véra -e ž (ẹ́) - 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
- 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen - 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
// vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice - 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
- 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
// pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge - 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
- 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
- 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
- 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
- 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
krív -a -o prid. (ȋ í) - 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec - 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv - 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
// nastopil je kot kriva priča
// ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
// star. po deželi so hodili krivi preroki
● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
relígija -e ž (í) - 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje: religija se kaže v različnih oblikah; razvoj, zgodovina religije
// s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo - 2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
držáven -vna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na državo:
- a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
- b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
// državni davek, jezik; državna vera - c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
- 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah
držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
evangéljski -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na evangelij: vseh evangeljskih besed ni razumela;
evangeljska zgodba / evangeljska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere evangelij // evangeljska cerkev, vera protestantska cerkev, vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
júdovski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Jude ali jude: judovski kralj;
judovski strankarski in verski voditelji / judovska mestna četrt; judovska vera vera, ki temelji na svetem pismu stare zaveze in talmudu; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
katóliški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na katoličane ali katolištvo: katoliški duhovnik;
katoliško prebivalstvo / katoliško časopisje / katoliška cerkev
♦ rel. katoliška vera krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
krščánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kristjane ali krščanstvo: krščanska morala / krščanske cerkve; krščansko bogoslužje / krščanska mitologija / krščanski narodi
● ekspr. krščanske cene zmerne, primerne
♦ polit. krščanski socialist pristaš krščanskega socializma; krščanski socializem nazor, ki utemeljuje socializem s krščansko etiko; rel. krščanska vera vera, ki priznava Kristusa za boga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) - 1. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
- b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
- c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
- č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
- d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
- e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
- f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
- j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
// publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
- 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
// majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
májhno prisl., nar. malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor
májhni -a -o sam., nar. mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
muslimánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na muslimane ali muslimanstvo: muslimanski prazniki / muslimanska arhitektura; muslimanska mesta / muslimanska vera vera, ki jo je osnoval Mohamed; muslimansko leto leto, ki ima 354 dni
● muslimanski bratje v nekaterih arabskih državah desničarska versko-politična organizacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
pravosláven -vna -o prid. (á) nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / pravoslavna cerkev
♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
protestántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na protestante ali protestantizem: protestantski duhovnik / slovenski protestantski pisci / baptisti, metodisti in druge protestantske cerkve
♦ rel. protestantska vera krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
stárokatóliški -a -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na starokatoličane: starokatoliški škof / starokatoliška cerkev
♦ rel. starokatoliška vera katoliška vera, ki ne priznava papeževe nezmotljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
túrški -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Turke ali Turčijo: turški narod / turški športniki / turški predsednik // nanašajoč se na staro Turčijo: turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi časi turških vpadov
● poljud. turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj; turški polmesec simbol muslimanske vere; pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; turška kopel vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje; turška sablja sablja z zelo zakrivljenim rezilom; ekspr. turška vera muslimanska vera, islam; redko turško stranišče stranišče na počep
♦ anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; bot. navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia; turška lilija rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov; turška kava kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino; lingv. turški jeziki jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki; vrtn. turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna; zool. turška grlica grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaoctotúrško prisl.: govoriti (po) turško
● sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
žídovski -a -o prid. (í) nanašajoč se na Žide ali žide: židovski bankir / židovski praznik / židovska četrt / židovska vera vera, ki temelji na svetem pismu stare zaveze in talmudu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) - 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se tudi zgubíti se - 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o - 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
zrúšiti -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
- 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči
zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se - 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
- 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
- 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel
zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
apostólski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na apostole: apostolski časi / delovati z apostolsko gorečnostjo / apostolska vera molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov katoliške veroizpovedi; Apostolska dela knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
