bíkovski -a -o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči tak kot pri biku: njegov bikovski tilnik, vrat;
bikovske čeljusti / bikovsko zdravje zelo trdnobíkovsko prisl.:
bikovsko raščen moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
bívolski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na bivole: bivolska vprega / ekspr. njegov bivolski tilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
matadór -ja m (ọ̑) 1. zlasti v španskem okolju bikoborec, ki zabode bika: matador porine meč biku v tilnik;
obleka matadorjev 2. star. vplivna oseba stranke, skupine: liberalni matadorji 3. igrača v obliki raznih elementov za sestavljanje, oblikovanje poljubnega predmeta:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
nélson tudi nélzon -a m (ẹ̑) šport., pri rokoborbi prijem, ko napadalec seže z roko pod pazduho nasprotnika in z dlanjo pritisne na njegov tilnik: izvesti nelson / držati nasprotnika v nelsonu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
sésti sédem dov., stil. sèl séla; nam. sést in sèst (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: sedel je, da bi si odpočil;
nima kam sesti;
sesti na stol, v naslanjač;
s težavo je sedel / otrok ji je sedel v naročje; sedel je poleg nje / sesti k mizi, za mizo; sesti v avtomobil / sesti v senco / kot vljudnostna fraza: izvolite sesti; šalj. sedite, da nam ne odnesete spanja / kot ukaz psu sedi // namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: metulj je sedel na cvet; ptice so sedle na drevo 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: sedla je h klavirju;
rad sede h knjigam rad bere, študira / ali boš šel z avtomobilom ali boš sedel na vlak se boš peljal z vlakom; včasih sede za pisalni stroj tipka3. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: glava vijaka mora sesti;
žarnico privijamo toliko časa, da sede v ležišče / slušalka je sedla na vilice
● ekspr. sesti na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. končno so stvari sedle na svoje mesto so se uredile; slabš. sesti na posestvo, zemljo prilastiti si, polastiti se; ekspr. sesti na prestol zavladati; ekspr. sesti komu na tilnik, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. taka stvar sede v spomin si jo zapomniš; ekspr. na mehko sesti pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
sónčarica -e ž (ọ̑) bolezen zaradi premočnega delovanja sončnih žarkov na nepokrito glavo in gol tilnik: pojdi v senco, da te ne zadene sončarica;
dobiti sončarico;
znaki sončarice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
tílničen -čna -o [tudi tiu̯ničən] prid. (ȋ) nanašajoč se na tilnik: tilnične mišice;
tilnična peresa čaplje / tilnične bolečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
tílnik -a [tudi tiu̯nik] m (ȋ) zadnji del vratu: lasje mu segajo daleč na tilnik;
zavezati si ruto na tilniku;
zabolelo ga je v tilniku;
močen, ekspr. bikovski tilnik;
zagorel tilnik;
otrpnjenje tilnika / pri padcu si je zlomil tilnik
● ekspr. skloniti, upogniti tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upogniti, zlomiti komu tilnik pripraviti ga do tega, da zataji svoje prepričanje; narediti ga pokornega, ponižnega; knjiž. sedeti komu na tilniku sedeti komu na vratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
udárec -rca m (ȃ) 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik;
ekspr. udarci so padali z vseh strani;
odbijati, prestrezati udarce;
stisniti pest za udarec;
umikati se pred udarci;
z enim udarcem ga je pobil na tla;
boleč udarec;
močen, rahel, silovit udarec;
udarec po glavi je bil smrten;
udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce // sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca // glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom / ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire;
udarec ptičjih peruti;
povratni udarec napete vrvi;
udarci kopit ob tla;
udarci po kovini, lesu;
udarec s palico, z roko / udarec strele 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce;
udarec v bok je nasprotnika presenetil 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec;
moralni, politični udarec;
vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec
● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu s sprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ī ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev;
upogniti karton, palico;
upogniti veje navzdol, navzgor;
stebelca so se od težkih cvetov upognila;
tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila// spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti2:
fant se ni dal upogniti;
upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
● ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojitiupogníti se zastar.
pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen
upógnjen tudi upôgnjen -a -o:
od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
vôlnat -a -o [vou̯nat] prid. (ȏ) 1. porasel z volni podobno dlako, izrastki: imel je rjav, volnat tilnik / volnati listi, plodovi
♦ bot. volnata medena trava trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski in z mehkimi dlakami po steblu, listih, Holcus lanatus2. volnast: volnati lasje / volnati oblaki 3. star. volnen: volnate nogavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
vrát -ú in -a m, mn. vratôvi (ȃ) 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli;
oviti vrat s šalom;
do vratu zabresti v vodo;
dati, obesiti si ogrlico okrog vratu;
stisniti, zgrabiti koga za vrat;
na vratu ima bulo;
debel, dolg, vitek vrat;
vrat konja, žirafe // ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat // zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu2. ožji del kake priprave, predmetaa) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, na hitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; glasb. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
zagrísti -grízem dov. (í) zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil// ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič
● ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnegazagrísti se
1. grizoč prodreti v kaj: zagristi se v kos mesa; volk se je zagrizel srnjaku v vrat / klop se zagrize v telo / zobje so se ji zagrizli v spodnjo ustnico
2. ekspr. prodreti v kaj trdega: sveder se zagrize v beton; žaga se je zagrizla v les / motor se je zagrizel v strmino s težavo šel, zapeljal
● ekspr. jermeni so se mu zagrizli v ramena močno zajedli
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zagristi se v delo, učenje / spet se je zagrizel v svoje misli
4. nar. sesiriti se: mleko se zagrize
zagrízen -a -o
1. deležnik od zagristi: molčal je, zagrizen v svoje misli; ris, zagrizen v jelenov tilnik
2. ekspr. ki je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: zagrizen pristaš stranke; biti zagrizen samec / zagrizen boj; zagrizeno sovraštvo; prisl.: zagrizeno se bojevati za kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
zapíčiti -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog;
zapičiti kol globoko v tla;
zapičiti vilice v meso;
pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle
● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, nareditizapíčiti se
1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo
2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem
● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori
zapíčen -a -o:
v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
zatílek -lka m (ȋ) star. tilnik, zatilnik: zatilek ga boli / zavezati ruto v zatilku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
zatílje -a s (ȋ) zadnji del glave in vratu: sonce mu je ožgalo zatilje;
skleniti roke na zatilju;
bolečine v zatilju // zatilnik: speti si lase na zatilju; teme, zatilje in tilnik / ta kača ima na zatilju temno liso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
zatílnik -a [tudi zatiu̯nik] m (ȋ) zadnji del glave med tilnikom in temenom: držati roke na zatilniku;
popraskati se po zatilniku
● star. zatilnik se mu je upognil od starosti tilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare;
zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike;
zlomiti obtoženca z mučenjem;
zlomili so jo, da je priznala;
niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor;
zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ pravn. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)zlomíti se
1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
3. ekspr. na hitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se na hitro konča
// ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
zlómljen -a -o:
zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.