ústnica -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtinea) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja;
barvati, ličiti ustnice;
v zadregi si je grizel ustnico;
oblizovati si ustnice;
stisniti ustnice;
zmočiti bolniku ustnice;
okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji;
poljubiti na ustnice;
blede, brezkrvne, rdeče ustnice;
čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice;
od mraza pomodrele, razpokane ustnice;
spodnja, zgornja ustnica;
robovi ustnic;
črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedalb) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. glasb. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ústna -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila;
v zadregi si je grizla ustne;
stisnil je ustni in molčal;
spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč
♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prekláti2 -kóljem dov., prekôlji prekoljíte (á ọ́) 1. s klanjem razdeliti na dva dela: preklati deblo;
udaril je s sekiro in deska se je preklala / preklati poleno na dvoje 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je preklala drevo;
brezoseb. macesen je preklalo / oster predmet mu je preklal noht; pri padcu si je preklal ustnico; pren., ekspr. blisk je preklal nebo; rezka bolečina ji je preklala srce 3. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: mir prekolje vreščeč krik;
sirena je preklala jutranjo tišino preklán -a -o:
kača s preklanim jezikom; preklano poleno; preklan na dvoje
● ekspr. oglasil se je s preklanim glasom hripavim, drhtečim; nosi zadaj preklano krilo z razporkom
♦ anat. preklana zgornja ustnica zajčja ustnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vŕhnji -a -e prid. (ȓ) 1. ki leži, je najvišje: vrhnji gumb na plašču;
vrhnja prečka;
stati na vrhnji stopnici;
vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast;
rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve // ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila // v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba
● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša
♦ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
moléti -ím nedov., tudi môlel (ẹ́ í) segati bolj daleč kot sosednje stvari: psu je molel jezik iz gobca;
iz cunj je molela suha ročica;
kamen moli iz tal;
zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu; razvaline molijo v zrak / ekspr. za temi gorami so molele še višje gore so se dvigale / pesn. predmeti nemo molijo v prostranost molèč -éča -e:
veja, moleča na pot; naprej moleča spodnja ustnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prevésen -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki se lahko prevesi: prevesna deska
● knjiž. prevesna zgornja ustnica ustnica, ki sega, visi čez spodnjo; zastar. prevesna večina bralcev velika, pretežna
♦ alp. prevesna stena previsna stena; bot. prevesni cvet cvet, ki ima upognjen pecelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
povéšati -am nedov. (ẹ́) premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete // imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe povešajo veje do tal
● zadnje čase poveša glavo s povešeno glavo izraža žalost, potrtost; povešati oči imeti usmerjene navzdol; povešati pogled gledati proti tlompovéšati se
spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sčásoma prisl. (ā) izraža, da se kaj zgodi po določenem času: sčasoma smo postali prijatelji;
nekaj denarja si je sčasoma prihranil / sčasoma se vse izve // polagoma, počasi: zanimanje za to je začelo sčasoma upadati / zastar. ustnica mu je sčasoma debelela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
srámen1 -mna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih prvotnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vôlčji -a -e [vou̯čji] prid. (ȏ) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič;
volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom;
čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz;
volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psuvôlčje prisl.:
volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žrêlo -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik;
vnetje žrela;
imeti bolečine v žrelu;
žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo;
dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo;
žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela;
razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo;
žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
debeléti -ím nedov. (ẹ́ í) zastar. debeliti se: deblo raste v višino, hkrati pa debeli;
spodnja ustnica mu je debelela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dólnji -a -e prid. (ọ̑) ki leži, je nižje; spodnji: ustavil se je pri dolnjem mlinu;
dolnji prostori;
dolnja ustnica / Dolnje Vreme
♦ geogr. dolnji tok reke zadnji del reke blizu izliva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
podrhtéti -ím dov. (ẹ́ í) krajši čas drhteti: spodnja ustnica ji je ob novici podrhtela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
splahnéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati po obsegu manjši: oteklina splahni;
nabrekla ustnica je počasi splahnela / postal je bled in lica so mu splahnela; mišice so ji zelo splahnele / ekspr. trebušček mu je splahnel; pren., ekspr. kdor ne zna varčevati, mu denar, premoženje hitro splahni 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: nasmeh mu je splahnel z obraza / njegova slava je splahnela čez noč / navdušenje, upanje, dobra volja splahni / do jutri mu jeza gotovo splahni
● ekspr. fant je splahnel iz hiše naskrivaj, neopazno odšel; ekspr. dogodek je že vsem splahnel iz spomina so pozabili nanj; star. vode na poplavljenem območju so že splahnele upadlesplahnèl in splahnél -éla -o:
splahnela oteklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
štrléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli;
ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo;
brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
● ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo štrlèč -éča -e:
štrleče ličnice; štrleča skala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
čóba -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami // ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
lápa -e ž (á) nav. mn. (viseča) živalska ustnica: pasje, volčje lape
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
šóba -e ž (ọ́) 1. debele ali naprej potisnjene, štrleče ustnice: njegov obraz ni lep, ker ima šobo / dojenček je naredil šobo in začel sesati; ustnice je nabrala v šobo
● slabš. držati šobo s šobljenjem kazati nejevoljo, užaljenost; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost2. nav. mn. velika živalska ustnica: mehke konjske šobe;
žabja šoba 3. nav. mn., nar. zahodno ustnice, usta: odločno stisnjene šobe 4. teh. zožujoči se del na koncu priprav za ustvarjanje, oblikovanje, doziranje curka: šoba se je zamašila;
uporaba šob / iz šobe je pihal zrak / brizgalna, dušilna, gorilna šoba; šoba uplinjača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ústnička -e ž (ȗ) manjšalnica od ustnica: obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ústno -a s (ū) zastar. ustnica: zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje;
poljubil jo je na ustna;
odšel je z nasmehom na ustnih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žnábelj -blja m (á) nižje pog. ustnica: držati žnablje skupaj;
ugrizniti se v žnabelj;
spodnji žnabelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žnáblo -a s (á) nižje pog. ustnica: imeti otečena, rdeča žnabla;
brki nad žnablom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.