áerodinámično in aêrodinámično prisl.: aerodinamično oblikovano vozilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
2. 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
3. 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho

donèč -éča -e 
1. 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
2. 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju
2. 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati
   ♦ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva

drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. a) dviganje težkih bremen / priprava za dviganje potopljenih ladij / ponosno dviganje glave / glasovanje z dviganjem rok
   ♦ šport. dviganje uteži
2. b) dviganje in padanje cen; dviganje kupne moči prebivalstva; dviganje storilnosti
3. c) dviganje dežele iz gospodarske zaostalosti; idejno, strokovno dviganje kadrov
4. č) dviganje denarja je omejeno na čas od 10. do 11. ure
5. d) dviganje množic v oborožen upor
6. e) opazovati dviganje letala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
2. 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
3. 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
4. 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
   // dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
   // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
5. 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
6. 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
7. 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
   ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

dvígati se 
1. 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
2. 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
3. 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
   ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest

dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
2. 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
   // da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
   // dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali
4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
   // priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
   // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
   // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili
5. 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
6. 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
   // dvigniti ljudi k uporu, v upor
7. 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
   ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
   ♦ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča

dvígniti se 
1. 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
2. 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar
   ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje

dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. I. med členi v stavku
   1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor
   2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
   3. 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina
   4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi
   5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
   6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
   7. 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled
2. II. v odvisnih stavkih
   1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
      2. b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti
      4. č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
      5. d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
         // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
         // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
   2. 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
      ● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
   // človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi
   // brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
   // nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
2. 2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
   1. a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
   2. b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
   3. c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
   4. č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
3. 3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
   1. a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
      // zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok
   2. b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
      ● ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
      ♦ anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. preprečiti širjenje kakega pojava, omejiti: gasilci so z veliko požrtvovalnostjo lokalizirali požar; lokalizirati upor na severni del kolonije / lokalizirati nalezljivo bolezen
2. 2. knjiž. ugotoviti, določiti kraj, mesto česa: zdravnik je točno lokaliziral tumor, vnetišče
3. 3. knjiž. postaviti dejanje literarnega dela, filma v določen kraj, določeno okolje: avtor je roman lokaliziral v Ljubljani

lokalizíran -a -o: po dveh urah je bil požar lokaliziran; dejanje je lokalizirano v okolico Celja; zbrano narečno gradivo je natančno lokalizirano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. stanje razvnetosti, vznemirjenosti: napetost popušča, se stopnjuje; nastala napetost je povzročala nove spore; ekspr. napetost visi v zraku; ublažiti napetost; naraščajoča napetost v odnosih med državama; publ.: mednarodni položaj ustvarja ozračje napetosti; prispevati k popuščanju napetosti v svetu
   // nav. mn. dogodki, pojavi, ki kažejo tako stanje: napetosti na meji so trajale več mesecev; izogibati se napetostim
2. 2. stanje velike čustvene vznemirjenosti: polašča se je napetost; živeti v nenehni napetosti; njegov glas je izražal notranjo napetost; psihična, živčna napetost in utrujenost; držati ljudi v napetosti / ustvarjalna napetost
3. 3. lastnost, stanje napetega: zmanjšati napetost niti; napetost vrvi / ekspr. napetost lic / ekspr. napetost mišic / ekspr. napetost zgodbe ga je pritegnila
4. 4. elektr. količina, ki določa tok med točkama, povezanima z vodnikom: napetost narašča; meriti napetost; napetost dvesto dvajset voltov; razlike v napetosti / enosmerna napetost ki ima stalno isto smer; gonilna napetost ki povzroča v električnem krogu električni tok; inducirana napetost; izmenična napetost katere smer se periodično spreminja; medfazna napetost napetost med faznima vodnikoma; nizka ki je nižja kot 1.000 voltov, visoka napetost ki je višja kot 1.000 voltov; vžigalna napetost ki povzroči iskro v vžigalni svečki; merilnik napetosti voltmeter
   // električna napetost
   ♦ fiz. mehanska napetost na površinsko enoto preračunana sila, ki deluje v snovi na izbrano ploskev; površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine; med. mišična napetost stanje mišice, ki se kaže, izraža kot upor pri njenem raztezanju; teh. dopustna napetost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
   // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje
2. 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
3. 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
4. 4. delati, povzročati, da je kaj manjše
   1. a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
   2. b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
   3. c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
      // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
5. 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
6. 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje

omejeváti se publ.  kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem

omejujóč -a -e: omejujoča določila

omejeván -a -o: omejevan v razvoju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
3. 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
4. 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
   1. a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
   2. b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
   3. c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
      // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
      // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
5. 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
6. 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
   ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti

omejíti se publ.  pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti

omejèn -êna -o 
1. 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero
2. 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi
3. 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti
   // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno
   ♦ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena
   // artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja
   ● ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik
   ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. pri starih Rimljanih pripadnik preprostega, brezpravnega, vendar svobodnega družbenega sloja: upor plebejcev; plebejci in patriciji
2. 2. nav. ekspr., v razredni družbi pripadnik enega od socialno nižjih družbenih slojev: bil je plebejec, ki se je dokopal do premoženja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: podžigati s trskami / podžigati slamo / podžigati ogenj delati; pren., ekspr. podžigati ogenj sovraštva
2. 2. ekspr. spodbujati, navduševati: partizanske pesmi so podžigale brigade v boju; bratovo navdušenje je podžigalo tudi njega; podžigati koga k delu; z besedami podžigati; obotavljal se je in se obenem podžigal
   ● ekspr. upor mu podžiga kri ga razvnema
3. 3. ekspr. povzročati, vzbujati: njegove besede so podžigale odpor, sovraštvo; skrb za vsakdanji kruh ga je podžigala, da je delal podnevi in ponoči
   // v zvezi s še povečevati stopnjo, intenzivnost česa: ta dogodek je jezo nanj še podžigal; spori še podžigajo napetost med njimi; sestrini namigi so njeno radovednost še podžigali

podžigajóč -a -e: podžigajoči klici, kriki; podžigajoč ritem; podžigajoče besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
   1. a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
   2. b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
3. 3. narediti, povzročiti
   1. a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
   2. b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
5. 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
6. 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
7. 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
8. 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
   // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
   // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
   // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
   ● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano

pognáti se 
1. 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
   // pognati se v beg začeti bežati
2. 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
3. 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
4. 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
   ● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se

pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija

pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: sneg je potlačil rastline; sedel je na škatlo in jo potlačil / potlačiti repo v sodu; potlačiti seno / otroci so potlačili travo pohodili
2. 2. s prislovnim določilom s sunkom, tlačenjem spraviti kam: potlačiti v odprtino šop slame / ekspr.: potlačiti knjigo v torbo, zavitek v žep; v usta si je potlačil velik kos kruha / potlačiti klobuk na glavo; pren. potlačiti kaj v podzavest
3. 3. ekspr. v začetku preprečiti razvoj česa: potlačiti bolečino, dvom, jezo, strah / potlačiti solze / potlačiti upor / zadevo so potlačili prikrili
4. 4. pog., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve; potisniti: še njega so potlačili v komisijo; potlačili so me v neprijetno situacijo / drugi so ga potlačili v to
   ● ekspr. neuspeh ga je potlačil potrl, pobil

potláčen -a -o: pes s potlačenim gobcem; nositi potlačen klobuk; potlačen nos širok, z malo izstopajočo nosno kostjo; domov je prišel ves potlačen; potlačena jeza; potlačena trava; prisl.: potlačeno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. knjiž. kdor piše povesti: iz povestničarja se je razvil v romanopisca / Bela krajina je dobila z njim svojega povestničarja in pravljičarja
2. 2. zastar. zgodovinar, zgodovinopisec: več povestničarjev omenja ta upor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

romansíran -a -o: romansiran življenjepis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

specífično prisl.: specifično romantičen način pisanja; to je specifično slovenska narodna jed; sam.: ljudska umetnost je nekaj specifičnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

