Tiskanje

ápnast -a -o prid. (á) umazan od apna: apnasta lopata
// ki vsebuje apno: apnast kompost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

Ávgijev -a -o prid. (á) knjiž., ekspr., v zvezi Avgijev hlev neurejen, umazan prostor: očisti že enkrat ta svoj Avgijev hlev; pren. Avgijev hlev kulturnih razmer

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

bláten -tna -o prid. (ā ȃ) pokrit z blatom: blatna cesta; ležali so na blatnih tleh / blatne ravninske vasi
♦ med. blatna kopel kopel iz (zdravilnega) blata
// umazan od blata: obut je bil v blatne čevlje; do gležnjev blatne noge; ekspr. ves sem blaten / blatna reka kalna, motna

blátno

prisl.:

blatno sivo nebo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

cigánček -čka m (ȃ)

1. ciganski otrok, navadno deček: umazan ciganček; črn kot ciganček
2. bot. užitna lističasta, kukmaku podobna goba s svetlo rjavim klobukom, Rozites caperata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

číkast -a -o prid. (ȋ) umazan od čikanja: čikasta slina; čikasta usta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

dolgobrádec -dca [u̯g] m (ȃ) ekspr. kdor ima dolgo brado: krčmar je bil umazan dolgobradec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

drêkast -a -o prid. (é) vulg. umazan: drekast otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

féjst in fést prid. neskl. (ẹ̑) pog.

1. ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri: tukaj so sami fejst ljudje; ekspr. kaj ni tale naš kolega fejst dečko / fejst gospodinja je pridna, skrbna
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri; dober: tu je pa res fejst zrak / fejst avto ima
2. postaven, lep: fejst fant; ekspr. fejst baba, ne

féjst

in fést prisl., nižje pog.

dobro, izvrstno:

fejst gospodari

/ fejst so se zabavali

/ fejst počisti temeljito

zelo, hudo: fejst je počilo; fejst je umazan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

góvnast -a -o prid. (ọ́) umazan od govna: govnaste roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ)

1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
// umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
// ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
● pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh

grdó

tudi gŕdo

1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno
2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal
● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava

gŕdi

-a -o sam.:

grde ne mara, lepe pa ne dobi

ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom

tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto

do grdega sta se sprla zelo, hudo

v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

hlév -a m (ẹ̄) stavba, prostor za bivanje domačih živali, zlasti večjih: spraviti živino v hlev / goveji, konjski, svinjski hlev; zadružni hlev / ekspr.: ves hlev je zamukal vsa živina v hlevu; hlev prinaša velik dobiček (goveja) živina
// hlapec je spal v slami na hlevu
● ekspr. njegovo stanovanje je pravi hlev umazano, zanemarjeno; knjiž., ekspr. Avgijev hlev neurejen, umazan prostor; pri nas je kot v hlevu neurejeno, umazano
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

kák prid. neskl. (á) otr. umazan: že spet imaš kak rokice; pusti, to je kak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

kál -a [kau̯] m (ȃ)

1. plitvejša kotanja s stoječo vodo; mlaka: po dežju so se napolnili vsi kali; piti vodo iz kala; izsušeni kali / napajati živino na kalu / umazan kal voda v kalu
// razmočen, močviren kraj: pod pobočjem je veliko kalov
2. agr. drobni delci, ki lebdijo v tekočini; kalež: kal se useda / vino ima kal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

kalúžen -žna -o prid. (ū) redko kalen, umazan: kalužna voda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

klaféta tudi klafêta -e ž (ẹ̑; ȇ) pog., slabš. grd, ponošen klobuk: prišel je umazan in s klafeto na glavi; nosil je preluknjano klafeto
// klobuk sploh: snemite svojo klafeto, gospod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

kót -a m (ọ́)

1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
// jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice
2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
// hitro najde vsak skriven, varen kot
// manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot
3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot
8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

másten -tna -o prid., mástnejši (á)

