1. 1. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: bolečina je malo popustila; čutiti, imeti, trpeti bolečine; njegov krik je izražal bolečino; lajšati bolečine; kričati, stiskati zobe od bolečin; huda, pekoča, topa bolečina; bolečine v križu, v prsih; zdravilo proti bolečinam / porodne bolečine
2. 2. občutek duševnega trpljenja: bolečina mu kljuje v srcu; duševne bolečine; sin mu je prizadejal veliko bolečin; pesn. bolečina slovesa; zastar. srčne bolečine
3. 3. zastar. boleče mesto, rana: če pritisneš kamen na rano ali kako drugo bolečino, pa ti odleže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
   ● star. bridka martra križ s podobo Kristusa
   // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
2. 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
3. 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila

brídko stil. bridkó 
1. 1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
2. 2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. občutek potrebe po jedi; lakota: najhujši glad ga je že minil; nič več ne čuti gladu; utešiti glad; v prijetni družbi je čisto pozabil na glad / pri njih ji ne bo treba trpeti gladu; pren., ekspr. glad po zemlji
2. 2. pomanjkanje hrane: začel jim je groziti glad; tisoči so umirali od gladu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti
   ● ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom
   // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami
   // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd
2. 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu

ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo

ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kri:
   1. a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
      // krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
   2. b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
   3. c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
   ● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
   ♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum

krvávo 
1. 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
2. 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. občutek potrebe po jedi: lakota ga muči, tare; čutiti lakoto; huda lakota; ekspr. volčja lakota zelo velika
   // trpeti lakoto in žejo / občutek lakote
   ● ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; ekspr. lakota je najboljši kuhar lačnemu človeku se zdi vsaka jed okusna
2. 2. pomanjkanje hrane: v deželi je bila lakota; umreti od lakote, zastar. lakote; ekspr. prebivalstvo je cepalo od lakote; pred očmi se mi megli zaradi lakote; velika lakota; smrt od lakote; boj proti lakoti
3. 3. ekspr., s prilastkom velika želja po čem: lakota slave; lakota po naravi, po zemlji / spolna lakota poželjivost
4. 4. slabš. lakomen človek: njegov upnik je bil brezsrčna lakota / kot psovka ali bi rad vse sam pograbil, lakota lačna
5. 5. slabš. kdor živi v slabih gmotnih razmerah: to so same bajtarske lakote / kot psovka tebi nimam kaj vzeti, ti lakota
6. 6. bot. rastlina z vretenasto razvrščenimi listi in štiridelnim belim, rdečim ali rumenim cvetnim vencem, Galium: gozdna, navadna lakota

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
   // mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
   // v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
   // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
2. 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
   // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
3. 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
4. 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
   ● knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
   ♦ anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. umirati: ti ljudje mrejo brez strahu; otroci so mrli od gladu; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.: mrem ob misli, da si v nevarnosti; duša mu je mrla od hrepenenja; od žalosti, zastar. žalosti mi mre srce
   // ekspr. izgubljati se, izginjati: glasovi večernega zvona mrejo; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo; upanje je počasi mrlo
2. 2. ekspr. slabeti, hirati: mre brez doma, miru; mreti od bolečin, strašnih muk; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi
3. 3. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: mrl je po domovini, gorah, lepoti; v začetku je gorel in mrl za njo
   ● knjiž., ekspr. ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre človek je zelo navdušen; preg. ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli

mróč tudi mrjóč -a -e: mroč od lakote; srce, po tebi mroče; zadnja svetloba mročega dneva; v soju mroče mesečine; sam.: z mročimi sočustvovati, trpeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
   // kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem
   ● star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
2. 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko
   // v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil
   // psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti
2. 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega
   // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red

naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo

navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo: nazarenska slikarska smer / kompozicija je narisana v nazarenskem slogu
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj; nazarenska vročina
3. 3. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža podkrepitev, poudarek: pokora nazarenska, še v grob me boš spravil

nazarénsko prisl.: nazarensko jokati, trpeti; nazarensko bogat človek; biti nazarensko srečen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih

nèčlovéško prisl.: nečloveško so ga pretepli; nečloveško ravnati s kom; nečloveško se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. kar pooseblja grozljivost, strah: bala se je, da za hišo preži nanjo pošast; pred seboj je zagledala nenavadno pošast; krokar je bil kot velika pošast
   ● ekspr. vojna pošast vojna
   // slabš. zloben, hudoben človek: sosed je prava pošast; ne zaupaj tej pošasti / kot psovka pošast ostudna
2. 2. nar. zahodno nahod: trpeti za pošastjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel
   // s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini
   // biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo
2. 2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali
   // prestati, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili
   ● star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti

prebít -a -o: vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: prebivati na deželi, v mestu / v tem gozdu so nekdaj prebivali razbojniki
   // stanovati: prebiva na podstrešju; prebivati v bloku, vrstni hiši / začasno prebiva pri prijatelju
2. 2. knjiž. biti, živeti: naš narod prebiva na tem ozemlju že dolgo / ribe prebivajo v vodi
3. 3. zastar. prenašati, trpeti: prebivati notranje boje; prebivati lakoto, mraz, žejo
   ● zastar. za študij mu ne prebiva nič časa ostaja; ekspr. v tej hiši prebiva veselje v njej živijo veseli, zadovoljni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. z nošenjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenašati tovor, vreče; stole prenašajo iz sobe v sobo; prenašati na hrbtu, v rokah, za vratom; kose železa so prenašali z velikimi kleščami / ekspr.: ves dan že prenaša vedro okrog; zmeraj prenaša otroka s seboj nosi
   // delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: da jih ne bi odkrili, so prenašali sestanke iz ulice v ulico
   // delati, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenašati težo z ene noge na drugo / publ., z oslabljenim pomenom poudarek so začeli prenašati na ideološki boj
2. 2. delati, povzročati, da kaj kam pride: živci prenašajo dražljaje, vzburjenje; prenašati električno energijo, gibanje, vrtenje / prenašati po žicah, z električnim tokom
3. 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročati, da to lahko dobi (še) kdo drug: prenašati dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se prenaša tudi na druge; njena plemenitost se prenaša tudi na otroke / prenašati izkušnje na mlajše / prenašati bolezen; povzročitelja te bolezni prenaša mrčes; te klice se prenašajo z dotikom
4. 4. delati, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenašati kroje s krojnih pol na blago; prenašati pripombe v rokopis; prenašati sistem znakov v drug sistem / ta prevajalec uspešno prenaša tuje posebnosti v domači jezik / prenašati ideje v prakso, življenje
   // omogočati, da zunaj studia posneta slika, zvok telekomunikacijsko prihaja vanj: televizija bo prenašala vse zborovanje; prenašati govor, prireditev iz dvorane / neposredno prenašati tekmo s tekmovališča istočasno s tekmo
5. 5. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: prenašati odgovornost na druge / država je postopno prenašala svoje funkcije na družbene organizacije; te naloge se prenašajo na krajevne skupnosti
6. 6. ekspr. prestajati, trpeti: po operaciji je prenašal hude bolečine; dolgo je prenašal krivico, žalitve; takrat je moral prenašati velike napore / že dvajset let prenašam zakonski jarem sem poročen
7. 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
   1. a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: teh snovi njegov organizem ne prenaša; ali prenašaš kavo, alkoholne pijače; lahko hrano še prenaša
   2. b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa, vpitja ne prenaša; njene bolne oči sončne svetlobe niso prenašale; lahko prenašati hud mraz, vročino / ekspr. njihovih pogledov ni mogel prenašati
   3. c) ob sprejemanju kakega stanja: prenašati bolečine, trpljenje; ali lahko prenašaš negotovost / ekspr. samega sebe več ne prenaša
   4. č) zaradi delovanja, vplivanja česa: moči prenašati napor; vožnjo z avtomobilom težko prenaša
      // ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: očitkov, podtikanj ne prenaša; znal je prenašati žalost; potrpežljivo, ravnodušno, vdano prenašati; ekspr. njene muhe mirno prenaša / misli na smrt ne more prenašati
8. 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne prenašam / ne prenašam njegove domišljavosti
   ● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; leta dobro prenaša je še krepek, zdrav za svoja leta
   ♦ mat. prenašati člene enačbe; strojn. pritisk se prenaša hidravlično

