1. 1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok
   ♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila
2. 2. redko ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč
3. 3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. kateri: pesniki, čijih talent
2. 2. čigav: Čija zemlja ta? Čigavi mi smo? (A. Aškerc)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na igralce ali igralstvo: igralski kostumi, rekviziti; bogata igralska garderoba / igralski talent; dobra igralska kreacija / igralski poklic; obvladati igralsko tehniko / igralski ansambel; potujoča igralska družina / akademija za igralsko umetnost
2. 2. redko igralen: nova igralska deska; igralske karte

igrálsko prisl.: delo je igralsko poglobil; vsako besedo je po igralsko poudarjal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
   // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
2. 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
   // branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju

izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. knjiž. v življenju uresničiti: otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom on ni izživel vsega življenja; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti
2. 2. knjiž. pokazati, izraziti: ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar

izživéti se 
1. 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: izživeti se v mladosti; umetniško se izživeti / ljubezensko, spolno se izživeti
   ● mislila sta, da se bosta na dekletu izživela zadovoljila spolno slo; izživeli so se nad ujetniki v dejanju pokazali svojo jezo, surovost
2. 2. knjiž. izčrpati se, oslabeti: njegova literarna dejavnost se je že izživela

izživèl in izživél -éla -o star.: bledikasti, izživeli obrazi

izživét -a -o: izživet človek; izživeta mladost

izžívljen -a -o: nepravilno izživljen pesnikov talent

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na komiko: komični konflikt v komediji temelji na zamenjavi oseb; navadno igra komične vloge / je izrazit komični talent
   ♦ muz. komična opera opera z zabavno, veselo vsebino
2. 2. ki vzbuja smeh, smešen: komična ljubezenska pustolovščina; njegovo ravnanje je komično / znajti se v komičnem položaju
3. 3. redko šaljiv, humorističen: nova številka komičnega lista; komične in satirične pesmi

kómično prisl.: učinkuje prav komično; sam.: povedati kaj komičnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ki dosega nizko stopnjo
   1. a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
   2. b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
   3. c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
   4. č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
   5. d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
   6. e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
   7. f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
   8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
   9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
   10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
   11. j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
       // publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
2. 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
   // majhni umetniki včasih popravljajo velike
   // slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
   ● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
   ♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič

májhno prisl., nar.  malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor

májhni -a -o sam., nar.  mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
   // ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
   // sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
2. 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
   // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
   // močno turistično središče veliko, pomembno
3. 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
4. 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
5. 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
6. 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
   // ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk
7. 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
   1. a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
   2. b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
   3. c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
   4. č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
8. 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
   ● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
   ♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov

močnó tudi môčno 
1. 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
2. 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel

môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben: moderni čas; moderni človek se razlikuje od antičnega; moderni filozofi; moderni narodi; moderne noše; moderno bančništvo / moderni jeziki jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni
   // moderne smeri v umetnosti novejše; najmodernejše odkritje najnovejše, zadnje
   // redko Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove sočasne, sodobne
2. 2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve: gradijo moderen hotel; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu; ima zelo moderen šivalni stroj; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar; je moderen kmet napreden
3. 3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa: moderni slikarji mu ne ugajajo; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna
4. 4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa: gospodar je moderen mož; moderna zakonca; ta ženska je zelo moderna; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede
5. 5. ki je v skladu z modo svojega časa: zelo moderni čevlji; moderen klobuk; moderna frizura / rada je moderna moderno oblečena, urejena
6. 6. v povedni rabi ki ustreza splošnemu okusu določenega časa: dolga obleka ni več moderna; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen; abstraktne slike so zelo moderne
   ● moderna galerija galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
   ♦ alp. moderna alpinistika alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva; lingv. moderna vokalna redukcija vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju; num. moderna numizmatika numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa; šport. moderni peteroboj tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku; moderne olimpijske igre olimpijske igre od leta 1896 dalje

modêrno prisl.: zelo moderno se oblači; moderno koncipirana mesta; moderno oblečen moški; moderno opremljena tovarna / v povedni rabi danes je moderno hoditi po gorah

modêrni -a -o sam.: največji talent med modernimi; razložiti svoje pojmovanje modernega; anketa o modernem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ki ni sporen: nesporna lastnina; nesporna trditev, zahteva
   ♦ jur. nesporni postopek nepravdni postopek
2. 2. publ. nedvomen, gotov: nesporen talent; čaka ga nesporen uspeh; njegove zasluge so nesporne / nesporno priznanje zasluženo