- 2. rel. nanašajoč se na papeža, apostolski sedež: apostolski blagoslov / apostolski administrator upravitelj apostolske administrature; apostolski delegat papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki nimajo diplomatskih zvez z apostolskim sedežem; apostolski sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bábji -a -e prid. (ȃ) slabš. - 1. ženski: babja radovednost; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki; ekspr. to so babje čenče / ekspr. hudič babji
● slabš. babji gregor ženskar, babjak; ekspr. babji semenj hrupen ženski klepet; ekspr. babja vera praznoverje - 2. nemožat, strahopeten: babje vedenje; ta človek je babjega srca
♦ meteor. babje poletje ali poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni; babje pšeno zrnate snežne padavine; prisl.: čisto po babje je javkal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
laicízem -zma m (ī) knjiž. stanje, da je vera izključena iz javnega življenja: dolgoletni francoski laicizem
♦ rel. nazor, da se mora vera izključiti iz javnega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
lineáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. ki poteka v eni smeri, enosmeren: linearno krčenje blaga / nasad drevja je linearen
// razvit samo v eni smeri: značaj glavnega junaka je linearen; linearna, preprosta vera v svet - 2. knjiž. ki ima eno dimenzijo, razsežnost: črta je linearna tvorba
- 3. knjiž. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja; enakomeren: rast proizvodnje je linearna
- 4. mat. nanašajoč se na prvo potenco: linearna enačba; linearna funkcija funkcija s spremenljivkami v prvi potenci; linearna interpolacija interpolacija z linearno funkcijo
♦ arheol. linearna pisava B zlogovna pisava, uporabljana v Grčiji v času kretsko-mikenske kulture; ekon. linearno obdavčenje, povečanje osebnih dohodkov obdavčenje, povečanje za isti znesek, isti odstotek; fiz. linearni pospeševalnik naprava za pospeševanje gibanja elektronov v ravni črti; linearna lestvica lestvica z enako velikimi razdelki; linearna temperaturna razteznost temperaturna razteznost trdnega telesa v določeni smeri; geom. linearna perspektiva perspektiva, pri kateri premica originala ustreza premici slike; lit. linearni liki liki s preprostim, ne spreminjajočim se značajem; linearna kompozicija kompozicija, v kateri poteka dejanje v logičnem in kronološkem redu; muz. linearna zasnova zasnova, pri kateri so glasovi melodično enakovredno, samostojno oblikovani; um. linearni ornament ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi
lineárno prisl.: dejanje poteka linearno; linearno povečati vse osebne dohodke; linearno razporejena vas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ljubézen -zni ž (ẹ̑) - 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
// evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// spolna ljubezen
// ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja - 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
- 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
- 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
// ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
// z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo - 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
napájati -am nedov. (ā) - 1. dajati živali vodo: napajati krave, ovce; napajajo dvakrat na dan / gnati živino napajat; napajati se na potoku, pri studencu
- 2. nav. ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): sam ne pije, druge pa napaja; napajala sta jo z vinom in žganjem / gostili in napajali so jih ves teden
- 3. nav. ekspr. dajati, dovajati čemu vodo: izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto; dolino napaja široka reka / cvetlice je napajala samo rosa
- 4. dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje: napajati parni kotel; letalo se napaja pred poletom / napajati toplarno s plinom oskrbovati
// elektr. dovajati električno energijo: elektromotor napajajo baterije; jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje; napajati oddajnik / naprave se hitro napajajo
● knjiž., ekspr. napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti jim daje moč, energijo
♦ metal. napajati ulitek dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker
napájati se knjiž., ekspr. zajemati, dobivati iz česa: realizem se je napajal pri vrelcu resničnega življenja / že stoletja se mladi rod ob pravljicah napaja z lepoto in fantazijo
// naslajati se, uživati: kako se napaja duša ob teh glasovih; željne oči so se napajale ob veseli otroški igri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
osében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
- 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah - 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano - 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
- a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
- b) osebna morala; osebno in javno mnenje
- 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
- 6. namenjen uporabi za posameznike:
- a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
- b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
- 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost - 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
- 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
osébno - 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
- 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
pásji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
// kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo - 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
- 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
- 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
- 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
- 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
- 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
- a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
- 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
prázen -zna -o prid. (á) - 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
- 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
// prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
// s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
// izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi - 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
// ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
// ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura - 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
- 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
- 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
// ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled - 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela
prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati
prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
rúšiti -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ī ú) - 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
- 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
