stròp strôpa m, mest. ed. tudi strópu (ȍ ó) vsak od delov stavbe, ki omejuje, zapira prostor, prostore od zgoraj: strop se je udrl;
narediti nove strope;
omara sega do stropa;
pod stropom visi lep lestenec;
betonski, leseni stropi;
debel, masiven strop;
obokan, raven strop;
odprtina v stropu / izravnati, obložiti strop; poslikan strop; sajast, zakajen strop; beljenje stropa / soba z nizkim, visokim stropom; pren., knjiž. gorovje se dotika nebesnega stropa // navadno s prilastkom kar kaj omejuje, zapira od zgoraj sploh: podpreti strop v rudniku; ostanki jamskega stropa; strop kabine
● ekspr. vročina je napolnila hišo do stropa vso hišo; ekspr. če bi jaz to dobila, bi skakala, skočila do stropa bi bila zelo vesela; ekspr. ta človek je visok do stropa je zelo visoke postave; molčal je in gledal v strop z izrazom je kazal nezanimanje, neprizadetost; zastar. hiša z dvema stropoma nadstropjema
♦ arhit. kasetirani strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji; rebrasti z redkimi, rebričasti strop z gostimi nosilnimi rebri; grad. obešeni strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; teh. nosilni strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
kaséten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kaseto:- a) kasetna obloga
- b) kasetna produkcija / kasetni magnetofon magnetofon, v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete
- c) kasetno dno, poslikano z ornamenti / kasetni strop kasetirani strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
prekáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prekat: prekatni sistem
♦ arhit. prekatni strop strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji; kasetirani strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
rêbrast in rébrast -a -o prid. (é; ẹ́) - 1. ki ima podolgovate vzbokline, rebra: rebrasta površina; cesta je rebrasta / rebrasti gumijasti podplati; rebrasti žamet; rebrasta skleda
● ekspr. rebrast svet neraven, valovit
♦ arhit. rebrasti obok obok s kamnitimi rebri; rebrasti strop strop z redkimi nosilnimi rebri - 2. ekspr. zelo suh: rebrast človek
rêbrasto in rébrasto prisl.: rebrasto obokana cerkev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
obésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi - 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek - 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
- 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
- 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati
obésiti se - 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj
// smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase - 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
// v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride - 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑) - 1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
- 2. redko izbočiti: fant je obokal obrvi
obókan -a -o - 1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
- 2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
♦ med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
kasetírati -am nedov. in dov. (ȋ) pog. dati, vložiti v kaseto: kasetirati gramofonske ploščekasetíran -a -o: kasetirani film
♦ arhit. kasetirani strop strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) - 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem - 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
// ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel - 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
- 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
- 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk - 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi - 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom - 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
- 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
- 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč
visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
// ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave - 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
// leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
♦ šport. žoge zadevajo koš - 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
- 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
- 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
// delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost - 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
// v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale
zadeváje: tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje
zadevajóč -a -e: plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
udréti se udrèm se tudi udêrem se dov., stil. uderó se; udríte se tudi uderíte se; udŕl se (ẹ́ ȅ, é) - 1. pod pritiskom, težo pomakniti se v navpični smeri navzdol: led se je udrl; mehek sneg se globoko udre / razmočena tla so se pod vsakim korakom udrla
// zaradi lastne teže začeti se pomikati navzdol: v hribih se je udrl plaz
// zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: udreti se v pesek; konj se je udrl v zamet do trebuha; brezoseb. udrlo se mu je do kolen - 2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spremeniti položaj v smeri navpično navzdol: del strehe se je udrl; zaradi preobremenjenosti se je strop udrl
// zaradi dotrajanosti, poškodovanosti pasti navzdol: kjer se je plošča udrla, so velike luknje - 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: na mestih, kjer je bilo pohištvo, se je preproga udrla
// spremeniti obliko v smeri v notranjost: od stradanja so se živalim udrle lakotnice; bolniku so se oči, prsi globoko udrle - 4. ekspr. začeti silovito teči: solze so se ji udrle, star. so ji udrle po licih; iz nosa se mu večkrat udre kri
● ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega
udréti pog., ekspr., v zvezi z jo hitro steči, oditi: udrl jo je za njimi; udreti jo proti domu, po stopnicah
udŕt -a -o: udrt strop kraške jame; od udarca udrta čelada; ustrašila se je njegovih udrtih oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
na predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
- 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
// opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge - 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo - 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro - 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek - 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
- 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni - 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja- a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
- b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
// molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje - 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
// čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
// kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
// kleči na levem kolenu / kopati se na Savi - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
// ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
// je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
// zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji - 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
- 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
- 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
- 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
// učiti se na napakah
● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
