sprehájati se -am se tudi izprehájati se -am se nedov. (ȃ) počasi, umirjeno hoditi za razgibanje, oddih, navadno na prostem: gostje se sprehajajo;
sprehajati se s prijatelji;
sprehajati se ob jezeru, po parku, v gozdu // nav. ekspr. počasi, umirjeno hoditi sploh: rad se sprehaja po trgovinah / nič ne dela, samo sprehaja se / sprehajati se po vesolju // hoditi sem in tja: ves zaskrbljen se je sprehajal po čakalnici; vrvohodec se sprehaja po vrvi / kokoši in gosi se sprehajajo po dvorišču; ekspr. med kamenjem in rastlinjem se sprehajajo ribice lahkotno plavajo; pren., ekspr. govornikova misel se sprehaja med šalo in resnico; njeni prsti se sprehajajo po strunah
● ekspr. oči so se mu sprehajale po obrazih ogledoval jih je; ekspr. pogled se mu sprehaja po dvorani pogleduje po dvorani; ekspr. revma se sprehaja po meni čutim jo na različnih mestih; ekspr. predavatelj se po tej problematiki kar sprehaja z lahkoto jo obvladujesprehájati tudi izprehájati - 1. redko voditi na sprehod: sprehajati konja, psa / sprehajal ga je po domači hiši vodil
- 2. star., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: groza, strah ga sprehaja; bolnico sprehaja vročina / sprehajale so ga čudne misli
sprehajáje se tudi izprehajáje se: sprehajaje se po trgu, sta se pogovarjala
sprehajajóč se tudi izprehajajóč se -a -e: sprehajajoč se po mestu, je srečal prijatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
umiríti -ím dov., umíril (ī í) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje - 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
- 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
- 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
umiríti se - 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
// ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile - 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
- 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
umírjen -a -o - 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
- 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
- 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
- 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zanesenjáštvo -a s (ȃ) lastnost zanesenjaškega človeka: kljub dozdevnemu zanesenjaštvu je zelo trezno in jasno mislil;
romantično zanesenjaštvo / knjiž. delati kaj brez zanesenjaštva premišljeno, umirjeno; brez poleta, vneme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í) - 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
- 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
- 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele - 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo - 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.