1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti: mastni kosi mesa; mastni ocvirki; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke; mastna šminka / masten zajtrk
// zelo zabeljen: žganci so bili rahli in mastni; rad ima mastne jedi
// nav. ekspr. zelo debel, rejen: zaklali so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici
2. pokrit z maščobo: njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr. masten kamen
// umazan od maščobe, masti: bil je masten okrog ust; mastna skleda, žlica
3. mehek, lepljiv: masten gnoj; mastna glina, zemlja; mastno apno, blato / mastne njive
4. ekspr. zelo velik, obilen: masten dobiček, zaslužek; masten plen; dati mastno napitnino / službo ima mastno zelo donosno
5. ekspr. nespodoben, nedostojen: pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna kletev, psovka
● ekspr. masten glas pretirano prijazen; publ. mastni tisk krepki in polkrepki tisk; nar. štajersko mastna nedelja pustna nedelja; ekspr. dobil je mastno zaušnico silovito, močno
♦ agr. prašič mastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje slanine; grad. mastna malta malta s povečano količino apna; kozm. mastna koža koža, ki izloča veliko maščobe; min. mastni sijaj sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini; usnj. mastno strojenje strojenje z ribjim oljem na irh

mástno

prisl.:

mastno in slastno se gostiti

to so morali mastno plačati

mastno je zaklel

mástni

-a -o sam.:

mastne pripovedovati

naložila sta mu precej mastnih

pojesti nekaj mastnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

mlakúžast -a -o prid. (ú) poln mlakuž: kotanjasta in mlakužasta cesta
// slabš. kalen, umazan: mlakužast studenec / mlakužast vodnjak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

nečéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)

1. knjiž. ničvreden, malovreden: ogibaj se ga, nečeden človek je / ukvarja se z nečednim poslom
2. evfem. umazan, zanemarjen: miza je pogrnjena z nečednim prtom; živi v zapuščeni, nečedni hiši
● knjiž. govori nečedne besede govori nespodobno, neprimerno; star. tisto nečedno bolezen je dobil spolno bolezen

nečédno

prisl.:

nečedno govoriti, ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

nèčíst -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ī)

1. ki ni (popolnoma) čist: jesti z nečistimi rokami; nečista skodelica; nečiste ulice / nečist mestni zrak / zelo nečisto kožo ima z izpuščaji in pegami
// nečista rudnina s primesmi
// nečista pasma
// ekspr. umazan, zanemarjen: otroci so lačni in nečisti; živi v majhni, nečisti sobi
2. nav. ekspr. slab, nepošten: nečist značaj / ukvarja se z nečistimi posli
● žarg., šport. nečisti boks boksarski dvoboj, ki ni v skladu s pravili tekmovanja; imata še nečiste račune nista še poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne obveznosti; star. nečista teža bruto teža
♦ kem. kemično nečista snov; lit. nečista rima rima, pri kateri se vokali ne ujemajo glede dolžine in širine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

nemáren -rna -o prid., nemárnejši (á ā)

1. neskrben, malomaren, neprizadeven: biti nemaren delavec / nemarno opravljanje službe
// ekspr. ki ne dela rad; len: nemaren človek; fant je zelo nemaren
// nar. lenoben, mlahav: postajati zaspan in nemaren
2. slabš. umazan, zanemarjen: zagledala je staro in nemarno žensko / nemarna frizura, obleka neurejena
// kot psovka kakšen pa si, umazanec nemarni
3. slabš. malovreden, ničvreden: on je nemaren človek; izogibal se je nemarnih žensk / imel je nemarne navade / govoriti nemarne besede nespodobne
// kot psovka falot nemarni

nemárno

prisl.:

nemarno hoditi

ženske so se nemarno pogovarjale

bil je nemarno oblečen

nemarno opravljeno delo

nemárni

-a -o sam.:

nemarne so priganjali k delu

po nemarnem star. storiti kaj po nemarnem iz nepazljivosti

star. denar je po nemarnem zapravil lahkomiselno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

nesnážen -žna -o prid. (á ā)

1. umazan: nesnažna obleka, soba / nesnažen zrak nečist
2. knjiž., ekspr. nespodoben, neprimeren: nesnažna literatura; pripovedoval jim je nesnažne zgodbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

obràz -áza m (ȁ á)