rebríčast -a -o prid. (í) ki ima podolgovate vzboklinice, rebra: rebričasta površina
♦ arhit. rebričasti strop strop z gostimi nosilnimi rebri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
trám -a tudi -ú m, mn. tramóvi tudi trámi (ȃ) štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah: tesati tramove;
podpreti s tramom;
črviv tram;
dolg tram;
smrekovi tramovi / nosilni, oporni, prečni, strešni, stropni tram / strop iz tramov lesen strop z vidnimi nosilnimi tramovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
kot vez. - I. med členi v stavku
- 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
- 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
- 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
- 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
- 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
- 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
- 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
- II. v odvisnih stavkih
- 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
- a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
- b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
- c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
- č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
- d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
// z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
// nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
- 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
mónta -e ž (ọ̑) grad. stropna opeka z večjimi luknjami in žlebovoma ob spodnjih stranskih robovih: en strop je iz monte, drugi iz betona / kupiti tovornjak monte; neskl. pril.: monta strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
obéšati -am nedov. (ẹ́) - 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce - 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
// pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine - 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
- 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera
● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati
obéšati se - 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
- 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša
// iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj - 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah
● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
opréti oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅ) navadno v zvezi z na - 1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami - 2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke
opréti se - 1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj
// postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize - 2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase
opŕt -a -o: na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
preprézati -am nedov. (ẹ̄) - 1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: preprezati z žicami
- 2. ekspr. biti, obstajati
- a) načrtno razporejen na kakem področju: močvirje preprezajo jarki
- b) na kaki površini: pajčevine preprezajo strop; voda se že prepreza z ledeno skorjo; pren. veriga nasprotij prepreza svet
- 3. rastoč (mrežasto)
- a) prekrivati: trta prepreza zidanico
- b) se širiti v čem: korenine vedno globlje preprezajo zemljo
preprézati se obstajati v mrežasti obliki: steze se preprezajo med grmovjem
● knjiž. nad poljem se prepreza meglica se razprostira, leži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
vrtínčiti -im nedov. (í ȋ) - 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje - 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje
- 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo
vrtínčiti se - 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi
// s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop - 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti
- 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zrúšiti -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
- 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči
zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se - 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
- 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
- 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel
zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
dróg -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) - 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra
● spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja - 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog
♦ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
kaséta -e ž (ẹ̑) - 1. priprava, navadno kvadrataste oblike, prirejena za shranjevanje določenega predmeta: vzeti kaj iz kasete; kaseta za orodje, plošče; knjige, izdane v skupni kaseti; kaseta s predali / redko kaseta za radio, televizor ohišje, okrov
// raba peša škatla, škatlica, zlasti za shranjevanje dragocenosti: zakleniti kaseto; kaseta z nakitom; pisemski papir v kasetah - 2. priprava s trajno nameščenima kolutoma, na katerih je navit magnetofonski trak: vložiti kaseto / magnetofonska kaseta
// priprava, v kateri je fotografski film: kupuje filme brez kaset / filmska kaseta priprava s kinematografskim filmom - 3. arhit. vsako od navadno pravokotno poglobljenih polj stropa: renesančne kasete / strop s kasetami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
lesén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz lesa: lesen drog, klin, vijak; na grobu stoji lesen križ; lesen okvir; lesena embalaža; lesene grablje, vile; izdelovati lesene igrače; lesene stopnice; lesena škatla; jesti z leseno žlico; ograja je lesena; stal je pred njim kot lesen / lesen pod, strop; lesena gradnja, konstrukcija; invalid z leseno nogo / lesen konj; lesena roba
♦ les. lesena blazina podloga iz trdega lesa - 2. ki vsebuje trda celulozna vlakna; lesnat: lesena koleraba, repa; redkvica je stara in lesena
- 3. ekspr. negiben, tog: prsti so od mraza leseni; noge imam čisto lesene / končno se je na njegovem lesenem obrazu pokazal smehljaj / lesen smeh
// neroden, okoren: v družbi je zelo lesen; ne bodi tako lesen / hoditi z lesenimi koraki / kot psovka zgani se, klada lesena
leséno prisl.: drži se, vede se leseno; leseno se prestopati, se prikloniti; že dolgo ne govoriva, je rekel leseno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
méh -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑) - 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh
// priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike - 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
- 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh
- 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
// posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš
● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
móst -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) - 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce
// teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
// knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo - 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
naráven -vna -o prid., narávnejši (á) - 1. nanašajoč se na naravo:
- a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
- b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
- c) naravni nauki
- 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
- 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
// ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju - 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
// ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive - 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
// preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro - 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
♦ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike
narávno - 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje
- 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
nèráven -vna -o prid. (ȅ-á) - 1. nasproten, drugačen od ravnega: neravna črta; hiše so stale v neravni vrsti / tam je neraven svet; neravna tla / neraven strop hrapav
♦ min. neravni prelom prelom, pri katerem ploskev zaradi različne debeline posameznih zrn ni ravna - 2. zastar. neenak, neenakovreden: zavedal se je, da mu je neraven
- 3. zastar. lih, neparen: ravne in neravne hišne številke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
nízek -zka -o prid., nížji (í) - 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo
// nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice - 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa
- 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna
// ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki - 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
// ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba - 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva
// ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela - 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
- 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
♦ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu
nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki
● preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov
nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
nížati -am nedov. (ȋ) - 1. delati kaj nižje: nižati kup / temen strop sobo niža; gladina jezera se niža / cesta se neopazno niža spušča
- 2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: nižati naklado revije; temperatura in pritisk se nižata / nižati cene
♦ muz. nižati intonacijo peti ali igrati na nižji tonski višini od predpisane; nižati ton za pol tona - 3. ekspr. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: ročico pri stroju je nižal in vzdigoval
● sonce se že niža zahaja; knjiž. večer se je nižal večerilo se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
nosílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
- 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
- 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
♦ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
obráziti -im nedov., obrážen (ā ȃ) zastar. - 1. oblikovati: obraziti kip / obraziti drevesa v parku
// slikati, upodabljati: obraziti na strop prizore iz mitologije - 2. izobraževati: učil in obrazil je kmete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
podáti -dám dov., 2. mn. podáste in podáte; podál (á) - 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočiti, da ta lahko to prime, vzame: podal mu je klobuk in torbo; podati kozarec; podati opeko / utapljajočemu se je podal kol pomolil; podal mu je roko, da bi zlezel iz vode / star.: podal mu je knjigo v spomin podaril; podal mu je vizitko dal
● knjiž. podati komu roko dati; podali so si roke in naredili krog prijeli so drug drugega za roke; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata
// knjiž. postreči s čim, servirati kaj: po kosilu so podali kavo; ukazal je, naj podajo večerjo
// šport. vreči, odbiti žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podati žogo; podati z glavo - 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočiti seznanitev s čim: na začetku je podal evropski okvir dogajanja pri nas v tem času; v knjigi je podal svoje poglede; publ.: podati na simpoziju svoje izsledke poročati o njih; podati po opravljeni kontroli svoje mnenje povedati, napisati
// umetniško podati pokrajino upodobiti
♦ šol. podati učno snov
// z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spraviti kaj v neposredno zaznavno obliko: podati besedilo / glavnega junaka je podal zelo doživeto odigral, zaigral; pesem je podal preveč čustveno zapel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: podati izjavo pred sodiščem; podati poročilo o delu odbora poročati; podati predlog predlagati; podati ugovor, zahtevo
podáti se - 1. nedov., pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: kratka frizura se ji poda / šal se k plašču poda; ta barva se dobro poda k vsaki barvi las / to ime se mu ne poda posebno ni primerno, ustrezno zanj; premladostno vedenje se ji ne poda
- 2. star. oditi, odpraviti se: podati se s kolesom čez Vršič / podati se od doma / podati se po opravkih iti
// podati se spat, k počitku iti
// podati se na pot
// navadno v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podati se v nevarnost; podati se v varstvo koga / v to zadevo se ne bi več podal se je ne bi več lotil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: podati se v beg; podati se v boj z nasprotnikom začeti se bojevati; podati se v prepir s kom začeti se prepirati - 3. raba peša vdati se: vojska se je zaradi lakote podala / kljub premoči nasprotnika se ni hotel podati / na njegovo prigovarjanje se je podal in dovolil je prenehal nasprotovati
// vola sta se počasi le podala in vozila prenehala se upirati, sta postala ubogljiva - 4. spremeniti položaj, obliko pod pritiskom, težo: osi so se podale in obrabile; leseni strop se je od starosti podal / redko razmočena tla so se podala pod njegovo stopinjo udrla
● nar. vzhodnoštajersko ni se mu hotela podati vdati; knjiž. podati se na področje literature začeti se ukvarjati z literaturo; knjiž. podati se na slaba pota začeti živeti moralno oporečno; vulg. poda se mu kot kravi, svinji sedlo nič se mu ne poda
podán -a -o: vse vloge so bile podane z enako ljubeznijo; spretno podan predmet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
podpírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra
// dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo - 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov
- 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči
- a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati
- b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti
// z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati
● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
podpírati se star. opirati se: starec se je podpiral na palico
podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem
podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo
podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
podsúti -sújem dov., podsúl in podsùl (ú ȗ) - 1. s sipanjem spraviti podse: sneg s strehe je podsul avtomobil; plaz je podsul hišo / podsuti rastline z zemljo
// tako navadno povzročiti smrt: ruševine so jih podsule; kamnit strop je podsul rudarje; brezoseb. očeta je podsulo v rudniku - 2. nav. ekspr. nasuti, dati: podsuti žito v stope / živini podsuj malo listja
podsúti se napolniti se z usipanjem: rov se je podsul
// usuti se, navadno po strmini: konju se je pod zadnjimi nogami podsula zemlja
podsút -a -o: reševanje podsutih rudarjev je trajalo vso noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
porúšiti -im, in porušíti in porúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: porušiti barako, bunker; potres je porušil velik del mesteca; hiša se je porušila / z bombardiranjem porušiti mesto; ekspr. naselje so do tal porušili; porušiti železniško progo razbiti, razdejati
