húliti se -im se nedov. (ú ū) pritajeno, sključeno hoditi: lisica se huli okrog kokošnjaka / tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi; pren. mrak se je hulil v vežo // ekspr. neodkrito, potuhnjeno se vesti: zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izgíniti -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) - 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo
// pot je izginila v grmovju - 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa - 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano
// izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš - 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil
- 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni
● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
naslánjati -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovonaslánjati se - 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico
- 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo
// biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba - 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire
- 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile
● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival
♦ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto
naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma
naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odsôpsti -sôpem dov., odsópel in odsôpel odsôpla (ó) sopeč oditi: pritekel je do hiše in nato odsopel v vežo / ekspr. ladja je odsopla iz zaliva odplulaodsôpsti se prenehati sopsti: ko se je odsopla, je mirno spregovorila; tekel je, da se še dolgo ni mogel odsopsti / ustavil se je in sedel, da bi se malo odsopel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ovóhati -am dov. (ọ̑) - 1. vohajoč se približati na več mestih: pes je pritekel k njemu in ga ovohal; živali sta se ovohali
- 2. zaznati, ugotoviti z vohom: ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal poduhal
// redko ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko zavohal, zaduhal - 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo izvohajo
// s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega: možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti
● ekspr. čete so včeraj prvič ovohale smodnik se bojevale
ovóhan -a -o: ovohane kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
potískati1 -am nedov. (í) - 1. s prislovnim določilom s sunki spravljati
- a) na drugo mesto, v drug položaj: potiskati ročico na levo in desno; potiskati šivanko skozi blago; potiskati naprej, navzgor; pogosto si je potiskal klobuk nazaj / srčna mišica potiska kri v žile; črpalka potiska vodo po ceveh
- b) z določenega mesta, položaja: potiskati koga s klopi
- c) kam sploh: potiskati slamo v slamoreznico; začela ga je obzirno potiskati v vežo
- 2. s sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: ena lokomotiva vleče, druga potiska; potiskati voziček / potiskati pred seboj
- 3. delati, povzročati, da kaj spremeni položaj: potiskati jezikovno mejo proti jugu; sonce potiska meglo v dolino / sovražnika potiskajo čez reko
- 4. nav. ekspr., v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potiskali so ga v to, sam tega ne bi storil / s tem so domačine potiskali v revščino; to jih je potiskalo v mezdno razmerje
● publ. potiskati koga v kot, v ozadje dajati, pripisovati komu majhno pomembnost, vrednost; ekspr. stvar so trdovratno potiskali nazaj ovirali, zavirali; ekspr. grenko sedanjost so potiskali stran niso hoteli misliti nanjo
potiskáje: odpiral je vrata, potiskaje jih s komolcem
potiskajóč -a -e: hodil je počasi, potiskajoč pred seboj voziček
potískan -a -o: knjiž. biti potiskan v revščino in izrinjen iz družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prebégniti -em dov., tudi prebegníte; tudi prebegníla (ẹ́ ẹ̑) - 1. z begom priti drugam, v drug kraj: iz zapora je prebegnil domov / iz nemške vojske je prebegnil k partizanom; prebegniti v sosednjo državo / prebegniti čez mejo ilegalno oditi v tujino
// zaradi sporov je prebegnil na drugo stran prešel, prestopil - 2. knjiž., ekspr. hitro, za kratek čas se pojaviti: obraz mu je prebegnil ironičen nasmeh; mračna senca je prebegnila njegovo čelo / spomin so mu prebegnile grenke misli
- 3. knjiž., ekspr. miniti: mlada leta so hitro prebegnila
● knjiž., ekspr. hitro je prebegnila vežo stekla po njej; knjiž., ekspr. z očmi je prebegnil od enega do drugega pogledal zdaj enega zdaj drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
predprážen -žna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja pred pragom: s predpražne plošče je stopil v vežo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