1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
1. a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni
  // obraz se mu je v trenutku zresnil
2. b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma
3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
1. a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
2. b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

očoháti -ám in očóhati -am dov. (á ȃ; ọ̑) s čohalom očistiti: okrtačiti in očohati konje / nizko zelo je umazan, moral bi ga očohati umiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

okadíti -ím dov., okádil (ī í) izpostaviti delovanju dima: okaditi steklo
● sveče so okadile podobo jo naredile zakajeno
// izpostaviti takemu delovanju

a) zaradi konzerviranja: okaditi meso
b) po ljudskem verovanju zaradi zdravljenja: okaditi bolnika / okaditi z brinjem

okadíti se

postati črn, umazan od dima:

strop se je že okadil

okajèn

-êna

1. deležnik od okaditi: okajena svetilka; soba je že zelo okajena; gledati sonce skozi okajeno steklo
2. ekspr. (nekoliko) pijan, vinjen: gostje so že okajeni; bil je tako okajen, da ni mogel domov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

osránec -nca m (á) vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: malega osranca je postavila v kad
// bojazljiv, strahopeten človek: na te osrance se ne moreš zanesti, preveč se bojijo / kot psovka še tega si ne upaš, osranec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

oštrigljáti -ám dov. (á ȃ) nar. očohati: oštrigljati konja / nizko fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati umiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

pácek -cka m (ȃ)

1. ekspr. umazan človek, navadno otrok: kakšen pacek si / kot psovka umij se, pacek
2. ekspr. malopriden, malovreden človek: če si tako naredil z njim, si velik pacek / kot psovka spet kvanta, pacek
3. nar. prašiček: lani je packe dobro prodal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

pácka -e ž (ȃ)

1. kar nastane zaradi (nehote) razlite tekočine po kaki površini, navadno okrogle oblike: v domači nalogi je naredil več pack / ekspr. odstraniti krvave packe madeže
// packe črnila
2. ekspr. umazan človek, navadno otrok: umij se, ne bodi taka packa / kot psovka packa umazana
3. ekspr. kdor grdo, malomarno piše, riše: poglej te črke, da moreš biti taka packa
4. ekspr. malopriden, malovreden človek: bil je velika packa in falot / ni mu za pošteno dekle, rajši ima tisto packo / kot psovka spet kvanta, packa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

páckast -a -o prid. (ȃ) ekspr. poln pack, umazan: po obrazu je bil ves packast; packaste roke / kot psovka packa packasta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

packón -a m (ọ̑) ekspr. umazan človek, navadno otrok: ta packon se nerad umiva
// kdor grdo, malomarno piše, riše: poglej zvezke našega packona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

počrnéti -ím dov. (ẹ́ í) postati črn, temen: olupljen krompir hitro počrni / obraz mu je na soncu počrnel
// ekspr. postati umazan: lasje so mu počrneli od dima; srajca je počrnela od prahu

počrnèl

in počrnél -éla -o:

počrnele roke, stene

počrnelo lice, srebro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

posránec -nca m (á) vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: umila je malega posranca in ga dala spat
// bojazljiv, strahopeten človek: kdo bi se bal takega posranca / kot psovka ali se bojiš, posranec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

povalíti -ím dov., poválil (ī í)

1. redko s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla; podreti: z močnim udarcem ga je povalil na tla / plaz je povalil samotno drevo
2. nar. povaljati: pobranati in povaliti / povaliti travo, žito / povalil ga je po travi

povalíti se

zavaliti se, zakotaliti se:

povalil se je do njega in ga skušal rešiti

deček se je povalil po hribu navzdol

povaljèn

-êna -o:

ležal je umazan in povaljen

povaljena obleka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prásec -sca m (á)

1. ekspr. prašič: lačen prasec kruli; krmiti, zaklati prasca; krma za prasce / odstaviti prasce prašičke, pujske
2. nizko ničvreden, malovreden človek: kateri prasec jih je izdal / kot psovka prekleti prasec
3. nizko umazan človek: umiti moram tega prasca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prasíca -e ž (í)

1. raba peša samica prašiča; svinja: pustiti prasico za pleme; prasica z mladički; pristoji mu kakor prasici sedlo prav nič
// peljati prasico k merjascu
2. nizko ničvreden, malovreden človek: ti nisi prijatelj, prasica si / kot psovka prasica lažniva
3. nizko umazan človek: kakšna prasica pa si

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prášič -íča m (á í)

1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo
// klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče
● šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso
♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa
// skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja
2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni
3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prašíček -čka m (ȋ)

1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov
// mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički
2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička
3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček
4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni
♦ zool. morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prašíti -ím nedov. (ī í)