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: porušiti ravnovesje v naravi; porušiti simetrijo; vsi upi so se mu porušili
- 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: porušiti teorijo / porušiti predsodke odpraviti
● publ. porušiti državni rekord preseči; strop se je porušil podrl, udrl
porúšen -a -o: porušen most; zid je nekoliko porušen; požgane in porušene vasi; varnost in red sta bila porušena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
prehóden -dna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) - 1. namenjen za prehod: veža je prehoden prostor; Slovenija je prehodno ozemlje s severa na jug / to je prehodni hodnik za na dvorišče; stanovati v prehodni sobi
// kjer je prehod: prehodne točke na meji - 2. ki je med koncem česa in začetkom česa drugega: književnost prehodnega časa; socializem je prehodna faza med kapitalizmom in komunizmom; to je prehodno obdobje med vojno in mirom / njegov roman je najbolj pomembno prehodno delo literature med 18. in 19. stoletjem / zdaj je vse še v prehodnem stanju
// ki je za čas med dvema obdobjema: to so prehodne določbe / kupil si je nov prehodni plašč - 3. ki se ne mudi, ne ostane kje dalj časa: v hotelu je bilo poleg stalnih gostov tudi nekaj prehodnih
- 4. ki traja malo časa: nastopila bo le prehodna ohladitev; za jutri so vremenoslovci napovedali prehodne padavine; to so samo prehodne težave; dobil je prehodno zaposlitev / publ. ta odlok je prehodnega značaja
♦ elektr. prehodni preklop prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; gozd. prehodna doba čas, v katerem preide drevo glede na prirastek lesa iz enega debelinskega razreda v drugega; lingv. prehodni glagol glagol s predmetom; lov. prehodna divjad divjad, ki ne živi stalno v istem lovišču; ped. prehodni mladinski dom dom za moteno mladino, ki ima tu začasno oskrbo in kjer jo ustrezno usmerjajo; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; tur. prehodni turizem turizem, ki se ukvarja s prehodnimi gosti; žel. prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoči prehod iz enega vagona v drugega; prehodna postaja zadnja postaja na progi, kjer ta prehaja z enega upravnega področja kake železniške uprave na področje druge železniške uprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
profilírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. teh. razčlenjevati profil česa z zarezami, vzboklinami: profilirati brus
♦ arhit., um. profilirati portal; les. z lesom profilirati strop - 2. publ. oblikovati, prikazovati bistvene značilnosti koga ali česa: igralec je jasno, ostro profiliral značaj glavne osebe / zaradi potreb gospodarstva je treba temeljiteje profilirati raziskovalne ustanove
profilíran -a -o: profiliran steber, tram; globoko, žlebičasto profiliran; njegov lik je ostro, zanimivo profiliran
● profilirani gumijasti podplati z narezano gumo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
súkati -am in súčem nedov., tudi sukájte; tudi sukála (ú) - 1. vzdolžno viti kaj drugo okoli drugega, da nastane ena nit, en pramen: sukati pramene, vlakna / sukati volno / sukati niti v sukanec / ekspr. sukati (si) brke
- 2. premikati kaj okoli njegove osi v manjših, krajših premikih: med prsti sukati bilko; sukati glavo, telo; sukati volan zdaj v levo, zdaj v desno / sukati radijski gumb; sukati raženj / ekspr. na svatbi so fantje veselo sukali dekleta
- 3. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: to orodje, orožje zna dobro sukati / sukati iglo, šivanko šivati; spretno sukati kuhalnico kuhati; sukati meč mečevati se; sukati pero pisati; sukati volan voziti avtomobil, vozilo
// zna sukati jezik spretno govoriti; hitro sukati pete hoditi, plesati
● ekspr. ona pa zna sukati moške jih podrejati svoji volji, zahtevam; knjiž. sukati oči v strop obračati
súkati se - 1. v manjših, neenakomernih zavojih se premikati okoli svoje osi: v reki se je sukal vrtinec / dim se suka proti nebu / zemlja se suka se vrti
- 2. s prislovnim določilom premikati se, hoditi, spreminjajoč smer: sukal se je po sobi, ne vedoč, kaj naj stori
// ekspr. opravljati svoje delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: že eno uro se suka po kuhinji, pa še ni nič na mizi; bilo je veliko gostov, zato so se morali natakarji dobro, hitro sukati / dva mehanika sta se sukala okoli avtomobila; mati se kar preveč suka okoli dojenčka se ukvarja z njim - 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: rad se suka okoli deklet / zna se sukati v visoki družbi vesti
- 4. ekspr. biti, nastopati v majhnem razponu: hitrost se je sukala okoli sedemdeset kilometrov na uro; višina teh hribov se suka okrog tisoč metrov / proizvodnja se suka med dvajsetimi in petindvajsetimi milijoni se giblje
- 5. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja, spreminjajočega se glede na vidik, odnos: njegove misli so se sukale okoli dekleta; pogovor se je sukal okoli zadnjih dogodkov / poezija se suka najraje okoli ljubezni
● ekspr. kako se sukajo naše stvari, zadeve potekajo, se razvijajo; ekspr. zanima ga, kako se suka svet kako se svet spreminja, kaj se po svetu dogaja; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
sukáje: pripovedovala je, sukaje stebelce med prsti; sukaje se v krogu, so peli; sukaje si brke, je bral
sukajóč -a -e: sukajoče se vreteno; stal je tam, sukajoč klobuk v roki
súkan -a -o: tanko sukana nit
♦ tekst. sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
udírati se -am se nedov. (ī ȋ) - 1. pod pritiskom, težo pomikati se v navpični smeri navzdol: led, sneg se udira / razmehčana tla so se udirala pod nogami
// zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa se udirajo v razmočeno zemljo; udiral se je do kolen v sneg; brezoseb. na pobočju se jim je do pasu udiralo - 2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spreminjati položaj v smeri navpično navzdol: streha se udira
// zaradi dotrajanosti, poškodovanosti padati navzdol: kjer se strop udira, so velike luknje - 3. pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol: preproge so se udirale zaradi težkega pohištva
// spreminjati obliko v smeri v notranjost: ob slabi hrani so se živalim lakotnice vse bolj udirale; bolniku se udirajo oči, prsi - 4. ekspr. začenjati silovito teči: solze se ji udirajo po licih; iz nosu se mu večkrat udira kri
udirajóč se -a -e: udirajoča se streha; udirajoča se močvirska tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
utesnjeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati kaj (bolj) tesno: omare so utesnjevale hodnik / dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja; pot se je vedno bolj utesnjevala zoževala
// utesnjevati komu bivalni prostor
// delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše: lesen strop je prostor utesnjeval - 2. delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnjevala / nerodne kulise so igralce utesnjevale / čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog
// delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: natančni predpisi jih utesnjujejo / draginja je utesnjevala njihovo življenje - 3. delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: mesto ga utesnjuje; taka vzgoja je otroke utesnjevala
- 4. delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: utesnjevati razvoj; s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo
// knjiž. zmanjševati, krčiti: utesnjevati komu pravice, svobodo - 5. povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost; gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje
♦ jur. utesnjevati služnosti izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu
utesnjujóč -a -e: utesnjujoč občutek; preveč utesnjujoča vzgoja; utesnjujoče okolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) - 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
// ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah - 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
// ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok - 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
// ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
// ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani - 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
- 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
// v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje - 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
// v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
// v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije - 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
- 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
- 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
// domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok - 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
// biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
● poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
visôko prisl.: sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč
● ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
visôki -a -o sam.: uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem
♦ rel. Sin Najvišjega Kristus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) - 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj - 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled - 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
- 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
- 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
// podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega - 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
- 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
- 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje - 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zapážiti -im dov. (á ȃ) - 1. z namestitvijo, pritrditvijo česa zadelati odprtine v čem: zapažiti čebelnjak, hlev; zapažiti z listjem, s slamo / zapažiti strop z lesom opažiti
- 2. redko dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre; zamašiti: zapažiti špranje s papirjem / z deskami zapažiti razbita okna zadelati
zapážen -a -o: s slamo zapažen svinjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zvézen -zna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na zvezo, federacijo: zvezna ureditev / zvezna država / zvezni davki; zvezni organi; zvezni zakon; zvezna skupščina, vlada / zvezni sekretar za zunanjo trgovino; Zvezni izvršni svet / v nekaterih državah zvezni kancler
- 2. ki kaj veže, povezuje: zvezni rovi; zvezna cesta Ljubljana—Celje
// vézen: zvezni deli cevi / bil je zvezni člen med organizacijama - 3. ki je, poteka brez presledkov, prekinitev: zvezno opazovanje, premikanje / zvezna črta, vrsta / stene in strop v rudniku morajo biti zvezni
♦ fiz. zvezni spekter spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; mat. zvezna funkcija funkcija, katere graf je nepretrgan; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; zvezni kapetan, trener
zvézno prisl.: razvoj poteka zvezno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
bókast in bôkast -a -o prid. (ọ̄; ó) redko - 1. obokan: bokast strop
- 2. knjiž. ki ima široke boke: bokasta ladja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
bútniti -em dov. (ú ȗ) - 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
- 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
- 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
- 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
- 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
● pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
kúpola -e ž (ȗ) - 1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola; mogočna kupola cerkve; stolpi in kupole mesta; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole
// strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo - 2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti
// ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves; kupola neba
♦ arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
montírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; nameščati, postavljati: montirati kliše, pralni stroj; montiral je nov plašč na kolo; montirati luč na strop / montirati elektriko inštalirati
- 2. delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati: v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov / montirati stanovanjski blok / montirati sliko; pren., ekspr. spretno je znal montirati dialog
- 3. film. načrtno povezovati, urejevati posnetke v film: montirati prizore iz filma
montíran -a -o: stroj, ki je bil montiran pred kratkim; njegova osebnost je v romanu montirana iz dveh polov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
obtŕkati -am dov. (r̄ ȓ) - 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova
// med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš - 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
otrkávati -am nedov. (ȃ) - 1. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa: otrkavati blato, sneg s čevljev / otrkavati čevlje ob prag
- 2. obtrkavati: otrkavati steno, strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
poslíkati -am dov. (ȋ) - 1. izdelati, narediti slike: katedralo je poslikal znan slikar; poslikati steklo, strop; steno je poslikal z lovskimi prizori / ekspr. veke je zeleno poslikala pobarvala
- 2. pokriti (stene) z barvo, vzorcem: soboslikar je poslikal sobo
- 3. pog. fotografirati: otroka so poslikali z vseh strani; poslikal je vse, kar se mu je zdelo zanimivo / ves film je že poslikal posnel, porabil
poslíkan -a -o: poslikana panjska končnica
● ekspr. poslikana ženska našminkana, naličena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
povzéti -vzámem dov., povzêmi povzemíte; povzél; nam. povzét in povzèt (ẹ́ á) - 1. nakratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzeti vsebino članka; povzeti zgodbo / povzeti glavne misli referata; z nekaj besedami je povzel, kar je bilo o problemu povedanega
- 2. začeti, navadno za kom
- a) peti: fant je zapel, drugi so povzeli; povzeti melodijo, pesem; povzeti v zboru; ekspr. vsa dvorana je povzela za njim
- b) govoriti: za predsednikom je povzel tajnik; kaj praviš, je povzel / povzeti besedo za kom / povzeti glas oglasiti se, spregovoriti; poveljnik je zaklical hura in četa je povzela vzklik za njim vzkliknila
- 3. knjiž. sprejeti, vzeti: scenarist je povzel avtorjevo besedilo; motiv za strop je povzel po neki grafični predlogi
// v zvezi z iz ugotoviti, spoznati: iz pogovora je povzel, da je vdova; iz tega se lahko povzame, da je tudi sam kriv
● star. povzel je hišo in hlev fotografiral; zastar. povzemimo za primer učiteljevo delo vzemimo; knjiž. obleko je morala v pasu povzeti zožiti
povzét -a -o: povzet referat; povzeta beseda, misel; nakratko povzeta zgodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
prestrelíti -ím dov., prestréli in prestrêli; prestrélil (ī í) s strelom, streli narediti luknjo, odprtino- a) skozi kaj: prestreliti steno, strop / prestreliti komu prsi; prestreliti roko, srce; prestreliti si glavo / rafal jo je prestrelil; pren., ekspr. ostri žvižgi so prestrelili zrak
- b) skozi ovoj, steno česa: zasledovalci so mu prestrelili kolesa
