tisǫ́č, num. tausend, Cig., Jan., nk.; (tisuč, Mur., Trub.); nav. indecl., Mik. (V. Gr. III. 138.); dva (dve) tisoč, tri tisoč, nk.; (tudi: tisoč, m.: prvi trije tisoči prvega zvezka, v sto tisočih izvodov, Škrab. [Cv.]; tisoč, f., več tisoči, sto tisoči goldinarjev, LjZv.); — naglaša se tudi: tȋsoč.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

tisoč1 posam. nepregib. ♦ P: 2 (TT 1577, TT 1581-82); posam. ♦ P: 1 (JPo 1578)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

tisoč2 štev. ♦ P: 8 (TC 1555, TE 1555, TT 1557, TPs 1566, TC 1574, TC 1575, JPo 1578, DC 1579); štev. tudi neskl. ♦ P: 2 (TT 1577, TT 1581-82)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.