1. povzročati, da se razširja, obstaja prah v zraku: kaj tako prašiš; brezoseb. ko so stresali premog, se je prašilo daleč okrog / voz je prašil skozi vas
● bežal je, da se je kar prašilo za njim zelo hitro
2. posipati s prahom, praškom: prašila je vneto kožo s pudrom
// agr. nanašati prašivo na rastline: prašiti sadno drevje
3. ekspr. prašeč se usipati: moka je prašila v vrečo / slap praši čez skalo prši

prašíti se

1. oddajati prah: opeka se je pri zlaganju prašila / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah
2. postajati umazan od prahu: okrasni predmeti na polici se prašijo / ekspr. ta knjiga se že dolgo praši na omari
♦ čeb. čebele se prašijo izletavajo, da bi spoznale okolico čebelnjaka

prašèč

-éča -e:

prašeči se pločniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prêmog -óga m (é ọ́) trda gorljiva snov, nastala s pooglenitvijo navadno rastlin, rastlinskih ostankov: drobiti, klati premog; kopati, pridobivati premog; umazan od premoga; kuriti s premogom; kosi premoga; nahajališče premoga; nastanek premoga; rudnik premoga; premog in drva / trboveljski premog; zaboj za premog
● publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn
♦ geol. alohtoni premog iz naplavljenih rastlinskih ostankov; kem. suha destilacija premoga; metal. koksati premog; petr. črni premog z visoko stopnjo pooglenitve; lesni premog v katerem je lesna zgradba jasno vidna; rjavi premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. kurilna vrednost premoga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

preumázan -a -o prid. (ȃ) preveč umazan: preumazani čevlji; soba je preumazana / nav., ekspr.: imeti preumazan značaj; nobena laž mu ni preumazana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

prstén1 -a -o prid. (ẹ̑)

1. ki je iz prsti: otroci so delali prstene kolačke / prsten pod; hodili so po mokri, prsteni stezi
// ki ima veliko prsti: pokrajina je zelo prstena
2. umazan od prsti: zaradi dela na vrtu je imela vse roke prstene
3. ekspr. po barvi podoben prsti: bolnikov obraz je bil prstene barve; prsteno nebo

prsténo

prisl.:

prsteno rjava obleka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

pújs -a m (ȗ)

1. ljubk. prašič: v hlevu je krulil pujs; zaklati pujsa / pri klicanju pujs, na
2. nav. slabš. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega pujsa / kot psovka ti pujs nemarni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

pújsek -ska m (ȗ)

1. prašičji mladič: svinja in pujski
♦ vet. sesni pujsek
2. ljubk. prašič: zrediti debelega pujska / mamica, glej pujska
3. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: sosedov fant je pujsek / kot nagovor umij se, pujsek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

razmŕšiti -im dov. (ŕ r̄) narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: razmršil ji je lase / veter mu je razmršil brado

razmŕšen

-a -o:

razmršeni lasje

bil je ves umazan in razmršen

razmršena brada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

sájast -a -o prid. (á)

1. poln saj: sajast dim, zrak / goreti s sajastim plamenom
2. črn, umazan od saj: sajast lonec, strop; sajast sneg; dimnikar je bil ves sajast; sajasta svetilka / ekspr. dušijo se v teh sajastih krajih; pren., ekspr. njegovo srce je sajasto od zlobe
3. ekspr. ki je temne, črne barve: lase, oči ima sajaste / sajasta barva

sájasto

prisl.:

biti sajasto črne barve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

sájav -a -o prid. (á)

1. črn, umazan od saj: sajav strop / sajav obraz
● star. sajavo perje vrabcev sivo rjavo
2. poln saj; sajast: sajav plamen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

sájavec -vca m (á)

1. ekspr. kdor je črn, umazan od saj: kovača, tega sajavca, so se bali
2. nar. vnetje vimena: krava ima sajavec
// vnetje sploh: sajavec na koži
♦ min. čadavec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

skrnôben -bna -o prid. (ó ō) zastar.