● ekspr. prestrelila jo je ostra bolečina začutila je ostro bolečino; ekspr. ljubezen mu je prestrelila srce zaljubil se je; trpi zaradi ljubezni; ekspr. prestreliti koga z očmi, s pogledom ostro ga pogledati
prestreljèn -êna -o: padel je s prestreljeno glavo; roko ima prestreljeno
● žarg. ves sem prestreljen zelo sem utrujen, izčrpan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
rínka -e ž (ȋ) nižje pog. - 1. obroč: v strop so vzidane železne rinke / rinka za bika, medveda
- 2. prstan: natakniti si rinko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
sájast -a -o prid. (á) - 1. poln saj: sajast dim, zrak / goreti s sajastim plamenom
- 2. črn, umazan od saj: sajast lonec, strop; sajast sneg; dimnikar je bil ves sajast; sajasta svetilka / ekspr. dušijo se v teh sajastih krajih; pren., ekspr. njegovo srce je sajasto od zlobe
- 3. ekspr. ki je temne, črne barve: lase, oči ima sajaste / sajasta barva
sájasto prisl.: biti sajasto črne barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
sájav -a -o prid. (á) - 1. črn, umazan od saj: sajav strop / sajav obraz
● star. sajavo perje vrabcev sivo rjavo - 2. poln saj; sajast: sajav plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
sídrati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. pritrjevati, privezovati s sidrom: sidrati ladjo; sidrati se v zalivu
- 2. grad. pritrjevati, povezovati s sidrom: sidrati strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
sídro -a s (ī) - 1. težka kovinska priprava, navadno s kavlji, ki se spusti, vrže na dno vode, da se plovilo obdrži na določenem mestu: dvigovati, spuščati sidro; veriga sidra / glavno sidro; sidro z dvema krakoma / ladja je spustila, vrgla sidro blizu obale se je zasidrala, usidrala
● ekspr. dvigniti sidro oditi
♦ navt. admiralsko sidro s preklopno železno prečko; patentno sidro s premičnimi kraki - 2. grad. navadno kovinska naprava za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov: zasidrati strop s sidri; jekleno sidro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
sôha in sóha -e ž (ó; ọ́) - 1. knjiž. kip: marmorna soha; soha slavnega pesnika; stati nepremično kot soha
- 2. teh. navpičen podporni, oporni tram, kol: podpreti strop s sohami; ograja z betonskimi sohami; soha vrtnih vrat
♦ grad. pokončni tram strešnega povezja - 3. navt. zgornji drog pri trapezoidnem jadru, gibljivo pritrjen na jambor: privezati jadro na soho / nakladalna soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
spodsúti se -sújem se dov., spodsúl se in spodsùl se (ú ȗ) nar. z usipanjem- a) se poškodovati, uničiti: stena, strop se spodsuje
- b) se napolniti: rov se je spodsul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [əu̯; druga oblika vət] prid., svetléjši (é ȃ é; ə̀) - 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
tèmen tudi temèn tèmna -o tudi -ó, stil. temán -mnà -ò [təm] prid., temnéjši (ə̀ ə̏ ə̀; ȃ ȁ) - 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo
// temnejši toni sive barve; temne barve - 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč
- 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba
- 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje
// ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost - 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile
- 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom
- 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek
- 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo
// temna skrivnost
● knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan
temnó in tèmno prisl.: temno pobarvati; temno je slutil, kaj ga čaka; temno se spominjati / piše se narazen ali skupaj: temno moder ali temnomoder cvet; nosi temno zeleno obleko / v povedni rabi: postalo je temno; temno je kot v rogu; sam.: oblečen je v temno; v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
trstíka -e ž (í) močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom: prelomiti trstiko;
steblo trstike / bambusova trstika // odrezano, odlomljeno steblo te rastline: piščalka iz trstike / obiti lesene stene, strop s trstiko
♦ bot. trstika do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v socvetju; navadni trst; obrt. štukaturna trstika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
ugánjati1 -am nedov. (ȃ) ekspr. - 1. delati, početi: kaj pa uganjate, saj se bo strop podrl; ni prav, kar uganja / uganjati neumnosti, otročarije; take uganjajo, da jim kazen ne uide / kaj vse uganja z njim
- 2. z oslabljenim pomenom delati, povzročati, da nastane to, kar izraža samostalnik: uganjati hrup, trušč
- 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: uganjati ljubosumnost, trmo, užaljenost
● ekspr. iz vsega uganja burke, norčije se norčuje, šali; ekspr. ne uganjaj ceremonij, cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. nekateri ljudje uganjajo razkošje živijo v (prevelikem) razkošju; ekspr. vse življenje uganja šport se ukvarja s športom
uganjajóč -a -e: uganjajoč svojo trmo, je močno zacepetala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
upírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti - 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
upírati se - 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
// biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala - 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
// upirati se nasprotniku v igri
// kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
// kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati - 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
// z besedami, ravnanjem izražati voljo- a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
- b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
// izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
- 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
// vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem - 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
- 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
// ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom - 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti
upiráje: stala je, upiraje roke v boke
upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
végast -a -o prid. (ẹ́) - 1. nepravilno, nezaželeno neraven, zvit: vegast strop; vegasta deska, streha / vegast rob; vegasta brazda / ekspr.: pokrajina je vegasta; vegasto zemljišče
- 2. ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno: vegast stol; vegasta brv; vegasta skleda / ekspr. vegasti koraki
- 3. nepravilno, neurejeno nagnjen: vegast križ, plot; hiša je že vsa vegasta; vegasta vrata / ekspr. vegasta pisava
végasto prisl.: vrata vegasto visijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
vetrílnik -a m (ȋ) knjiž. - 1. ventilator: vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik
- 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zakljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti
// krožno, šilasto zaključiti okrasek - 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila
- 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru
- 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je
// publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati - 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati
♦ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno
zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta
zakljúčen -a -o - 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena
- 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve
- 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zasídrati -am dov. (ȋ) - 1. pritrditi, privezati s sidrom: zasidrati čoln; ladja se je zasidrala blizu obale
- 2. pritrditi, privezati kaj tako, da ostane na določenem mestu: zasidrati past v luknji / zasidrati drogove v zemljo
- 3. grad. pritrditi, povezati s sidrom: zasidrati steber, strop
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da začne kdo trajneje živeti na določenem mestu: oče je zasidral rod v dolini / zasidrati koga v javnem življenju
zasídrati se ekspr. trdno se namestiti kje in v tem položaju ostati: še trdneje se zasidrati z nogami na tleh / zasidrati se za mizo / v vasi so se zasidrali vojaki
// ustvariti si trden položaj v kakem okolju: podjetje se je v kraju kmalu zasidralo / ta miselnost se je pri ljudeh že zasidrala
zasídran -a -o: zasidrana ladja; preoblikovati že zasidrano javno mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zmontírati -am dov. (ȋ) - 1. pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; namestiti, postaviti: zmontirati luč na strop
- 2. narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti: zmontirati motorno kolo / zmontirati hišo; pren. zmontirati radijsko oddajo
- 3. film. načrtno povezati, urediti posnetke v film: zmontirati prizore v celoto / zmontirati film
zmontíran -a -o: zmontirani posnetki; film je zmontiran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zrúšek -ška m (ȗ) - 1. gmota snovi, nastala ob zrušenju: zrušek je zagozdil strugo; odkopati zrušek
- 2. knjiž. zrušenje, zrušitev: zavarovati jamski strop pred nenadnimi zruški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
apátičen -čna -o prid. (á) ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top: apatičen bolnik;
mož je popolnoma apatičen;
biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obrazapátično prisl.: apatično strmeti predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
brezčúten -tna -o prid. (ū) - 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
- 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
dekoratíven -vna -o prid. (ȋ) namenjen olepšavi, okrasen: dekorativni elementi;
dekorativna keramika, pisava;
dekorativne tkanine / dekorativna umetnost; dekorativno slikarstvo / Japonke so zelo dekorativne v svojih kimonih / nav., slabš.: dekorativne fraze; ta pesem je zgolj dekorativnadekoratívno prisl.: dekorativno učinkovati; dekorativno poslikan strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
kolút -a m (ȗ) ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti;
kovanci imajo večinoma obliko koluta;
sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji
♦ avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo // tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut; previti filmski trak z večjega na manjši kolut; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih; kolut v škripčevju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
mavčár in mávčar -ja m (á; ā) kdor dela z mavcem: razpisano je delovno mesto mavčarja na nezgodnem oddelku klinike / mavčar je že izdelal štukaturni strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
očrnéti -ím dov. (ẹ́ í) počrneti: tramovje je sčasoma očrnelo;
očrneti od dima / ves obraz mu je očrneločrnèl in očrnél -éla -o: očrnel strop; hiša je krita z očrnelo slamo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
okadíti -ím dov., okádil (ī í) izpostaviti delovanju dima: okaditi steklo
● sveče so okadile podobo jo naredile zakajeno // izpostaviti takemu delovanju- a) zaradi konzerviranja: okaditi meso
- b) po ljudskem verovanju zaradi zdravljenja: okaditi bolnika / okaditi z brinjem
okadíti se postati črn, umazan od dima: strop se je že okadil
okajèn -êna - 1. deležnik od okaditi: okajena svetilka; soba je že zelo okajena; gledati sonce skozi okajeno steklo
- 2. ekspr. (nekoliko) pijan, vinjen: gostje so že okajeni; bil je tako okajen, da ni mogel domov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
okájati -am nedov. (á) izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja: okajati meso
● dim okaja strop ga dela zakajenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
ometáti oméčem dov., omêči omečíte; omêtal (á ẹ́) - 1. enakomerno nanesti malto na zid: hišo so že ometali; ometati s cementno malto / ometati zid
- 2. star. obmetati: otroci so ga ometali z blatom / veje so ga ometale s cvetjem
ometán -a -o: ometan strop, zid; hiša je že ometana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
plafón -a m (ọ̑) - 1. knjiž. strop: pod plafonom je visel kristalni lestenec; obokan, poslikan plafon; plafon s freskami
- 2. publ., navadno s prilastkom najvišja stopnja, meja česa: določiti plafon cenam kmetijskih pridelkov; preseči plafon osebnih dohodkov; nizek, visok plafon / športnik je z vztrajno vajo dosegel svoj plafon vrh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pogrdíti -ím dov., pogŕdil (ī í) knjiž. narediti grdo: sonce ji je pogrdilo obraz / strop je počrnel in pogrdil // redko osramotiti: s tem dejanjem je pogrdil svojega očeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pozláta -e ž (ȃ) tanka prevleka iz zlata: pozlata se že lušči;
obnoviti pozlato;
bleščeča, potemnela, pristna pozlata / s pozlato okrašen strop; pren., ekspr. klasicistična pozlata uprizoritve // ekspr. kar je temu podobno: nebo se je prevleklo s pozlato; pozlata na listju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pozlatíti -ím dov., pozlátil (ī í) prekriti s tanko plastjo zlata: pozlatiti bronast kipec;
pozlatiti uro // ekspr. narediti kaj po barvi podobno zlatu: jesen pozlati gozd, vinograd; sonce je pozlatilo vrhove gor; žita so se že pozlatila
● ekspr. s svojim smehom vse pozlati naredi lepo, prijetnopozlačèn -êna -o: pozlačen okvir; strop v dvorani je pozlačen; pozlačena medalja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
prenízek -zka -o prid. (í) preveč nizek: prenizek stol;
prenizka hiša, omara / prenizek strop / prenizka plača; prenizka temperaturaprenízko prisl.: prenizko leteti / v povedni rabi črta je morda nekoliko prenizko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
preobókati -am dov. (ọ̄ ọ̑) na novo obokati: zidar je preobokal in popravil peč
● cerkev je imela prej raven strop, kasneje so jo preobokali ji naredili obokepreobókan -a -o: hodnik je preobokan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
štórja -e ž (ọ́) star. preproga, odeja, pletena iz ločja, trstike: pogrniti štorjo po tleh
● nar. preden so ometali strop, so pribili nanj štorjo štukaturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
uslóčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) dati čemu lokasto obliko: usločiti hrbet, ramena;
mačka se je usločila;
usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila stropuslóčiti se ekspr. pojaviti se v obliki loka: nad dolino se je usločila mavrica
uslóčen -a -o: usločen vrat; stena je nekoliko usločena; elegantno usločen most
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
vrézati vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati
// lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
♦ teh. vrezati navoj - 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom
vrézati se - 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube
- 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest
vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica
♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
začrnéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati črn, temen: olupljen krompir hitro začrni / obraz mu je na soncu začrnel
