1. 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
   ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
   // vera v posmrtno življenje
   // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
   // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
   // pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
    ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
   // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
   // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
   // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
   // nastopil je kot kriva priča
   // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
   // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
   // star. po deželi so hodili krivi preroki
   ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami

krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge

krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje: religija se kaže v različnih oblikah; razvoj, zgodovina religije
   // s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo
2. 2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na državo:
   1. a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
   2. b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
      // državni davek, jezik; državna vera
   3. c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
2. 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
   ♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah

držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ki dosega nizko stopnjo
   1. a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
   2. b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
   3. c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
   4. č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
   5. d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
   6. e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
   7. f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
   8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
   9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
   10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
   11. j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
       // publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
2. 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
   // majhni umetniki včasih popravljajo velike
   // slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
   ● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
   ♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič

májhno prisl., nar.  malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor

májhni -a -o sam., nar.  mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

túrško prisl.: govoriti (po) turško
● sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
2. 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
   // v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
   // knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo
3. 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
   1. a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
      // zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov
   2. b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
   3. c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
   4. č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
      // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
      // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
4. 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
5. 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
   ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
   ♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu

izgubíti se tudi zgubíti se 
1. 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
   // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih
2. 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
3. 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
   1. a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
   2. b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
      // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
4. 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
5. 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
   // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili
6. 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
   ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih

izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili

izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 
1. 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
   // izgubljena vera
   ● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
   ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin
2. 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
   ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči

zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
2. 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
3. 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel

zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na apostole: apostolski časi / delovati z apostolsko gorečnostjo / apostolska vera molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov katoliške veroizpovedi; Apostolska dela knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
2. 2. rel. nanašajoč se na papeža, apostolski sedež: apostolski blagoslov / apostolski administrator upravitelj apostolske administrature; apostolski delegat papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki nimajo diplomatskih zvez z apostolskim sedežem; apostolski sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ženski: babja radovednost; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki; ekspr. to so babje čenče / ekspr. hudič babji
   ● slabš. babji gregor ženskar, babjak; ekspr. babji semenj hrupen ženski klepet; ekspr. babja vera praznoverje
2. 2. nemožat, strahopeten: babje vedenje; ta človek je babjega srca
   ♦ meteor. babje poletje ali poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni; babje pšeno zrnate snežne padavine; prisl.: čisto po babje je javkal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. knjiž. ki poteka v eni smeri, enosmeren: linearno krčenje blaga / nasad drevja je linearen
   // razvit samo v eni smeri: značaj glavnega junaka je linearen; linearna, preprosta vera v svet
2. 2. knjiž. ki ima eno dimenzijo, razsežnost: črta je linearna tvorba
3. 3. knjiž. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja; enakomeren: rast proizvodnje je linearna
4. 4. mat. nanašajoč se na prvo potenco: linearna enačba; linearna funkcija funkcija s spremenljivkami v prvi potenci; linearna interpolacija interpolacija z linearno funkcijo
   ♦ arheol. linearna pisava B zlogovna pisava, uporabljana v Grčiji v času kretsko-mikenske kulture; ekon. linearno obdavčenje, povečanje osebnih dohodkov obdavčenje, povečanje za isti znesek, isti odstotek; fiz. linearni pospeševalnik naprava za pospeševanje gibanja elektronov v ravni črti; linearna lestvica lestvica z enako velikimi razdelki; linearna temperaturna razteznost temperaturna razteznost trdnega telesa v določeni smeri; geom. linearna perspektiva perspektiva, pri kateri premica originala ustreza premici slike; lit. linearni liki liki s preprostim, ne spreminjajočim se značajem; linearna kompozicija kompozicija, v kateri poteka dejanje v logičnem in kronološkem redu; muz. linearna zasnova zasnova, pri kateri so glasovi melodično enakovredno, samostojno oblikovani; um. linearni ornament ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi

lineárno prisl.: dejanje poteka linearno; linearno povečati vse osebne dohodke; linearno razporejena vas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
   // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
   // spolna ljubezen
   // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
2. 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
3. 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
4. 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
   // ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
   // z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
5. 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
   ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
   ♦ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. dajati živali vodo: napajati krave, ovce; napajajo dvakrat na dan / gnati živino napajat; napajati se na potoku, pri studencu
2. 2. nav. ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): sam ne pije, druge pa napaja; napajala sta jo z vinom in žganjem / gostili in napajali so jih ves teden
3. 3. nav. ekspr. dajati, dovajati čemu vodo: izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto; dolino napaja široka reka / cvetlice je napajala samo rosa
4. 4. dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje: napajati parni kotel; letalo se napaja pred poletom / napajati toplarno s plinom oskrbovati
   // elektr. dovajati električno energijo: elektromotor napajajo baterije; jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje; napajati oddajnik / naprave se hitro napajajo
   ● knjiž., ekspr. napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti jim daje moč, energijo
   ♦ metal. napajati ulitek dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker

napájati se knjiž., ekspr.  zajemati, dobivati iz česa: realizem se je napajal pri vrelcu resničnega življenja / že stoletja se mladi rod ob pravljicah napaja z lepoto in fantazijo
// naslajati se, uživati: kako se napaja duša ob teh glasovih; željne oči so se napajale ob veseli otroški igri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
2. 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
   // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah
3. 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
   // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano
4. 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
   1. a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
   2. b) osebna morala; osebno in javno mnenje
5. 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
6. 6. namenjen uporabi za posameznike:
   1. a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
   2. b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
7. 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
   // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost
8. 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
9. 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
   ♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca

osébno 
1. 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
2. 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
   // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo

osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
   // kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo
2. 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
3. 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
4. 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
5. 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
6. 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
7. 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
   1. a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
   2. b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
8. 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
   ● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
   ♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus

pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
2. 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
   // prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
   // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
   // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
   // izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi
3. 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
   // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
   // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura
4. 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
5. 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
6. 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
   // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled
7. 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
   ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
   ♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela

prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati

prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
3. 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati

rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
2. 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
3. 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
   // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti

rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
   // sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
   // ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave
2. 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
   // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
   // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
   // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
   ● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
   ♦ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus

sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
2. 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
3. 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
4. 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
5. 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
   // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje
6. 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
   // svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija
7. 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
   // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
   // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti
8. 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
   ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
   ♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami

svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao

svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir
   // ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi
   // sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje
2. 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
   // sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna
3. 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje
   // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija
4. 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge
   // sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj
5. 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
   // ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom
6. 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva
   // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje
   // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje
7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna
   ● ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
   ♦ ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje

tŕdno tudi trdnó prisl.: trdno se držati načel; trdno kaj namestiti, pritrditi; trdno se koga okleniti; trdno skleniti, upati, verjeti; trdno stati; trdno zaspati; biti trdno povezan s kom; biti trdno prepričan o čem; trdno sprijeta snov; trdno zavezana vreča / za trdno obljubiti, vedeti zatrdno
● star. iti trdno za kom tik, tesno; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; sam.: glede tega si nisem na trdnem tega ne razumem popolnoma; o tem ne vemo nič trdnega nimamo zanesljivih podatkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja
2. 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest
   ● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala

ukorenínjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
   // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
2. 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
3. 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
4. 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
   // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti
5. 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
   ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
   ♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad
   // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite
2. 2. nedov. in dov., nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje
3. 3. nedov. in dov., star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se
   // v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor

velèč -éča -e: veleč, naj ga počakajo, steče nazaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na vražarje ali vražarstvo: vražarske knjige / vražarsko zdravilstvo / vražarska vera
2. 2. star. vraževeren: vražarski človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je
   ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje
2. 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo
   // nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna
   ● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni

vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna

vzíšel -šla -o zastar.  vzšel: vzišlo sonce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
2. 2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja
   // ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske
3. 3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
   // tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
   ● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
   ♦ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lingv. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga; muz. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov

žénsko prisl.: dolga pričeska deluje zelo žensko; čutiti, govoriti, vesti se po žensko; žensko sanjav pogled; sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega; zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
2. 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
3. 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
   // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje
4. 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
   // živo oglje še tleče
   // živa rana ki se še ne celi
   // pazi, če je ogenj kje še živ
5. 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
   // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede
6. 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
   // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
   // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
   // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa
7. 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
   // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa
8. 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
   // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
   // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa
9. 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
10. 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
11. 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
    // živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil
12. 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
13. 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
    ● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
    ♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus

žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace

žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti
2. 2. redko človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. mitol. duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo: častiti demone; zli demon; vera v demone; pren., ekspr. bila je njegov demon
   // v krščanstvu hudič, satan: borba angelov z demoni
2. 2. knjiž. močna, nagonska težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: demon ga je razjedal v duši; sprostiti demone v človeku / ekspr., z oslabljenim pomenom: polastil se ga je demon zavisti; v sebi je čutil demona sadizma, uničevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil
2. 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
3. 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
   // izčrpati se: zemlja se je izrodila

izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja

izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
   // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal

navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj: pri dremanju je omahnila s stola; od utrujenosti je kar omahnila na klop; omahniti čez skalo, v prepad pasti; omahnil je kakor posekano drevo
2. 2. knjiž. omajati se, opešati: vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila
   ● star. nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč se vdal, odnehal; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt) je umrl; vznes. omahnil je pod streli padel, bil ubit; vznes. roka znanega slikarja je za vedno omahnila znani slikar je umrl

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. knjiž. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: iskati tolažbe v transcendentalnih upih; vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile
2. 2. filoz., po Kantu nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od izkustva: logika in matematika sta transcendentalni znanosti / transcendentalna metoda; transcendentalna zavest / transcendentalna filozofija
   // ki je pred izkustvom in ga omogoča: človekova možnost govorjenja je transcendentalna; transcendentalno spoznanje / človekov transcendentalni svet
3. 3. knjiž. nedoumljiv, nespoznaven: umetniško delo transcendentalne globine; transcendentalno bivanje človeka
   // od stvarnega, čutno zaznavnega zelo oddaljen: realistična in transcendentalna podoba življenja / transcendentalno omalovaževanje družbenih vprašanj; sam.: nasprotje med stvarnim in transcendentalnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. segati čez meje česa in biti temu zato nedostopen, nespoznaven, presegati: resnica transcendira človeka; vera transcendira razum / umetnina transcendira predlogo; pomen transcendira znak / to transcendira meje razuma
   // presegati določeno mejo bivanja, obstajanja česa: transcendirati danost; transcendirati položaj delavca / transcendirati sebe
2. 2. prehajati v bivanje, obstajanje, ki presega meje določenega bivanja, obstajanja: človek, ljubezen, oblika transcendira
3. 3. v zvezi z v prehajati, preraščati: družba transcendira v državo

transcendirajóč -a -e: transcendirajoč pojem; transcendirajoča ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj
   // ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza
2. 2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje; uporna snov
3. 3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto; uporno zanikanje resničnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom
   // z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji
2. 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo
3. 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
4. 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo
5. 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil
   // narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj
6. 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko
7. 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
8. 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo
9. 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
   // v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav
10. 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
    ● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
    ♦ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi

utrdíti se in utrdíti se in utŕditi se voj.  namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu

utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o: zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna
2. 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna
   ● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. rel. vsak od štirih biblijskih opisov Kristusovega življenja, dela in nauka: prebirati evangelij / evangelij svetega Janeza
   // odlomek iz teh opisov, ki se bere pri maši: evangelij prve nedelje po binkoštih; evangelij o poslednji sodbi / med pridigo je večkrat segel po evangeliju po knjigi z evangeliji
   // del maše, ko se bere ta odlomek: v cerkev je prišel šele po evangeliju
2. 2. rel. Kristusov nauk, krščanska vera: oznanjati evangelij / živeti po evangeliju; pren., vznes. oznanjati evangelij bratstva, dela
3. 3. ekspr. osnovna, vodilna načela, pravila česa: Shakespearove besede o igralcih bi morale biti za vsakega igralca evangelij; politični, življenjski evangelij / njegovo pisanje je za nekatere evangelij
   ● knjiž. odpovedati se svetemu evangeliju v protestantskem okolju, nekdaj protestantski veri; ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. spoznavalec čistega evangelija v protestantskem okolju, nekdaj pripadnik protestantske vere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih vera v fetiše in njihovo čaščenje: opustiti fetišizem; raziskovati fetišizem in malikovalstvo pri nekaterih ljudstvih
2. 2. knjiž. pretirano, slepo oboževanje, priznavanje česa: nagibati se k fetišizmu; dragocenosti so postale predmet njenega fetišizma
   ♦ ekon. blagovni fetišizem pojav, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi; psiht. fetišizem bolezenska seksualna nagnjenost do dela telesa ali oblačila osebe drugega spola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. vera, miselnost, kultura Judov: študirati judovstvo; odklon krščanstva od judovstva
2. 2. redko Judje, Židi: judovstvo je hranilo izročilo, da je izvoljeno ljudstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri; katolištvo, katolicizem: njegovi prijatelji so vedeli za njegovo katoličanstvo
2. 2. katoliška vera: prestopiti h katoličanstvu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja: katolištvo in pravoslavje / katolištvo posamezne pokrajine
2. 2. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: njegovo katolištvo je upadalo / katolištvo literarnega dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. veroizpoved, vera, zlasti krščanska: pripada rimskokatoliški konfesiji
   // izpovedovanje verskega prepričanja: svoboda konfesije
2. 2. redko (osebna) izpoved: ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
   // nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo
2. 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
3. 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
   // ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost
4. 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
   // naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja
5. 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
   // z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj
6. 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
7. 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
   1. a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
   2. b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
8. 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
   ● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
   ♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher

lepó 
1. 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
   // v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu
2. 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
3. 3. v povedni rabi izraža
   1. a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
   2. b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
   3. c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
   4. č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
4. 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
   // izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
   ● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo

lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. postati nekoliko temen: koža na soncu potemni; svetli lasje kasneje potemnijo; nebo je hitro potemnelo; v dimu stene potemnijo / oči so ji potemnele od žalosti
   // izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce potemni; zjutraj zvezde potemnijo niso več vidne
   // svetloba potemni; pren. njena lepa skrivnost bi potemnela, če bi zanjo vedeli drugi
2. 2. knjiž. postati manj izrazit: slava, sloves sčasoma potemni
3. 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: od jeze je potemnel / potemneti v obraz / obraz mu je potemnel, ko je to slišal

potemnèl in potemnél -éla -o: pod potemnelim stropom visi svetilka; stol iz potemnele hrastovine; potemnela vera v uspeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo
2. 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

prevágati se prevesiti se, nagniti se: čoln se je prevagal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto: kalvinizem, luteranstvo in druge smeri protestantizma; razkol med katolištvom in protestantizmom
2. 2. nazor, ideologija, ki temelji na taki veri: vpliv protestantizma na narodno zavest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali
2. 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje
   ♦ rel. verovati v Kristusa
   // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo
3. 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali
4. 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost
5. 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam

verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

vrážasto prisl.: vražasto verjeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

zvelíčati se postati po smrti deležen večne sreče: molil je, da bi se zveličal; zveličati se s pokoro

zvelíčan -a -o: zveličan bo zaradi božje dobrote; sam.: sreča zveličanih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

1. 1. vera, miselnost, kultura Židov: zgodovina židovstva
2. 2. redko Židi, Judje: vse židovstvo se je vrnilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

dogorevajóč -a -e: dogorevajoč ogenj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

zapovedováje stil. zapovedujé: zapovedovaje reči

zapovedujóč -a -e: zapovedujoč mir, je ugasnil luč; zapovedujoč glas; zapovedujoča kretnja; prisl.: zapovedujoče govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.