prenašajóč -a -e: prenašajoč opeko na gradbišču, se je poškodoval

prenášan -a -o: knjiž. potrpežljivo prenašane bolečine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. kazanje na podobnost stvari, pojavov po kaki lastnosti: tvoja primera je preveč robata; govor je začel z duhovito primero
   // lit. besedna zveza, s katero je v ustaljeni obliki izražena podobnost kake stvari z drugo stvarjo zaradi kake skupne lastnosti: izpisati iz besedila primere; rabiti primere; dober kot kruh in druge primere; okrasni pridevki in primere
2. 2. v prislovni rabi, v zvezi v primeri z izraža omejitev lastnosti glede na primerjano: v primeri z njo je stara; naši problemi so v primeri z vašimi majhni
3. 3. ekspr., v zvezi brez primere ki se glede na kvaliteto ne da z ničimer enačiti, primerjati: on je matematik brez primere / njegova obleka je brez primere zelo lepa; imel je srečo brez primere zelo veliko
   // v prislovni rabi zelo, hudo: trpeti brez primere / je brez primere boljši dosti
   ● ekspr. je pameten, da mu ni primere zelo; publ. ta gledališka predstava ne vzdrži nobene primere s prejšnjimi uprizoritvami je slabša kot prejšnje; ta stvar nima primere je ni mogoče z ničimer primerjati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. delati, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: nikomur ne prizanaša; dolgo so mu prizanašali; otrokom za laž ni prizanašal
2. 2. delati, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: kadar je bilo dosti dela, tudi otrokom niso prizanašali; prizanašati komu s težkim delom, s prehudimi nalogami / prizanašati s kaznijo; ekspr. ni mu prizanašala z očitki veliko mu je očitala
   // ekspr. prizanašaj svojemu zdravju pazi na svoje zdravje
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: bolezni mu niso prizanašale; trpljenje tudi njemu ni prizanašalo
3. 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: ker je bila bolehna, so ji radi prizanašali; prizanašaj mu, saj vidiš, da ne zmore toliko / prizanašal je njeni slabosti
   ● ekspr. vojna jim ni prizanašala morali so veliko trpeti zaradi nje; ekspr. zima letos prizanaša je blaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji; rana krvavi, peče; rana se je znova odprla; dobiti, imeti rane po vsem telesu; obvezati, razkužiti, zdraviti rano; globoka, gnojna, krvava rana; rana od ugriza, vboda; rana na čelu, hrbtu; pokrit z ranami; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran
   // čista rana ki se ne gnoji; prisadna rana; smrtna rana; ekspr. živa rana; rana na pljučih kaverna; rana na želodcu razjeda
   // pes si liže rano / rane na sadnem drevju
2. 2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti
   // moralne, srčne rane; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
   ● publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano; čas celi rane
   ♦ farm. posip za rane; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga; rana se čisti se manj gnoji; izžigati rane; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa; odprta rana; vbodna rana; zaprta rana zašita, povita, zaceljena; vet. ugrizna rana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno
2. 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah
   ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. ki je tak, da se ne opazi, ne vidi: skriven predal; skriven prehod čez mejo; izkopati skriven rov; najti skriven vhod; dati ključ na skrivno mesto; odšel je skozi skrivna vrata
2. 2. ki se dogaja okolici neopazno: skrivni pogovori; dogodki te noči niso ostali skrivni; skrivno sestajanje / želela si je, da bi njuni odnosi ostali skrivni; skrivna ljubezen
3. 3. za katerega ve ozek krog ljudi: skriven načrt; dobiti skrivno sporočilo / skriven namen; skrivna misel / skrivna pisava
   // za katerega javnost, oblast ne ve: sodeloval je pri skrivnem literarnem listu; skrivni sestanki; skrivna radijska postaja / skrivno društvo
4. 4. star. skrivnosten: skrivna moč ga je gnala naprej / poslušati skrivne glasove / zanimala ga je skrivna preteklost
   ● ekspr. v skrivnem kotičku srca tli upanje globoko v srcu; star. gosposka je iskala skrivne luterane luterane, ki so se skrivali; knjiž. objavljati pod skrivnim imenom pod psevdonimom
   ♦ rel. skrivno razodetje (apostola Janeza) videnja apostola Janeza o koncu sveta

skrívno prislov od skriven: skrivno delovati
// star. skrivaj, naskrivaj: skrivno oditi; skrivno so ga umorili / skrivno se mu je nasmehnil; sam.: na skrivnem ga je pekla vest natihem; na skrivnem trpeti, se veseliti skrivaj, naskrivaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost
   // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti
2. 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev
   // zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec
4. 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno
   // pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke

stràšno in strášno stil. strašnó 
1. 1. prislov od strašen: strašno se bliska, dežuje, grmi; strašno se jeziti, rjoveti; strašno se mu je mudilo; strašno je drag, lep; strašno hudo ji je za njim; strašno rad dela na vrtu / elipt. imajo strašno snovi za klepet zelo veliko
2. 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: strašno bi bilo umreti tako mlad; najstrašnejše zanj je bilo, da je moral ležati / pri njih doma je strašno imajo zelo neurejene razmere
   // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža hudo prizadetost, strah: strašno mi je ob misli, da bo ves trud zaman; ob pogledu nanj ji je bilo strašno pri srcu
3. 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost: kaj so naredili z njim, strašno
   ● žarg. uspela si že prvič. Strašna si izraža pohvalo, priznanje; pog. strašno ga je imelo, da bi to storil komaj se je premagal, da tega ni storil; sam.: zgodilo se je nekaj strašnega; dežuje, zato ni nič strašnega, če kdo zamudi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda
   ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti
   // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo
2. 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
   1. a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to
   2. b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu
   3. c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda
   4. č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: bolnik trpi; zaradi poškodbe trpi že več let; potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti; ob spominu nanj je zelo trpela; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh. trpeti bolečine
2. 2. preh. biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja: trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
3. 3. biti deležen neugodnega družbenega položaja: trpeti pod tujo oblastjo; stoletja so trpeli v suženjstvu
   // biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh: trpeti izgubo, škodo; trpeti krivico; dolgo je trpela zasmehovanje / star. stroške trpi lastnik sam plača, poravna
4. 4. nav. ekspr., navadno v zvezi z za imeti bolezen, kot jo izraža določilo: trpeti za jetiko, malarijo; že več let trpi za nespečnostjo / publ. trpi na kroničnem katarju za kroničnim katarjem
5. 5. navadno s prislovnim določilom biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov: na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti; zidovi trpijo zaradi vlage / mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov / zaradi številnih obiskov trpi delo
6. 6. ekspr. biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega, nezaželenega: kakovost ne bi smela trpeti; pri tem je trpel razvoj / zaradi tega naš ponos, ugled trpi
7. 7. preh., nav. ekspr. dovoljevati zadrževanje v svoji bližini: samo domače trpi ob sebi, pri sebi; trpeli so jo iz vljudnosti / petelin ne trpi drugih petelinov / te rastline ne trpijo druga druge
   // navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne trpi / psov ne more trpeti; zaradi dekleta se ne moreta trpeti / opravljanja, podtikanja ne trpi; v stanovanju ne trpi vonja po tobaku
   // ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: njeno samovoljo mirno trpi / ni trpel, da bi kdo hodil za njim; niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime
8. 8. star. ohranjati se, biti trpežen: tako premazan les dolgo trpi
9. 9. star. trajati: zima že dolgo trpi; to bo trpelo do torka
   ● ekspr. njegove besede niso trpele ugovora ni dovolil, da bi mu ugovarjali; ekspr. hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel ne da bi jo veliko stalo; vse življenje je trpela za otroke se zelo trudila, delala zanje; zastar. ni ga trpelo doma ni vzdržal doma; trpi kot žival zelo veliko, naporno dela

trpèč -éča -e: trpeč človek; trpeče srce; prisl.: trpeče se nasmehniti; sam.: imeti čut za trpeče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od trpeti: njegovo trpljenje jih je pretreslo; postaral se je od trpljenja; sočustvovati ob trpljenju drugega; dolgotrajno, hudo, neznosno trpljenje / povzročiti, prizadeti komu trpljenje / duševno, telesno trpljenje
   ♦ rel. Kristusovo trpljenje
2. 2. stanje koga, ki trpi: čakalo, doletelo ga je trpljenje; lajšati trpljenje; občutiti, prenašati trpljenje; smrt je bila zanj rešitev iz trpljenja
3. 3. kar povzroča, da kdo trpi: taka bolezen je trpljenje za vso družino; ekspr. pisanje je zanj veliko trpljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

vícan -a -o: vicane duše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
   // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip
2. 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen
3. 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse
4. 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme
   ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro

vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno
● žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.