arhetíp -a m (ȋ) knjiž. prvotna oblika kakega zapisa: ohranjeni varianti rokopisa nista arhetip, marveč kasnejši prepis
♦ filoz. praoblika kot temelj, vzrok vsega, kar je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
betónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na beton: betonski most, nosilec, temelj, zid;
betonska cesta, konstrukcija, zgradba;
betonska tla
♦ teh. betonski mešalnik stroj za pripravljanje betona; betonsko jeklo, železo jeklo, železo za v beton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
blazína -e ž (í) 1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine;
posedati po blazinah;
mehka blazina;
gumijasta, pernata blazina;
prevleke za blazine;
kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom
● mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe;
cele blazine vresja 3. v zvezi varnostna ali zračna blazina napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec:
♦ grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
človéčnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice;
temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
fundamènt -ênta m (ȅ é) nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji; temelj: napraviti močen fundament / kopati fundament za novo zgradbo; pren. elektrifikacija je fundament industrijskega razvoja dežele
● pog., ekspr. uničiti kaj do fundamenta popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
fundírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti temelj čemu: stolpnico so dobro fundirali;
fundirati s hrastovimi piloti;
pren. filozofsko fundirati prepričanje 2. knjiž. dati materialna sredstva za ustanovitev, vzdrževanje kake ustanove, podpreti: z znatno vsoto je fundiral umetnostno galerijo fundíran -a -o:
materialno dobro, slabo fundirane znanstvene ustanove; racionalno fundirana fantazija
♦ fin. fundiran dolg dolg, za katerega so zagotovljena sredstva za plačilo obresti in odplačevanje dolga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
izhodíšče -a s (í) 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče;
izhodišče gibanja, valovanja;
izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture
♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev;
dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja;
družbena, idejna izhodišča;
izhodišče dokazovanja;
ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero;
izhodišče za razpravo 3. izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
korén1 -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom;
peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom;
spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren;
glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
koreníka -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko;
iz korenike so pognale številne korenine;
korenika praproti, preslice 2. ekspr. osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
korenína -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo;
rastlina je pognala korenine;
izruvati plevel s korenino;
baldrijanove korenine;
korenine vinske trte;
vršički korenin;
gomolji in korenine;
stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati;
star je, pa je še vedno korenina;
je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1:
korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
korenít -a -o prid., korenítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat;
prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit 2. zastar. odločen, trden, neustrašen2:
to so bili koreniti ljudje koreníto prisl.:
korenito so se spremenili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
literatúra -e ž (ȗ) 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost: zanimati se za literaturo;
zgodovina literature;
pogovor o literaturi;
smeri v literaturi / družbeno angažirana, mladinska, poučna, pripovedna, socialna, tendenčna literatura / umetniška literatura // navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati izvirno, prevodno, slovensko, rusko literaturo; knjižnica izposoja tudi potopisno in znanstvenofantastično literaturo; avtorji zabavne literature / ekspr. te pesmi so biseri naše literature / knjiž. lepa literatura leposlovje2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva; književnost, slovstvo: začetki francoske literature;
