriz; kačji rep / kačje sikanje / hud kačji strup / kačji lev / našel je kačje gnezdo / kačji samec / ekspr. oklenila se ga je s prav kačjo gibčnostjo / slabš. ošinil ga je s kačjim pogledom
  2. 2. v zvezi kačji pastir velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim zadkom: nad vodo se spreletavajo živobarvni kačji pastirji; kačji pastir z zelenimi prozornimi krili; ličinka kačjega pastirja
    ● 
    ekspr. ima kačji jezik je zelo odrezav, piker; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; pog., šalj. kačja slina žganje
    ♦ 
    bot. kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

pocedíti -ím dov., pocêdi in pocédi; pocédil; pocejèn (ī í) 
  1. 1. ekspr. popiti, izpiti: med vožnjo so pocedili zadnjo kapljo žganja / celo steklenico vina je pocedil
  2. 2. ekspr. s težavo reči, povedati: pocedila je nekaj besed med jokom / ne morem, je pocedil počasi
  3. 3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: brez besed jo je pocedila iz sobe; nevajeni streljanja so jo že po prvih strelih pocedili; pocedil jo je domov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

bétel -a (ẹ̑) 
  1. 1. tropska grmičasta ovijalka iz družine poprovcev: list betela
  2. 2. v liste te ovijalke zavita mešanica za žvečenje: žvečiti betel; od betela rdeča slina; neskl. pril.: betel palma areka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

pršéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih, navadno gostih vodnih kapelj: začelo je pršeti / v osebni rabi iz megle je pršel rahel dež
  2. 2. leteti v obliki drobnih kapelj, delcev: curek vodometa je pršel v zrak; ob govorjenju mu je slina pršela iz ust / iskre pršijo / ekspr. jeza mu prši iz oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 
  1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
    // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
  2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
  3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
  5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
    ● 
    zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

kléjast -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na klej: klejaste snovi / ima klejast okus / klejasta slina lepljiva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

péna -e ž (ẹ́) 
  1. 1. mehurčkasta zmes tekočine in plina, navadno zraka: na mleku se delajo pene; pri kuhanju nastajajo pene; pobirati pene s tekočine; morske pene / kozarec piva z debelo peno
    // taka zmes, narejena iz mila: razmazati (milno) peno po obrazu / pena za britje
  2. 2. slina na ustih, nastala zlasti zaradi jeze, bolezni: na ustih so se mu pokazale pene; ekspr. razjezil se je do pen / volu so iz gobca visele pene
  3. 3. gastr. jed, navadno sladka, pripravljena s stepanjem: preliv s čokoladno peno; vanilijeva, vinska pena
  4. 4. teh. strjena snov s številnimi plinskimi mehurčki: izdelek iz pene / plastična pena
  5. 5. teh. zmes vode in penilnega sredstva, ki razpršena prekrije goreč predmet, prepreči dostop zraka in povzroči ohlajanje: gasiti s peno / kemična, vodna pena / pena za gašenje
    ● 
    ekspr. ti si zanj le pena nepomemben; ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; star. pene tiščati imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; knjiž. morska pena rudnina magnezijev silikat s hidroksilno skupino; stiva; star. zlata pena zelo tanek list zlata za zlatenje nekovinskih predmetov
    ♦ 
    kozm. pena trdna ali tekoča snov, ki so ji primešani drobni plinasti, navadno zračni mehurčki; mont. flotiranje s peno bogatenje, ki izkorišča površinske napetosti na meji med trdnimi delci, tekočino in plinom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

pribírati -am nedov. (ī ȋ) zastar. dobivati, pridobivati si: v gorah je pribiral nove moči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

číkast -a -o prid. (ȋ) umazan od čikanja: čikasta slina; čikasta usta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

pljúnek -nka (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek
 
ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

Število zadetkov: 11