1. umazan: skrij te skrnobne roke / pripovedoval mu je o skrnobnih stvareh, ki so se zgodile v tistem času
2. neodkrit, neiskren, hinavski: kako je ta človek skrnoben
● zastar. že dolgo ji je skrnoben je jezen, besen nanjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

svínja -e ž (í)

1. samica prašiča: svinja je povrgla sedem prašičkov; zaklati svinjo; kruljenje svinje; pijan kot svinja zelo
// doječa, plemenska svinja
// nav. mn. prašič: dati jesti svinjam; hlev za svinje
2. nizko umazan človek: kakšna svinja si, umij se
3. nizko ničvreden, malovreden človek: ta človek je čisto navadna, prava svinja / kot psovka svinja pijana
● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; vulg. poda se mu kot svinji sedlo nič se mu ne poda
♦ agr. pitovna svinja; etn. svinjo zbijati otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; metal. svinja sprimek kovine in žlindre na steni metalurške peči; vet. prasna svinja ki doji; zool. svinje parkljarji s ščetinasto kožo in gobcem, podaljšanim v rilec, Suidae; divja svinja divji prašič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

svínjski -a -o prid. (í)

1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma
2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo
// nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje
3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina
● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno
♦ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga

svínjsko

prisl.:

svinjsko se napiti

kovček je svinjsko težek

hiša je stala svinjsko veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

špêhast -a -o prid. (é) pog. zelo umazan, zamaščen: špehast klobuk, rob ovratnika
● pog., ekspr. brati špehaste knjige debele in umazane

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

umázanček -čka m (ȃ) ekspr. umazan otrok: umiti umazančka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

umázanec -nca m (ȃ) ekspr. umazan človek: umiti malega umazanca; razcapanci in umazanci
// malopriden, malovreden človek: pravi umazanec je; imeli so ga za umazanca / kot psovka kako pa govoriš, umazanec umazani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

umázati umážem dov., umázala in umazála (á ȃ)

1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: umazati obleko, posodo, tla; umazati čevlje z blatom; otrok se je umazal pri igri; umazati si roke
2. ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: umazati komu ime; umazal se je v sodelovanju z okupatorji
● ekspr. s tem si nočem umazati rok nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: umazati ljubezen, prijateljstvo; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj

umázan

-a -o

1. deležnik od umazati: umazani čevlji; umazan otrok; umazana barva las neizrazita, nedoločljiva; pomiti umazano posodo; umazana voda; umazano stanovanje; umazan od apna, dima
2. onesnažen: dihati umazan zrak; umazane reke; boj proti umazanemu okolju / umazana tehnologija tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo
3. ekspr. ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu: on je umazan človek; umazan značaj / umazana misel; umazano življenje / vodili so ga umazani nameni; to so umazani posli / umazani prizori
● opravljati najbolj umazana dela dela, pri katerih se najbolj umaže; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; star. pri plačilu je bil umazan skop, skopuški; prisl.: umazano govoriti, ravnati; umazano lisasta preproga / umazano bela srajca; umazano zelena voda / v povedni rabi na dvorišču je bilo umazano; sam.: nekaj umazanega je ležalo na tleh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

usránec -nca m (á) vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: previti malega usranca
// bojazljiv, strahopeten človek: ti usranci ne bodo nič opravili
// nepomemben, ničvreden človek: ta usranec se nas upa še žaliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

usráti se usérjem se dov., usêrji se userjíte se (á ẹ́) vulg. iztrebiti se: otrok se je usral; usrati se v hlače; usrati se od strahu
● vulg. userjem se na njegove nasvete ne cenim jih, ne upoštevam jih; vulg. usrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati

usrán

-a -o

1. deležnik od usrati se: otrok je bil po nogah ves usran; usrane hlače
2. umazan, nečist: kaj si delala, da imaš tako usrano obleko; ne jej z usranimi rokami / ne hodi po sobi z usranimi čevlji blatnimi; do kolen usran / to je usrano delo
3. nepomemben, ničvreden: to je naredil za nekaj usranih fickov; zaradi te usrane kupčije se pa res ne bomo prepirali / kot psovka molči, reva usrana
● vulg. pa prideš v takle usran hotel neugleden, slab; vulg. tebe bodo hvalili, jaz bom pa usrana brez ugleda, osramočena; vulg. danes je pa res usrano vreme deževno, oblačno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

vnémaren tudi vnemáren -rna -o prid. (ẹ̑; á ā) star.