Trubarjevo delo je temelj slovenske literature / šol. žarg.: učenci ponavljajo literaturo in slovnico literarno zgodovino; predavati literaturo 3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju: brati poljudnoznanstveno literaturo;
kupovati filozofsko, partijsko, zgodovinsko literaturo;
širiti revolucionarno literaturo;
pri pisanju je uporabil vso dosegljivo strokovno literaturo;
policija je zaplenila propagandno literaturo;
literatura o Cankarju / na koncu razprave je navedena literatura naslovi knjig, del, iz katerih je avtor dobil podatke / referenčna literatura objavljena dela, ki s tehtnostjo obravnave določene teme pomembno prispevajo k njenemu poznavanju in se zato na njihove izsledke, spoznanja lahko sklicujejo avtorji nadaljnjih obravnav
♦ glasb. klavirska literatura tiskane klavirske skladbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
mósten tudi môsten -tna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na most: mostni obok, steber;
mostna ograja, podnica
♦ grad. mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; mostni opornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje; mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj; mostna brana mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; mostna konstrukcija sestav nosilnih elementov mostu; mostna soha pokončni del lesenega mostnega opornika; mostno krilo del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku; strojn. mostni žerjav žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček; teh. mostna tehtnica tehtnica za vozila, zlasti železniška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
nèrazrušljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da razrušiti, podreti: nerazrušljiv temelj, zid / ekspr. nerazrušljiva življenjska sila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
nèsolíden -dna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī) ki ni soliden: nesoliden trgovec;
ta človek je nesoliden / nesolidni izdelki / nesoliden temelj premalo trden; nesolidno znanje nezadostno, pomanjkljivo
● pog. ta fant je nesolidna firma nanj se ne moreš zanesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
níčes -a m (ȋ) knjiž. 1. kar ne obstaja, ne biva; nič1:
iz ničesa ne nastane nič;
bit in ničes / strah pred večnim ničesom 2. ekspr., v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: spoznal je, da je njegova modrost le prazen ničes / proti njemu sem ničes
● star. to ceni, vse drugo mu je ničes je zanj brez vrednosti
♦ filoz. ničes po Sartru kategorija biti kot temelj logične negacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
oporíšče -a s (í) 1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča;
letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče; oporišče za podmornice / vojaško oporišče 2. knjiž. izhodišče, temelj: dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč
● zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo
♦ elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
osnôven -vna -o prid., osnôvnejši (ȏ) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi;
osnovni biografski podatki;
osnovni pojmi iz matematike;
osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja;
osnovna dolžnost, naloga;
osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / devetletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v socializmu, v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte;
za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; glasb. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; jezikosl. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; pravn. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; šol. posebna osnovna šola nekdaj osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupineosnôvni -a -o sam.:
pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
pasôven -vna -o prid. (ō) ki je v zvezi z določenim obsegom dobave, porabe: odjemalci s stalnim pasovnim odjemom imajo nižjo ceno;
pasovno območje, omrežje / pasovna elektrika, energija
♦ astron. pasovni čas čas na območju med dvema poldnevnikoma, oddaljenima 15°; grad. pasovni temelj podolgovat neprekinjen temelj pod zidom, vrsto stebrov; rač. pasovna širina količina prenosa podatkov na časovno enoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