- 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati
rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se - 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
- 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
- 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
// izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti
rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
sónčen -čna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
// sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
// ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave - 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
// ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
// ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
// z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
♦ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [əu̯; druga oblika vət] prid., svetléjši (é ȃ é; ə̀) - 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
tŕden -dna -o prid., tŕdnejši tudi trdnéjši (ŕ r̄) - 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir
// ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi
// sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje - 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
// sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna - 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija - 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge
// sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj - 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
// ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom - 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje - 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna
● ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje
tŕdno tudi trdnó prisl.: trdno se držati načel; trdno kaj namestiti, pritrditi; trdno se koga okleniti; trdno skleniti, upati, verjeti; trdno stati; trdno zaspati; biti trdno povezan s kom; biti trdno prepričan o čem; trdno sprijeta snov; trdno zavezana vreča / za trdno obljubiti, vedeti zatrdno
● star. iti trdno za kom tik, tesno; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; sam.: glede tega si nisem na trdnem tega ne razumem popolnoma; o tem ne vemo nič trdnega nimamo zanesljivih podatkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ukorenínjati se -am se nedov. (í) - 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja
- 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest
● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala
ukorenínjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
úpanje -a s (ȗ) - 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam - 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
- 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
- 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti - 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
veléti -ím dov., vêlel (ẹ́ í) - 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad
// star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite - 2. nedov. in dov., nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje
- 3. nedov. in dov., star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se
// v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor
velèč -éča -e: veleč, naj ga počakajo, steče nazaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
vrážarski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na vražarje ali vražarstvo: vražarske knjige / vražarsko zdravilstvo / vražarska vera
- 2. star. vraževeren: vražarski človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
vzíti1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) - 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je
♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje - 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo
// nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna
● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni
vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna
vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
žénski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili
- 2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja
// ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske - 3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko vprašanje / to darilo je preveč žensko
// tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi
● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom
♦ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem; lingv. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga; muz. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov
žénsko prisl.: dolga pričeska deluje zelo žensko; čutiti, govoriti, vesti se po žensko; žensko sanjav pogled; sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega; zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
- 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
- 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
// v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje - 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
// živo oglje še tleče
// živa rana ki se še ne celi
// pazi, če je ogenj kje še živ - 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede - 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
// ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
// ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa - 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
// ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa - 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
// nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
// ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa - 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
- 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
- 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
// živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil - 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
- 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace
žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
človéškost -i ž (ẹ́) - 1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti
- 2. redko človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
démon tudi demón -a m (ẹ̑; ọ̑) - 1. mitol. duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo: častiti demone; zli demon; vera v demone; pren., ekspr. bila je njegov demon
// v krščanstvu hudič, satan: borba angelov z demoni - 2. knjiž. močna, nagonska težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: demon ga je razjedal v duši; sprostiti demone v človeku / ekspr., z oslabljenim pomenom: polastil se ga je demon zavisti; v sebi je čutil demona sadizma, uničevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í) - 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil
- 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
- 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se: zemlja se je izrodila
izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene
♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
navdihováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro - 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