nèspórno prisl.: nesporno ugotoviti kaj; nesporno kvalitetni solisti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. izraža svojino bitja, osebe moškega ali srednjega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja, ali stvari moškega ali srednjega spola, o kateri je govor: njegov avtomobil; grad in njegovi stolpi; hiša, podobna njegovi; pes in njegova hišica; njegova pipa / njegov nos; njegovo čelo
2. 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njegov ponos, talent; gradbeni material in njegova visoka cena; njegove misli; v primeri z njegovo željo je tvoja skromna
   // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: njegov položaj; šport in njegov pomen v telesni kulturi; njegova čast ne bo trpela; njegova mladost, navzočnost; premog in njegova uporaba
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe: njegov oče; njegovi predniki, rojaki; njegova družina / njegovi prijatelji
4. 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: hrast in njegov les; njegov ukaz, vpliv; sadovi njegovega dela
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njegov avtobus že čaka; ekspr. spet slab red v tej njegovi matematiki; pogosto ga muči njegova naduha; ne ve, kje je njegovo mesto
6. 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njegov Francek mu je vse na svetu; Minka je vsa njegova
7. 7. v nekaterih državah izraža spoštovanje: njegova ekscelenca; njegovo kraljevsko veličanstvo
   ● pog. plavolaske so njegov tip ustrezajo njegovemu okusu, predstavam; ekspr. otrok je čisto njegov njemu podoben; ekspr. otrok je razposajen, vsa hiša je njegova v hiši dela, kar hoče; je zelo razposajen; pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; prisl.: vse naj bi bilo po njegovo po njegovem okusu, volji; sam.: vsi njegovi so pomrli njegovi bližnji sorodniki; pog. njegova je zmeraj bolehna njegova žena; pog. njegova bo obveljala njegova odločitev; pog. spet ena (od) njegovih njegovih domislic, muh; hiša stoji na njegovem na njegovem svetu; vse naj bi bilo po njegovem po njegovem okusu, volji; po njegovem to ne drži po njegovem mnenju; prim. njen, njihov, njun

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
   // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
   // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
   // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
   // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
   // v besedilu je odkril več napak našel
   // ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
   ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek

odkríti se 
1. 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
2. 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
   ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje

odkrít -a -o 
1. 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
2. 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
   // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
3. 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
   // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
3. 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
   ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim

odrêči se 
1. 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu
2. 2. zavestno narediti
   1. a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem
   2. b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče
3. 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
4. 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje
2. 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih

odrékati se 
1. 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi
2. 2. zavestno delati
   1. a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka
   2. b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

predestiníran -a -o: biti predestiniran za znanstvenika; to področje je predestinirano za industrializacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. opravljati spolne odnose za plačilo: dekle se je že zgodaj prostituiralo
2. 2. ekspr. odpovedovati se načelom, idealom zaradi materialnih koristi: kot umetnik se je prostituiral

prostituírati knjiž.  delati, povzročati, da se kdo prostituira: prostituirati revna dekleta / prostituirati svoj talent

