vél in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) - 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke - 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož
- 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota
● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
vélo prisl.: velo se upogibati; prim. veniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vele...1 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na veliki: velejadro, velemolekula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vele...2 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na velik: veleblagovnica, veletovarnar;
velelisten, velemesten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vele...3 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na veliko: velepomemben, velevreden, veleznačilen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.