plátfórma -e ž (ȃ-ọ̑) 1. teh. večja plošča, ploščad, namenjena navadno za opravljanje kake dejavnosti: ladja ima platformo za pristajanje helikopterjev;
ob tirih so naredili platformo za razlaganje tovora;
betonska, jeklena platforma;
pren., publ. stati na platformi boja za mir 2. publ. osnova, temelj: pripraviti platformo za konferenco;
delo so zasnovali na skupni programski platformi;
nova politična platforma / idejna platforma revije / družbena platforma razvoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
podkláda -e ž (ȃ) 1. predmet, ki se da, položi pod kak drug predmet, da ga ohranja v določenem položaju: uporabiti kamen za podklado
♦ les. tram, na katerem ležijo hlodi; navt. kratko bruno, postavljeno pod dno ladje v doku ali na navozu2. star. temelj: podklada hiše / šolstvo naj bi bilo podklada gospodarskemu razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
podlóžen2 -žna -o prid. (ọ̑) ki služi za podlago: pritrditi plošče na podložne letve
♦ grad. podložni sloj betona sloj, na katerega se položi tlak, temelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
podnóžje -a s (ọ̑) 1. navadno s prilastkom svet, kjer prehaja gora, hrib v nižino: na podnožju gore stoji vas;
podnožje Pohorja / v podnožju planin so lepi gozdovi / reka se zajeda globoko v podnožje hriba 2. podlaga, temelj: od spomenika je ostalo le podnožje;
kamnito podnožje ograje;
podnožje stebra // ekspr. spodnji del: brstiči poganjajo iz podnožja
● knjiž. na sliki je upodobljeno dekle z rožo v podnožju pri nogah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
podpórnik -a m (ọ̑) 1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati podpornike;
določiti razdaljo med podporniki;
betonski podporniki
♦ grad. mostni podpornik del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj2. kdor komu gmotno pomaga: umetnik je imel nekaj bogatih podpornikov;
podpornik društva / podporniki naprednega gibanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
podzídati tudi podzidáti -am dov. (í á í) 1. napraviti zid pod obstoječim zidom ali kakim drugim gradbenim objektom: stavbo morajo podzidati;
podzidati zunanjo steno / hiša bo lesena, le podzidali jo bodo napravili zidan temelj// knjiž. utemeljiti, dokazati: znanstveno podzidati trditev 2. napraviti zid zaradi preprečevanja krušenja kamenja, drsenja zemlje: podzidati cesto;
nasip je treba še podzidati podzídan -a -o:
podzidan obok; hiša je že podzidana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
podzidávati -am nedov. (ȃ) 1. delati zid pod obstoječim zidom ali kakim drugim gradbenim objektom: podzidavati zunanjo steno / hišo so podzidavali delali zidan temelj2. delati zid zaradi preprečevanja krušenja kamenja, drsenja zemlje: podzidavati breg, nasip
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
polárnost -i ž (ȃ) knjiž. 1. lastnost, značilnost polarnega: polarnost oblike in vsebine;
polarnost spolnih partnerjev 2. obstajanje polov, nasprotij znotraj celovitega pojava: ta polarnost je temelj vsakršne ustvarjalnosti;
polarnost med občim in posameznim;
zakon polarnosti
♦ fiz. električna, magnetna polarnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
postávka -e ž (ȃ) 1. ekon. znesek v knjigovodskih listinah, poslovnih knjigah v zvezi z določenim področjem, dejavnostjo: črtati postavko za reprezentanco;
vnesti v proračun postavko za gradnjo šole;
znižati, zvišati postavko;
proračunske postavke / razdeljevati sredstva po posameznih postavkah / urne postavke; pren., ekspr. otroci so pravzaprav edina pozitivna postavka v njegovem življenju 2. kar je zapisano v določenem vrstnem redu v kaki rubriki, seznamu: spremeniti postavko »uslužbenci« / črtati nekaj postavk s seznama nakupov 3. knjiž. kar predstavlja osnovo, temelj čemu; izhodišče: avtorjev oris pisatelja ima za postavko nekatera do zdaj neznana dejstva;
izsledki raziskav majejo temelje trenutnih znanstvenih postavk // navadno s prilastkom dejstvo, pojav, ki ga je treba upoštevati, z njim računati: slabo stanje kulturnih spomenikov je zaskrbljujoča postavka v sodobnem kulturnem življenju / ekspr. domotožje je pomembna postavka v življenju naših izseljencev 4. publ. misel, mnenje, predlog: na seji so sprejeli le nekatere postavke osnutka;
nekaj postavk v načrtu se medsebojno izključuje / avtor je upošteval le nekatere pisateljeve postavke, druge je zamolčal // trditev1, izjava: napačne, zgrešene postavke / njegova postavka je apriorna