predvêžen -žna -o prid. (ȇ) ki je, se nahaja pred vežo: predvežne stopnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prikrevljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. priti s težkimi, nerodnimi koraki: počasi je prikrevljala v vežo / komaj je prikrevljal domov prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prirentáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. priti z grobim, zadirčnim govorjenjem, izražajoč jezo, nezadovoljstvo: slišal ga je, ko je prirentačil v vežo / kmalu je prirentačil za nami, češ da ne bo več nosil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prislúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. začeti pazljivo poslušati: ko je slavec zapel, je prisluhnil; imel je tako lep glas, da so prisluhnili tudi tisti, ki so se prej pogovarjali; prisluhniti petju kukavice; prisluhnil je, odkod prihaja glas; ob tem imenu je prisluhnil; pren. prisluhnila je vase, kaj ji govori srce
// nedov. s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa; poslušati: vsak večer je skrivaj prisluhnila petju fantov / publ. ob osmih bomo pol ure prisluhnili klavirski glasbi bo na programu klavirska glasba - 2. začeti pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: vstal je, da bi govoril. Vsi so prisluhnili; potrkala je in prisluhnila / prisluhniti k vratom, proti vratom, v vežo; knjiž. oprezoval je in večkrat prisluhnil v noč
- 3. knjiž. pokazati zanimanje, razumevanje za kaj: prisluhniti potrebam delovnih ljudi; prisluhniti stiski, željam koga / pisatelj je prisluhnil ljudski duši se vživel vanjo; njegovi umetniški moči je prisluhnila vsa glasbena javnost postala pozorna nanjo
// upoštevati pri svojem ravnanju: arheologi so prisluhnili ljudskemu izročilu in odkrili sledove rimske ceste; napačno je, če ne prisluhnemo razvoju; prisluhniti zahtevam tržišča / založba je prisluhnila naročnikom in knjigo ponatisnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prišárati -am dov. (ā ȃ) nar. dolenjsko - 1. privleči, pririniti: prišarati košaro v sobo
- 2. pridrsati: izza vogala je prišarala starka; počasi je prišaral v vežo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prištorkljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. priti z nerodnimi, okornimi koraki: prištorkljal je v vežo v svojih težkih škornjih;
prištorkljati po stopnicah / berač je vstal in prištorkljal k mizi prišel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
smoleníca -e ž (í) star. smolnata bakla: smolenice so razsvetljevale vežo;
prižgati smolenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
stopníca -e ž (í) - 1. vsaka od vodoravnih med seboj odmaknjenih ploskev v različnih višinah za lažjo hojo navzgor, navzdol: počasi je stopal s stopnice na stopnico; prestopal je po dve stopnici; ozka, visoka stopnica; stati na prvi stopnici vagona; stopnica pri vozu
// mn. skupek takih ploskev: stopnice vodijo na podstrešje, v klet; srečala sta se na stopnicah; iti po stopnicah; pasti po stopnicah; kamnite, kovinske, lesene, marmorne stopnice; položne, strme stopnice; kletne stopnice / polžaste stopnice / iti po obokanih stopnicah po stopnišču
// kar je temu podobno: voda je izlizala v skalo stopnice / med vežo in sobo je stopnica / ravnina se končuje z visoko stopnico / knjiž. zaradi lažje obdelave so na pobočju naredili stopnice terase - 2. knjiž. stopnja, etapa: to je samo ena stopnica k višjemu cilju; to je bila prva stopnica do uresničitve njegovih sanj / doseči najvišjo stopnico razvoja
● knjiž. narediti komu roparske stopnice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; publ. stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati
♦ arhit. dvoramne stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti; enoramne stopnice brez podesta, ki vežejo dve etaži ali nadstropji v ravni črti; samonosne stopnice; teh. premične ali tekoče stopnice ki delujejo na principu tekočega traku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tlakováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) polagati tlak: tlakovati cesto, vežo;
tlakovati z granitnimi kockami, opeko;
tlakovati in asfaltirati;
pren. tako so tlakovali pot gledališki umetnostitlakován -a -o: trg je tlakovan; z mozaikom tlakovana cerkev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tonalíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tonalit: gozd na tonalitni podlagi / tlakovati vežo s tonalitnimi kockami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vêža -e stil. -é ž (é) prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati: stopiti v vežo;
mračna, obokana veža;
veža in stopnišče / zakleniti vežo vežna vrata // hotelska, kolodvorska veža hotelska, kolodvorska avla
● star. božja veža svetišče, cerkev; mrliška veža prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ etn. vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vêžen in véžen -žna -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na vežo: vežni tlak / vežna vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zaklobuštráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. - 1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse si zaklobuštrala
- 2. počasi, okorno iti, stopiti: ko je zaklobuštral v vežo, je prižgala luč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.