1. ravnodušen, brezbrižen: bil je vnemaren do nevarnosti, ki so mu pretile / odgovarjati z vnemarnim glasom
2. neskrben, malomaren, neprizadeven: pri vnemarnem gospodarju vse propada
● star. vnemaren potepuh umazan, zanemarjen; star. vnemarna obleka neurejena; star. izogibati se vnemarnih žensk malovrednih, ničvrednih

vnémarno

tudi vnemárno prisl.:

vnemarno hoditi

vnemarno izgovarjati besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

vstánčkati -am dov. (ȃ) otr. vstati: le vstančkaj, da ne boš ves umazan / naša punčka še ni vstančkala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

začrnéti -ím dov. (ẹ́ í)

1. postati črn, temen: olupljen krompir hitro začrni / obraz mu je na soncu začrnel
// ekspr. postati umazan: tla so že čisto začrnela
2. knjiž. temno se pokazati: nad nami je začrnelo skalovje

začrnèl

in začrnél -éla -o:

začrnel dimnik, strop

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zadímiti -im dov. (ī ȋ) narediti, da je kje polno dima: kadilci so prostor zadimili

zadímiti se

knjiž.

zakaditi se:

ogenj se je ob nalivu zadimil

/ jed na mizici se je zadimila

zadímljen

-a -o

1. deležnik od zadimiti: zadimljen zrak; zadimljena soba
2. črn, umazan od dima; zakajen: zadimljen predor; zadimljeno steklo; prisl., v povedni rabi: v votlini je zaradi ognja zadimljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zakadíti -ím dov., zakádil (ī í)

1. s kajenjem povzročiti, da zrak v kakem prostoru ni čist: kadilci so zakadili sobo / peč je zakadila celo hišo / zakaditi z dimom
2. začeti kaditi: zakadil je cigareto; z užitkom zakaditi
3. knjiž. vdihniti in izdihniti dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: zbrali smo se, da malo zakadimo / zakaditi hašiš
4. ekspr. s kajenjem zapraviti: precej denarja zakadi
5. star. z veliko silo zagnati: zakaditi knjige v kot

zakadíti se

1. narediti, oddati dim: peč, sveča se zakadi
// narediti, oddati hlape: kislina se zakadi / v krožnikih se zakadi juha
2. zaradi dima v zraku postati nečist: soba se je zelo zakadila
3. postati črn, umazan od dima: stene so se zakadile
4. pojaviti se, razširiti se v zraku: iz obleke se je zakadil prah; brezoseb. iz dimnika se je zakadilo / proti večeru so se v dolini zakadile meglice
5. ekspr. steči, zdirjati: vsi so se zakadili proti izhodu; jezdec se je zakadil za ubežnikom; zakaditi se navkreber
// z veliko silo, s hitrim premikanjem priti kam: zakadil se je napadalcu pod noge, da ga je podrl / veter se je zakadil v hišo
// v zvezi z v silovito napasti: zakaditi se v nasprotnika; kot ris se zakaditi v koga / kritiki so se zakadili v razstavo

zakajèn

-êna -o:

zakajen prostor

prisl., v povedni rabi: v gostilni je zakajeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zaníkrn -a -o prid. (ī)

1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe
2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena
// majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna
3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje
4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina

zaníkrno

prisl.:

zanikrno opravljati delo

biti zanikrno oblečen, počesan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zaníkrnež -a m (ȋ) slabš.

1. neskrben, malomaren človek: ta zanikrnež samo poležuje
2. zanemarjen, umazan človek: opozoril je zanikrneža, naj se umije in si zakrpa hlače
3. ničvreden, malovreden človek: ne zaupaj temu zanikrnežu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zaníkrnik -a m (ȋ) star.

1. neskrben, malomaren človek: zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo
2. zanemarjen, umazan človek: ta zanikrnik se ni niti počesal
3. ničvreden, malovreden človek: zanikrnik in malopridnež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zaprašíti -ím dov., zaprášil (ī í)

1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu
2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa
// agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje

zaprašíti se

1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila
2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg
3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam
// z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge
// v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek

zaprašèn

-êna -o

1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje
2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo
3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.

zmečkáti -ám [məč tudi meč] dov. (á ȃ)

1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir; oblačila so se v kovčku zmečkala; v avtomobilu si je zmečkala krilo
2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek
3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč
4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali
● ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla

zmečkán

-a -o:

zmečkan krompir

bil je ves umazan in zmečkan

zmečkana obleka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.