● publ. to je glavna postavka srednjeročnega načrta glavni, najpomembnejši del; publ. kljub prizadevnosti igralcev ne moremo mimo nekaterih negativnih postavk v predstavi mimo slabe, nesprejemljive igre v nekaterih prizorih; knjiž. posamezne postavke v tem delu so zastarele odlomki, deli; publ. njegova izvajanja bi lahko strnili v nekaj postavk točk, poglavij
♦ filoz. postavka vsaka od dveh trditev, izjav, iz katere izhaja določen zaključek; premisa; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
právzòr -ôra m (ȃ-ȍ ȃ-ó) knjiž. prvi, osnovni vzor: pravzore za svoje ustvarjanje je našel v ljudski pesmi / starka se mu je zdela pravzor potrpežljivosti tipičen zgled, primer
♦ filoz. praoblika kot temelj, vzrok vsega, kar je; arhetip
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
prostonároden -dna -o prid. (á) zastar. ljudski: postaviti jezik na temelj prostonarodne govorice / prostonarodni pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
radikálen -lna -o prid., radikálnejši (ȃ) 1. ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit: radikalne spremembe / radikalni ukrepi; radikalne metode
♦ med. radikalna operacija operacija, pri kateri se popolnoma izreže bolno tkivo// ki zagovarja, zahteva tako uresničevane spremembe bistva, temelja česa: postati radikalen; je najradikalnejši med politiki / radikalna stranka / radikalen nazor 2. ekspr. (zelo) velik, pomemben: med njima je radikalna razlika;
to je radikalna zmota radikálno prisl.:
radikalno rešiti problem; radikalno usmerjen politik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
razšíriti -im dov. (ī ȋ) 1. narediti kaj (bolj) široko: razširiti cesto, pot;
razširiti odprtino;
ulica se proti središču razširi / razširiti krilo, obleko / predsobo bodo razširili / vdih razširi pljuča // narediti, povzročiti, da je kaj videti širše: svetle barve razširijo prostor; tak vzorec postavo razširi 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširiti noge, roke;
razširiti peruti / razširiti nosnice / razširiti roke v objem; od strahu so se mu razširile oči 3. narediti, da pride kaj na večjo površino: razširiti naselje;
mesto se je razširilo proti jugu / razširiti kulturno rastlino; ta plevel se hitro razširi / padavine se bodo razširile na vso Slovenijo / razširiti meje države; razširiti oblast na sosednje pokrajine 4. narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširiti napredne ideje;
razširiti novice, lažne vesti;
ta nauk se je hitro razširil / razširiti dobra umetniška dela 5. narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširiti izbiro blaga z novimi izdelki;
razširiti dnevni red seje;
razširiti gledališki repertoar / razširiti črtico v novelo / podjetje je razširilo svojo dejavnost; razširiti gospodarsko sodelovanje / razširiti odbor povečati število njegovih članov; krog sodelavcev se je razširil / razširiti in poglobiti znanje; s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo / ta beseda, navada se je zelo razširila / zaradi vlage se les razširi 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: peč je razširila prijetno toploto po sobi;
iz gozda se je razširil hlad / svoj nemir je razširil na druge; borbenost se je razširila na vse moštvo / pesmi so razširile njegovo slavo po svetu / kugo so razširile podgane
● ekspr. kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica se je nasmejal; ulica se razširi v trg preide; njegova slava se je razširila po vsem svetu postal je zelo slaven
♦ ekon. razširiti proizvodnjo z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi povečati obseg proizvodnje; pravn. razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka; mat. razširiti ulomek pomnožiti števec in imenovalec z istim številomrazšíriti se
pojaviti se, nastopiti
a) na razmeroma veliki površini: ogenj se je hitro razširil; vstaja se je razširila kot požar / bobnenje se je razširilo po vsej dolini; grmeč se razširiti / po sobi se je razširil prijeten vonj / izpuščaj se je razširil po vsem telesu; rakave celice so se že razširile
b) v večjem številu: ta tip ladje se je razširil v srednjem veku / knjige so se razširile z iznajdbo tiska
c) pri večjem številu osebkov: bolezen se je razširila hitro, po vsej deželi
razšírjen -a -o:
stopničasto razširjen temelj; ta bolezen je zelo razširjena; po vsem svetu razširjena rastlina / razširjeni plenum odbora; knjiga bo izšla v popravljeni in razširjeni izdaji
♦ ekon. razširjena reprodukcija obnavljanje produkcije v povečanem obsegu; med. bolezensko razširjena žila; razširjeno srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
sódstvo -a s (ọ̑) 1. dejavnost, ki se ukvarja s sojenjem in odločanjem o drugih pravnih zadevah: reorganizirati sodstvo;
zakoni so temelj sodstva;
sodelovanje laikov v sodstvu // s prilastkom področje take dejavnosti: mladinsko, ustavno, vojaško sodstvo 2. celota organov, ki to dejavnost opravlja: sodstvo je varuh z ustavo in zakoni priznanih pravic;
zastopnik sodstva / zastar. sodstvo tega ni verjelo, a moža je moralo zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti sodišče3. sodna oblast: imeti sodstvo nad kom;
izvrševati sodstvo
♦ pravn. kazensko sodstvo; krvno sodstvo v fevdalizmu za kazenske zadeve, za katere je mogoča težja telesna ali smrtna kazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
spodmíkati -am in izpodmíkati -am nedov. (ī ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa: spodmikati podstavke 2. ekspr. preprečevati obstoj, delovanje: nasprotniki ga spodmikajo
● ekspr. spodmikati komu tla pod nogami povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. buržoaziji se spodmika temelj njen obstoj je ogrožen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
stávba -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima stene in streho: stavba se že podira;
graditi, obnavljati stavbo;
stanovati v pritlični stavbi;
betonska, lesena stavba;
poslovna, stanovanjska stavba;
pravokotna stavba;
stavba pošte;
notranjost stavbe;
skupina stavb;
dohod v stavbo;
prostor pred stavbo 2. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: razčleniti idejno stavbo romana / z oslabljenim pomenom: enakopravnost vseh narodov mora biti temelj naše družbene stavbe družbe; nastajajoče meščanstvo je omajalo stavbo fevdalizma 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in vrhnjo stavbo / idejna, politična, pravna vrhnja stavba
♦ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča; čeb. stavba satja položaj satov glede na žrelo pri naravno grajenem satju; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
substánca -e ž (ȃ) knjiž. 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov: analizirati substanco / katran je izhodna substanca za izdelovanje nekaterih barvil; lojna substanca na koži; radioaktivne substance 2. snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov; sestavina: voda topi mineralno substanco tal;
strupene substance izdelka / energija je le sproščena substanca materije / ta skladba je harmonična v vseh svojih substancah 3. bistvo, jedro: ta surovina tvori substanco proizvoda / duhovna substanca naroda
♦ filoz. temelj biti in bivajočega, ki za svojo eksistenco ne potrebuje nič drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
têmelj -a m (é) 1. nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji: izpodkopati, postaviti, utrditi temelje;
betonski, zidani temelji;
majav, trden temelj / kopati temelje za novo stavbo / kamnit temelj spomenika 2. kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: postaviti temelje za nadaljnji razvoj;
materialni temelji družine;
temelji države / ekspr. diktaturi se spodmika temelj / publ. to so ugotovili na temelju zbranih podatkov na osnovi, podlagi// kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: gospodarski, idejni temelji politike; znanstveni temelji svetovanja; značaj je temelj osebnosti // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto; podlaga, osnova: pogodba je temelj njihovih zahtev 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: temelji pedagogike / temelji sodobne demokracije 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom popolnoma, čisto: uničiti kaj do temelja, temeljev;
to zamisel je treba iz temelja predelati;
njegovo življenje se je v temeljih spremenilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
têmeljen -jna -o prid. (é) 1. nanašajoč se na temelj, nosilni del: temeljni kamen;
temeljna plošča / temeljni jarek 2. ki predstavlja, določa temelj, osnovo česa: temeljni program organizacije;
temeljna načela / temeljne raziskave 3. ki izhaja iz temeljev obstoja: temeljne pravice človeka, države 4. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: temeljni pojmi;