spremenljívo prisl.: spremenljivo oblačno bo / v povedni rabi jutri bo spremenljivo in vetrovno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena
   1. a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno, pomirjevalno sredstvo; bencin in druga pogonska sredstva; sredstvo proti izpadanju las; sredstvo za zaščito rastlin / kemična sredstva
   2. b) priprava, naprava: elektronska sredstva za proizvajanje zvokov / telefon in druga komunikacijska sredstva; publ. množična komunikacijska sredstva ali sredstva javnega množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija; prevozna sredstva
   3. c) odločitev, ukrep: zapor, nasilje in druga sredstva pritiska / administrativna, politična sredstva; vzgojna sredstva
      ● ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo
   4. č) stvar, pojav sploh: denar, zlato kot plačilno sredstvo / vojaški enoti za življenje in boj potrebna sredstva živila, municija, orožje
      // sredstva umetniškega izražanja so barva, beseda, zvok / jezikovna, stilna sredstva
2. 2. mn. denar, materialne dobrine: zbirati sredstva; v banko vložena sredstva; sredstva za gradnjo cest / nalagati sredstva v industrijo; publ. odliv sredstev iz sklada / publ. kupiti za dinarska sredstva; proračunska sredstva / biti brez sredstev; prislužiti si za življenje potrebna sredstva; živeti od svojih sredstev
3. 3. fiz. snov, zlasti kot nosilec fizikalnih procesov: gostejše, redkejše sredstvo; na meji dveh sredstev se svetloba razkloni; upor sredstva
   ♦ ekon. delovna sredstva priprave, s katerimi človek v delovnem procesu preoblikuje delovne predmete; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; lastna sredstva ki niso pridobljena s kreditom; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; produkcijska ali proizvajalna sredstva celota delovnih predmetov in delovnih sredstev; jur. pravno sredstvo s katerim se lahko izpodbija odločba; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; kem. disperzijsko sredstvo; lingv. manjšalna izrazna sredstva; med. anestetično sredstvo; digestivna sredstva ki pospešujejo prebavo; metal. protikorozijska sredstva; papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije; teh. halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
   // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
   // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
   ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo

štéti se nar.  biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega

štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v  izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo

štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. povzročati, da kaj zaradi pritiska
   1. a) zavzema manjši prostor: tlačiti seno na vozu; tlačiti zelje / tlačiti ilovico z nogami
   2. b) spreminja prvotno obliko, položaj: ne tlači klobuka; s hojo, valjanjem tlačiti travo
      // povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze: tlačiti grozdje, sadje; tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče
2. 2. s prislovnim določilom s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda: tlačiti perje, volno v blazino; tlačiti obleko v nahrbtnik; ded si je tlačil tobak v pipo / tlačiti si srajco za hlače / ekspr.: tlačiti knjige na polico, v torbo; skrivaj si je tlačil orehe v žepe; pren. tlačiti znanje v glavo
   // ekspr. hitro, veliko jesti: tlačiti hrano vase; tlačiti se z žganci / tlačiti si kruh v usta
3. 3. ekspr. povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so tlačili v klet; vsi so se tlačili v dvorano / tlačili smo se skozi ozka vrata / ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo gnetemo, prerivamo
4. 4. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: oblast je tlačila kmete; narodno, politično tlačiti
5. 5. ekspr. preprečevati razvoj, pojavljanje česa: tlačiti dvom, jezo, strah / tlačiti jok, solze / tlačiti upor
6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik: tlači ga naduha; tlačila jih je revščina; tlači jo samota, skrb / ponoči jo je zopet tlačila mora; nesreča mu je tlačila srce
   ● evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; ekspr. ni vreden, da zemljo tlači slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. te razmere so ga tlačile k tlom ga delale nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. vse tlači v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
   ♦ teh. s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina

tlačèč -éča -e: otresti se tlačečega občutka tesnobe

tláčen -a -o: braniti tlačeno pravico; zatirano in tlačeno ljudstvo; sam.: upor izkoriščanih in tlačenih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor
2. 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor
   ♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva
3. 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina
4. 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto
5. 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. zvezda Venera na večernem nebu: večernica miglja na obzorju; svetla večernica
2. 2. knjiž. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica: večernica se je razcvetela
3. 3. mn. večerniška povest: brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
4. 4. mn., nar. popoldansko cerkveno opravilo: iti k večernicam / zvoniti k večernicam
   ♦ zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport

vnéti se 
1. 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
2. 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
3. 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
4. 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
   ● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno

vnét -a -o 
1. 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
2. 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
   // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. buhniti navzgor: skozi razpoke vzbuhne plamen; pren., pesn. iz gozdov je vzbuhnil upor
2. 2. preh., ekspr. s silo vreči navzgor: eksplozija je vzbuhnila v zrak zemljo in kamenje
3. 3. ekspr. nenadoma, silovito se pojaviti: na hrbtu so ji vzbuhnile rdeče otekline / v njem je vzbuhnila jeza
4. 4. ekspr. z zamolklim glasom eksplodirati: na ulici je vzbuhnila petarda / za vsako malenkost vzbuhne nezadržano, silovito izrazi svojo jezo
   ● ekspr. omizje vzbuhne v krohot se nenadoma glasno zasmeje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti
   // vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan
   // veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti
   // vzdigniti kvišku, pog. gor
2. 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati
3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani
4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati
   // ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti
   // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi
   // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države
5. 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi
6. 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu
7. 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor
   ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati

vzdígniti se 
1. 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide
   // proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne
   // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje
2. 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati
3. 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu
   ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla

vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko

vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami
   // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago
   // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
   1. a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike
   2. b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti
2. 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo
3. 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo

vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje
// prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati

vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje

vznemírjan -a -o: vznemirjane živali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
   // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2. 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
   // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
   ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor

vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
   // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
   // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
   1. a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti
   2. b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo
   3. c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
2. 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova
   // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom

začénjati se izraža začetek obstajanja česa
1. a) glede na čas: začenja se nov delovni dan; zima se že začenja
2. b) glede na prostor: polje se začenja na naši desni / krivulja se začenja v različnih točkah

začenjajóč -a -e: začenjajoče se reforme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
2. 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
3. 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
4. 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
5. 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen

zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši

zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
   // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
   // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu

zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: prižgal je vžigalico in zanetil / zanetiti ogenj / ekspr. nekdo je zanetil zažgal, povzročil požar
   // knjiž. zakuriti: zanetiti v peči
2. 2. knjiž. razvneti, spodbuditi: zanetiti spor med znanci; zanetiti upor, vstajo / zanetiti med mladimi ljubezen do domačega jezika

zanétiti se, tudi zanetíti se in zanétiti se knjiž.  vneti se, nastati: med narodoma se je zanetila vojna

zanéten -a -o: ogenj je že zaneten

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni
2. 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga
3. 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti
   // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj
   ● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti

zatŕt -a -o: zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva
● ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen
   ● ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
   // dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju
2. 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige
3. 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. pri starih Judih pripadnik farizejske stranke, ki se iz verskih razlogov bori proti Rimljanom: upor zelotov
2. 2. knjiž. kdor je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnež, zagrizenec: politični, verski zeloti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
   // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
   // zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
   // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
3. 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
   ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
   ♦ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)

zlomíti se 
1. 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
2. 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
3. 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
4. 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
   // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
   ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati

zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti: pšenica zori; grozdje je začelo zoreti / cvet zori v sad; pren. v glavi mu zori nov načrt; ta sklep je vedno bolj zorel v nas
   // dosegati potrebno, ustrezno kakovost: pustiti sir, da zori / gnoj zori v kupu; pren. dobra misel počasi zori
   ● tvor zori gnoj v njem se zbira in mehča
   ♦ čeb. med zori
2. 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: fantje so zoreli v može; duševno, spolno zoreti / človek z leti zori; igralka je zorela v umetnico / knjiž.: pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje; poletni večer počasi zori v noč prehaja; zunaj je zorel avgust bil, se bližal koncu

zorèč -éča -e: zoreče sadje, žito

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

zráčno prisl.: motor se hladi zračno
♦ les. zračno suh les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega, naravnega sušenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
   // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
   // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
2. 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
3. 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
4. 4. nav. ekspr. postati večji
   1. a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
   2. b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
5. 5. doseči višjo stopnjo
   1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
      // od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
   2. b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
   3. c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
      // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
6. 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
7. 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
8. 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
9. 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
10. 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
    // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
    ● ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj

zrásti se 
1. 1. rastoč se združiti, povezati: drevesi, veji sta se zrasli; cepič se je zrasel s podlago; rebra so se nepravilno zrasla
   // ekspr. združiti, povezati se sploh: umsko in ročno delo se bosta sčasoma zrasli / sorodne panoge so se zrasle med seboj
2. 2. ekspr. začeti skladno obstajati, živeti s kom: stara in mlada družina sta se zrasli / mož in žena se morata zrasti v eno / mesto se je zraslo z zaledjem tesno povezalo

zrásel -sla -o: rodil se je z zraslimi prsti; zrasle kosti
♦ bot. cevasto zraslo cvetno odevalo

zráščen -a -o: zraščena dvojčka; zraščeni veji; ima zraščene obrvi
● ekspr. zelo je zraščen z zemljo navezan nanjo
♦ med. zraščeni pljučna in rebrna mrena; prim. izrasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. zgod. kmečki upor v Franciji leta 1358: sodelovati v žakeriji
2. 2. v francoskem okolju kmečki upor sploh: revolucionarna buržoazija je podpirala žakerije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.

1. 1. vojak: žolnirji so zavzeli grad / iti k žolnirjem; vzeti koga v žolnirje / upor žolnirjev zaradi prenizke plače najemniških vojakov
2. 2. inženir geodezije, zemljemerec: žolnir je izmeril zemljišče / rudniški žolnir
   // inženir sploh: načrt je naredil žolnir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.