substánca -e ž (ȃ) knjiž. - 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov: analizirati substanco / katran je izhodna substanca za izdelovanje nekaterih barvil; lojna substanca na koži; radioaktivne substance
- 2. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov; sestavina: voda topi mineralno substanco tal; strupene substance izdelka / energija je le sproščena substanca materije / ta skladba je harmonična v vseh svojih substancah
- 3. bistvo, jedro: ta surovina tvori substanco proizvoda / duhovna substanca naroda
♦ filoz. temelj biti in bivajočega, ki za svojo eksistenco ne potrebuje nič drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
substanciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na substanco: nima nobene substancialne osnove za to trditev / razumeti besedo v substancialnem in ne samo v slučajnem, stranskem pomenu; substancialne prvine naroda; sam.: subjektivnost je za romantiko nekaj substancialnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
substánčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na substanco: substančne lastnosti / substančno pojmovanje dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.