temeljne značilnosti 5. ki je po pomembnosti na prvem mestu: temeljna gibala razvoja / temeljni vzrok glavni vzrok6. teh. ki je v določenem postopku prvi: temeljni premaz;
temeljna barva
● ekspr. temeljni kamen kar je temelj, osnova česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo
♦ ekon. temeljna banka do 1989 samostojna samoupravna banka, ki jo lahko ustanovi temeljna organizacija združenega dela ali druga družbena pravna oseba razen družbenopolitične skupnosti; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] do 1989 del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; fin. temeljna obrestna mera [TOM] do junija 2003 letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti; pravn. temeljni prometni davek v socializmu davek od prometa proizvodov in od plačil za storitve, namenjen za urejanje trga, socialno politiko in pridobivanje denarnih sredstev družbenopolitičnih skupnosti; temeljno sodišče do 1977 sodišče prve stopnje; teh. temeljni vijak vijak za pritrjevanje strojev, naprav na podlago; tekst. temeljna tkanina tkanina, na katero se veže vzorčna tkanina; sam.: odkrivati temeljno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
temeljít -a -o prid., temeljítejši (ȋ) ki zadeva temelj, bistvo česa: prišlo je do temeljite spremembe / pri razpravljanju je bil jedrnat in temeljit // ki zajema vse temeljne, pomembne sestavine česa: temeljit zdravniški pregled; temeljito raziskovanje / pridobiti si temeljito znanje temeljíto prisl.:
temeljito premisliti, spremeniti; o tem je temeljito poučen
● ekspr. vrnil se je temeljito postaran zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
temeljíti -ím nedov. (ī í) 1. narediti temelj čemu: hišo so dobro temeljili;
temeljiti na pilotih, s piloti 2. navadno v zvezi z na imeti kaj za temelj, osnovo: obtožba temelji na dejstvih;
komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ. svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki utemeljeval, gradiltemeljèč -éča -e:
na znanosti temelječa tehnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
tlóris tudi tlorís -a m (ọ̑; ȋ) 1. grafični prikaz vodoravnega prereza stavbe, predmeta s podatki o merah: narisati, povečati tloris;
vnesti mere v tloris;
tloris hiše, stroja;
tloris kleti, nadstropja // podoba, oblikovanost stavbe, predmeta, prostora v vodoravnem prerezu, gledana od zgoraj: izkopavanja so odkrila tloris gradu, mesta; okrogel, podolžen tloris; stanovanjski tlorisi; v nadstropju je tloris drugačen kot v pritličju / stavba je v tlorisu kvadratna
♦ arhit. bazilikalni tloris 2. geom. projekcija predmeta navadno na vodoravno ravnino: naris in tloris 3. knjiž. temelj, osnova: idejni tloris romana;
metrični tloris pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
točkôven -vna -o prid. (ō) nanašajoč se na točko: točkovna razdalja / točkovni dosežki telovadcev; točkovni sistem ocenjevanja
♦ alp. točkovna (planinska) pot (planinska) pot od točke do točke brez posebne povezave med njimi; grad. točkovni temelj samostojen temelj pod posameznim stebrom; šport. točkovni sodnik sodnik, ki ocenjuje tekmovalce s točkami; teh. točkovna obremenitev; točkovno varjenje varjenje, pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
utemeljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo;
idejno utemeljevati kaj 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve;
filozofsko, strokovno utemeljevati trditev // navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani utemeljujóč -a -e:
vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í) 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo;
filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto utemeljèn -êna -o:
utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
vklàd vkláda m (ȁ á) star. 1. temelj: debeli leseni vkladi so se začeli majati 2. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog; tabla: vrata s hrastovimi vkladi
● zastar. spraviti prtljago v vklad v ovoj, omot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.
vkláda -e ž (ȃ) star. 1. temelj: v strugo so za mostne vklade zabili debela bruna;
hiša stoji na trdni vkladi 2. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog; tabla: starinska vrata z izrezljanimi vkladami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.