// ekspr. postati umazan: tla so že čisto začrnela - 2. knjiž. temno se pokazati: nad nami je začrnelo skalovje
začrnèl in začrnél -éla -o: začrnel dimnik, strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zamákati -am nedov. (ȃ) nezaželeno prehajajoč skozi kaj, delati kaj mokro, vlažno: skladovnico so prekrili, da je ne zamaka dež;
gnojnica zamaka steno, zid;
brezoseb.: stanovalci se pritožujejo, da zamaka;
v zgornjih nadstropjih zamaka // nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi voda: streha, strop zamaka / klet zamaka
● ekspr. pridno so si zamakali grla so pili, popivali; ekspr. jed zamakati z vinom pri jedi piti vinozamakajóč -a -e: zamakajoča streha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zasukljáti -ám dov. (á ȃ) nekoliko zasukati: zasukljati nit / cigaretni dim se je zasukljal pod strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zazréti -zrèm dov., zazŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zagledati: že oddaleč je zazrl dekle;
kmalu za ovinkom so zazrli kočo / zazreti komu v obraz, oči pogledati // z brezizraznim pogledom se je zazrl predse; zazrl se je skozi okno; zazrla se mu je naravnost v oči / zazreti se v preteklostzazŕt -a -o: vase zazrt človek; ležala je, nepremično zazrta v strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zmozníčiti -im dov. (í ȋ) obrt. zvezati z moznikom, mozniki: zmozničiti tramezmozníčen -a -o: zmozničen strop; zmozničene stene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
bolščáti -ím [u̯š] nedov., bólšči; bólščal (á í) nepremično, topo gledati: bolščati izpod čela;
bolščal je vanjo s pijanimi očmi;
nepremično leži in bolšči v strop;
topo bolščati predse / oči mu krvavo bolščijobolščèč -éča -e: mož z bolščečimi očmi
♦ med. bolščeči bolnik bolnik z izbuljenimi očmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
deščén -a -o [dəš] prid. (ẹ̑) narejen iz desk: deščen pod, strop;
deščena koliba, streha;
deščena vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
dotakljív -a -o prid. (ī í) ki se da dotakniti: strop od tal ni dotakljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
muholóvec -vca m (ọ̑) priprava za lovljenje muh: obesiti muholovec pod strop;
lepljiv trak muholovca / stresti muhe iz steklenega muholovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
opážiti -im dov. (á ȃ) namestiti, pritrditi na določeno površino za zaščito, olepšanje: opažiti stene, strop;
opažiti hlev s slamo;
opažiti zid s pločevinoopážen -a -o: opažen zid; z lesom opažena soba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pajčevínast tudi pájčevinast -a -o prid. (í; ȃ) nanašajoč se na pajčevino: pajčevinast strop / ekspr.: pajčevinasta megla prozorna; pajčevinasta tkanina zelo tankapajčevínasto tudi pájčevinasto prisl.: bluza iz pajčevinasto tankega blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pólkúpola -e [u̯k] ž (ọ̑-ȗ) streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko krogelne kapice: pozlačene kupole in polkupole // strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko krogelne kapice: polkupola apside
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
poslikávati -am nedov. (ȃ) redko slikati: strop dvorane je poslikaval znan mojster / nekdaj so ljudje poslikavali telo in obraz z različnimi barvami barvali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pošéven -vna -o prid. (ẹ̄) ki se odklanja od navpične ali vodoravne smeri: poševen drog, strop;
poševna črta, vrsta, zareza;
poševna lega, smer;
ta hiša ima zelo poševno streho / dež je padal v poševnih curkih; poševen pramen svetlobe / imeti poševno pisavo / poševne aziatske oči
♦ fiz. poševni met gibanje, pri katerem leti telo v poševni smeri; geom. poševni kot kot, ki ni pravokoten; poševna projekcija projekcija, pri kateri projicirni žarki ne padajo pravokotno na projekcijsko ravnino; navt. poševni križ; teh. poševno ozobje ozobje, pri katerem so zobje vijačno zavitipošévno prisl.: poševno odrezati, postaviti; poševno ležeči trami; poševno padajoče sence; poševno tkano blago; pritegniti vrv poševno navzdol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
pretŕkati -am dov. (r̄ ȓ) s trkanjem preiskati: pretrkal je sode in ugotovil, da sta le dva polna;
pretrkati stene, strop // med. preiskati telo s trkanjem: pretrkati bolniku prsni koš / zdravnik ga je pretrkal in osluškoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
prosníca -e ž (í) nar. vzhodno deska ali tram v stropu: ena od prosnic se je zlomila / lesene prosnice v stropu // nav. mn. neometan lesen strop: nizka kmečka soba s prosnicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
rezbár -ja m (á) kdor se ukvarja z rezbarstvom: strop je okrasil rezbar;
okvir je dal izdelat rezbarju;
rezbar in pozlatar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
rezbaríja -e ž (ȋ) nav. ekspr. delo, izdelek, zlasti iz lesa, namenjen olepšavi, okrasitvi: z rezbarijo okrasiti strop, vrata;
tehnično dobro izdelana rezbarija;
rezbarija iz slonove kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
sádrar -ja m (ȃ) knjiž. mavčar: sadrar je izdelal štukaturni strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
štúkast -a -o prid. (ū) knjiž. štukiran, štukaturen: štukasti strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
štukatúra -e ž (ȗ) um. okrasek iz štuka na stropih, stenah: obnoviti štukature;
pozlačena štukatura;
vijugasta štukatura;
strop s štukaturami
● žarg., um. štukaturo je opravil zavod štukaturna dela
♦ obrt. podlaga za omet iz trstike, prepletene z žico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
štukírati -am nedov. in dov. (ȋ) um. okrasiti s štukaturo, štukaturami: štukirati stropštukíran -a -o: štukirana stena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
tervól -a m (ọ̑) mineralna volna za toplotno, zvočno izolacijo: obložiti strop s tervolom;
tervol in heraklit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zasígati se -am se dov. (ī ȋ) min. prekriti se s sigo: strop jame se je zasigalzasígan -a -o: grušč je zasigan; zasigana kraška jama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zréti zrèm nedov., zŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. gledati: zreti skozi okno, v strop;
dolgo je zrla za njim;
nekaj hipov sta si zrla v oči / zreti v zemljevid; ko je vstopil, je zrla v knjigo brala // kljubovalno je zrl vanj / zdaj čisto drugače zre na svet / okno zre na dvorišče / kritično zreti na svoje delo
● knjiž. skozi vejevje je zrlo jasno nebo se je kazalo, je bilo videti; knjiž. potrtost je zrla z njegovega obraza bil je potrt; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; knjiž. smelo zreti v prihodnost ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkovzróč -a -e: strogo zroč učitelj; v daljo zroče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
zvoníca -e ž (í) arhit. navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni: zvoniti iz zvonice;
strop zvonice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
strôpen -pna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na strop: odkrušil se je stropni omet;
stropni tramovi;
stropne deske;
stropna napeljava / stropna luč, svetilka / stropni nosilni elementi; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija; stropna opeka
♦ um. stropna rozeta reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.
stropník in strópnik -a m (í; ọ̑) navadno vodoraven tram, ki nosi, drži strop: podpreti stropnik s stebrom;
pribiti deske na stropnike / lesen, železen stropnik v rudniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 3. 2024.