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. izraža omejenost na navedeno: sam talent še ni dovolj, moral se bo tudi učiti; poudarili so, da same kazni ne bodo rešile tega problema / sklenili sta, da bosta en dan ob sami kavi in kruhu / stala je pri oknu v sami kombineži; bil je brez suknjiča, v sami srajci / ekspr.: storiti kaj iz same hudobije; že sama misel na to se mi zdi grozna; že samo njegovo ime je zadostovalo, da so mu zaupali / elipt. sama sreča, da je tako
   // nav. ekspr., navadno v zvezi z en izraža popolno omejenost na navedeno: preostal jim je en sam izhod; en sam pogled je bil dovolj, da jo je prepoznal; privoščila mu ni ene same dobre besede; v eni sami noči je izgubil vse; vse je uničila z eno samo potezo; za končni uspeh potrebuje še eno samo točko / na drevesu se ni zganil niti en sam list
   // izraža, da je kaj brez primesi, dodatkov: pil je sam čaj; pri malici ni bil izbirčen in se je zadovoljil s samim kruhom / prestavljala je posodo: sam bel porcelan; našel je mošnjo samih zlatnikov; prstan je iz samega zlata
2. 2. ekspr. izraža veliko količino, mero česa: same besede, fraze so jih; bila ga je sama dobrota, hudobija, ljubeznivost; imajo samo izgubo; povsod so bile same rože / od samega strahu ni mogla spregovoriti; jokala je od same sreče; biti sključen od samega dela / pismo je polno samih otročarij / vse to je domišljija, sama domišljija; sama gola histerija; elipt.: vse leto suša, zdaj pa sam dež; razvada, sama razvada; en sam njeno življenje je en sam boj; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana; njegov hrbet je ena sama rana; iz daljave se je slišalo eno samo neprekinjeno bobnenje
   // poudarja pomen besede, na katero se veže: to so bili sami mladi fantje; prinesel nam je same dobre novice; poglej, sama lepa dekleta
3. 3. nav. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: do samega ročaja mu je zabodel nož v hrbet; pripeljali so ga do samih vrat prav do vrat
   // prebil se je v sam vrh alpskega smučanja; prodreti v samo bistvo problema / bilo je na sam dan osvoboditve; že od samega začetka ji je bil zoprn, mu je šlo vse narobe / prišel je tja, da bi se na kraju samem prepričal o dogodku tam, kjer se je kaj zgodilo, je bilo
4. 4. ekspr. izraža izjemnost, nepričakovanost česa: sam predsednik se je zavzel zanj; sama kraljica jim je čestitala k uspehu; bil je tak, kot če bi zagledal samo smrt / Krpana je celo sam cesar rad poslušal
   ● ekspr. sam bog ve, če je res izraža dvom, negotovost, upanje; ekspr. sam bog ve, da tega nisem storil izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; ekspr. tega ne dovolim, pa naj pride sam ne vem kdo kdorkoli; ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. bile so ga same oči in ušesa pazljivo je gledal in poslušal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
   // ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj
2. 2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
3. 3. ki dosega nizko stopnjo
   1. a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
   2. b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
   3. c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
   4. č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
   5. d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
4. 4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
   1. a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
   2. b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
5. 5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
6. 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
7. 7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
   ● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; redko do vasi je šibko uro hodá slabo
   ♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom

šíbko stil. šibkó prisl.: žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar: imeti talent za glasbo; oblikovati, razvijati svoj talent; odkriti pri kom pesniški talent; talent za matematiko
   ● ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči
2. 2. ekspr. kdor je posebno nadarjen za kaj: iskati, odkrivati nove talente; biti velik slikarski talent / nastop mladih talentov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. denarna enota, 60 min: dolžen je pet talentov
2. 2. utežna enota, približno 26 kg: talent zlata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ki dosega visoko stopnjo
   1. a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
   2. b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
   3. c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
      // število a je večje od b
   4. č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
   5. d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
   6. e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
   7. f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
   8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
   9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
   10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
   11. j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
   ● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju

velíki -a -o sam., nar.  véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

vsesplôšno prisl.: vsesplošno priljubljene knjige

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
   // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine
2. 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
   // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe
3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
   ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah

zakopáti se 
1. 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo
2. 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno
3. 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
   1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige
   2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost

zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji
● ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

zakrnèl in zakrnél -a -o: zakrnela krila; čustveno zakrnel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. izraža, da kaj je, se dogaja v stvarnosti in ni le navidezno: ni mogel videti, če so na odru zares jedli; ni zares pela, le usta je odpirala; ne dela se, zares spi; pazite, zdaj bo zares ustrelil
   // izraža skladnost trditve z resničnostjo: nisi se zmotila, zares je bila ona; poplava je zares uničila dolino, kot je pisalo; prav imate, zares je zamudil / če misliš, da je zares tako, zakaj čakaš
2. 2. ekspr. zavzeto, odgovorno: vsake stvari se loti zares; učiti se bo treba bolj zares / zdaj bo šlo zares se bo zahtevala večja zavzetost, odgovornost; teh opozoril nihče ne jemlje zares jih ne upošteva; njihovo ponudbo je vzela zares
   ● ekspr. to je mislila na smrt zares zelo resno; norčevali so se iz njega, a tega ni vzel zares jim ni zameril; to je naredil bolj za šalo kot zares brez resnega namena
3. 3. ekspr. izraža podkrepitev trditve: zares je bila razburjena; tega si zares ne bi smel privoščiti; to me zares veseli; čisto zares je slavna / zares škoda, da se je to zgodilo; nisem jaz kriv, zares ne
4. 4. poudarja pomen besede, na katero se nanaša: njegove pesmi so zares dobre; je zares velik talent / takih pomot si zares nihče ne želi; zares nikoli
5. 5. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev: lepo je, zares; zares, bil je hraber; zares, ti ga še ne poznaš; nisem jim verjel, zares; sam.: kje se pri tem človeku začenja šala in kje njegov zares

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.