omáhniti -em, in omahníti in omáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) nav. ekspr. - 1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj: pri dremanju je omahnila s stola; od utrujenosti je kar omahnila na klop; omahniti čez skalo, v prepad pasti; omahnil je kakor posekano drevo
- 2. knjiž. omajati se, opešati: vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila
● star. nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč se vdal, odnehal; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt) je umrl; vznes. omahnil je pod streli padel, bil ubit; vznes. roka znanega slikarja je za vedno omahnila znani slikar je umrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
transcendentálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: iskati tolažbe v transcendentalnih upih; vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile
- 2. filoz., po Kantu nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od izkustva: logika in matematika sta transcendentalni znanosti / transcendentalna metoda; transcendentalna zavest / transcendentalna filozofija
// ki je pred izkustvom in ga omogoča: človekova možnost govorjenja je transcendentalna; transcendentalno spoznanje / človekov transcendentalni svet - 3. knjiž. nedoumljiv, nespoznaven: umetniško delo transcendentalne globine; transcendentalno bivanje človeka
// od stvarnega, čutno zaznavnega zelo oddaljen: realistična in transcendentalna podoba življenja / transcendentalno omalovaževanje družbenih vprašanj; sam.: nasprotje med stvarnim in transcendentalnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
transcendírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. - 1. segati čez meje česa in biti temu zato nedostopen, nespoznaven, presegati: resnica transcendira človeka; vera transcendira razum / umetnina transcendira predlogo; pomen transcendira znak / to transcendira meje razuma
// presegati določeno mejo bivanja, obstajanja česa: transcendirati danost; transcendirati položaj delavca / transcendirati sebe - 2. prehajati v bivanje, obstajanje, ki presega meje določenega bivanja, obstajanja: človek, ljubezen, oblika transcendira
- 3. v zvezi z v prehajati, preraščati: družba transcendira v državo
transcendirajóč -a -e: transcendirajoč pojem; transcendirajoča ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
upóren -rna -o prid., upórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj
// ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza - 2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje; uporna snov
- 3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto; uporno zanikanje resničnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
utrdíti -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ī í; ī ŕ) - 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom
// z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji - 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo
- 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
- 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo
- 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil
// narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj - 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko
- 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
- 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo
- 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
// v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav - 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
♦ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi
utrdíti se in utrdíti se in utŕditi se voj. namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu
utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o: zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
zveličáven -vna -o prid. (á ā) - 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna
- 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna
● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
evangélij -a m (ẹ́) - 1. rel. vsak od štirih biblijskih opisov Kristusovega življenja, dela in nauka: prebirati evangelij / evangelij svetega Janeza
// odlomek iz teh opisov, ki se bere pri maši: evangelij prve nedelje po binkoštih; evangelij o poslednji sodbi / med pridigo je večkrat segel po evangeliju po knjigi z evangeliji
// del maše, ko se bere ta odlomek: v cerkev je prišel šele po evangeliju - 2. rel. Kristusov nauk, krščanska vera: oznanjati evangelij / živeti po evangeliju; pren., vznes. oznanjati evangelij bratstva, dela
- 3. ekspr. osnovna, vodilna načela, pravila česa: Shakespearove besede o igralcih bi morale biti za vsakega igralca evangelij; politični, življenjski evangelij / njegovo pisanje je za nekatere evangelij
● knjiž. odpovedati se svetemu evangeliju v protestantskem okolju, nekdaj protestantski veri; ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. spoznavalec čistega evangelija v protestantskem okolju, nekdaj pripadnik protestantske vere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fetišízem -zma m (ī) - 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih vera v fetiše in njihovo čaščenje: opustiti fetišizem; raziskovati fetišizem in malikovalstvo pri nekaterih ljudstvih
- 2. knjiž. pretirano, slepo oboževanje, priznavanje česa: nagibati se k fetišizmu; dragocenosti so postale predmet njenega fetišizma
♦ ekon. blagovni fetišizem pojav, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi; psiht. fetišizem bolezenska seksualna nagnjenost do dela telesa ali oblačila osebe drugega spola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hedonízem -zma m (ī) filoz. nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje: filozofska osnova hedonizma;
pristaš hedonizma / vera v življenjsko odgovornost se je umaknila vulgarnemu hedonizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
júdovstvo -a s (ú) - 1. vera, miselnost, kultura Judov: študirati judovstvo; odklon krščanstva od judovstva
- 2. redko Judje, Židi: judovstvo je hranilo izročilo, da je izvoljeno ljudstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
kalvínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kalvince: kalvinska rigoroznost / kalvinska vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
katoličánstvo -a s (ȃ) star. - 1. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri; katolištvo, katolicizem: njegovi prijatelji so vedeli za njegovo katoličanstvo
- 2. katoliška vera: prestopiti h katoličanstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
katólištvo -a s (ọ̑) - 1. krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja: katolištvo in pravoslavje / katolištvo posamezne pokrajine
- 2. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: njegovo katolištvo je upadalo / katolištvo literarnega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
konfesíja -e ž (ȋ) knjiž. - 1. veroizpoved, vera, zlasti krščanska: pripada rimskokatoliški konfesiji
// izpovedovanje verskega prepričanja: svoboda konfesije - 2. redko (osebna) izpoved: ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
monoteístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na monoteizem: monoteistični nauk / monoteistična vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
mormónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na mormone: mormonska naselbina / mormonska vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
odrešênjski -a -o prid. (ē) nanašajoč se na odrešenje: odrešenjski proces / Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
potemnéti -ím [təm] dov., potemnì in potèmni (ẹ́ í) - 1. postati nekoliko temen: koža na soncu potemni; svetli lasje kasneje potemnijo; nebo je hitro potemnelo; v dimu stene potemnijo / oči so ji potemnele od žalosti
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce potemni; zjutraj zvezde potemnijo niso več vidne
// svetloba potemni; pren. njena lepa skrivnost bi potemnela, če bi zanjo vedeli drugi - 2. knjiž. postati manj izrazit: slava, sloves sčasoma potemni
- 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: od jeze je potemnel / potemneti v obraz / obraz mu je potemnel, ko je to slišal
potemnèl in potemnél -éla -o: pod potemnelim stropom visi svetilka; stol iz potemnele hrastovine; potemnela vera v uspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
pravoslávje -a s (ȃ) - 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo
- 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
prevágati -am dov. (ȃ) pog. prevladati: te tendence takrat niso mogle prevagati / preh. pri njej slabe lastnosti prevagajo dobre
● pog. vse blago so prevagali pretehtali; pog. vera v človeka je prevagala vse težave je bila močnejšaprevágati se prevesiti se, nagniti se: čoln se je prevagal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
prezaupljív -a -o prid. (ī í) preveč zaupljiv: dekle je prezaupljivo / njena prezaupljiva vera v sina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
protestantízem -zma m (ī) - 1. krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto: kalvinizem, luteranstvo in druge smeri protestantizma; razkol med katolištvom in protestantizmom
- 2. nazor, ideologija, ki temelji na taki veri: vpliv protestantizma na narodno zavest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
verováti -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) - 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali
- 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje
♦ rel. verovati v Kristusa
// biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo - 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali
- 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost
- 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam
verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
vrážast -a -o prid. (á) vraževeren: vražast človek / vražasto ravnanje / vražasta veravrážasto prisl.: vražasto verjeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
vrážen1 -žna -o prid. (á) nanašajoč se na vražo: vražne navade / vražni izrek; knjiž. vražni obesek amulet // vražna vera / star. vražni človek se boji črne mačke vraževeren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
zvelíčanje -a s (ȋ) rel. stanje večne sreče človeka po smrti: moliti za zveličanje;
zveličanje in pogubljenje
● ekspr. realizem je edina prava vera in brez nje ni zveličanja samo realistična smer v umetnosti je priznana, cenjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
zvelíčati -am dov. (ȋ) rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličalazvelíčati se postati po smrti deležen večne sreče: molil je, da bi se zveličal; zveličati se s pokoro
zvelíčan -a -o: zveličan bo zaradi božje dobrote; sam.: sreča zveličanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
žídovstvo -a s (í) - 1. vera, miselnost, kultura Židov: zgodovina židovstva
- 2. redko Židi, Judje: vse židovstvo se je vrnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blagovést -i ž (ẹ̑) knjiž. prijetna vest, veselo sporočilo: razširila se je blagovest o bližajoči se svobodi / prinesel je blagovest vsem revnim // vznes. krščanska vera: nosilca blagovesti Ciril in Metod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bržé prisl. (ẹ̑) nar. z večjo verjetnostjo, prej: Vera je bila vsa žareča od razigranosti;
a ogenj v njenih očeh je bil bržé hudičkov nego angelčkov (L. Kraigher)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dogorévati -am nedov. (ẹ́) približevati se koncu gorenja: med prsti mu dogoreva cigareta;
sveče dogorevajo;
svetilka počasi dogoreva;
pren. v njem je dogorevala vera v dobroto;
njeno življenje dogoreva // pesn. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan dogoreva; zvezde dogorevajodogorevajóč -a -e: dogorevajoč ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
egída -e ž (ȋ) v grški mitologiji ščit bogov, zlasti Zeusa in Atene: nositi, vihteti egido;
pren. vera v napredek človeštva pod egido znanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
jekleníti -ím nedov. (ī í) knjiž. delati kaj zelo odločno, nepopustljivo: partija je v težkih bojih jeklenila svoje vrste;
samozavest in vera vase jih je jeklenila // krepiti, utrjevati: jekleniti svojo moč, duševne sile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
kristjánski -a -o prid. (ȃ) star. krščanski: kristjanska vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
lútrš prid. neskl. (ú) zastar. protestantski, evangeličanski: lutrš vera / niso bili katoliški, ampak lutrš ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
metempsihóza -e ž (ọ̑) zlasti v brahmanizmu, budizmu in pitagorejstvu prehod duše po smrti v drugo telo, živalsko ali človeško; preseljevanje duš: vera v metempsihozo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
nèomaján tudi nèomájan -a -o prid. (ȅ-á; ȅ-ā) nav. ekspr. ki ni omajan: neomajan sklep;
neomajana vera v zmago;
neomajano zaupanje / neomajan ugled / zakoreninjena, neomajana tradicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
nèvéra -e ž (ȅ-ẹ́) kar je nasprotno, drugačno od vere: vera in nevera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
prêeksisténca -e ž (ȇ-ẹ̑) filoz., po Platonu obstoj duše pred vstopom v človekovo telo: vera v preeksistenco
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
rímskokatóliški -a -o prid. (ī-ọ̑) nanašajoč se na katoličane zahodnega obreda: rimskokatoliška vera / rimskokatoliška cerkev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
tragédinja -e ž (ẹ̑) gled. igralka, ki igra glavne ženske vloge v tragedijah: tragedinja Marija Vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
vragomólec -lca m (ọ̑) knjiž., redko satanist: vera vragomolcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
zapovedováti -újem nedov. (á ȗ) praviti, sporočati, da se kaj mora narediti, delati: njihova vera jim zapoveduje, da si dobrine delijo;
delaj, kakor ti zapoveduje vest // ukazovati: v tej hiši zapoveduje žena; zapovedovati samemu sebi / v pravljicah zapovedovati vetrovom / star. zapovedovati podrejenim // star. poveljevati: zapovedovati vojskizapovedováje stil. zapovedujé: zapovedovaje reči
zapovedujóč -a -e: zapovedujoč mir, je ugasnil luč; zapovedujoč glas; zapovedujoča kretnja; prisl.: zapovedujoče govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
zveličánski -a -o prid. (ȃ) knjiž. zveličaven: zveličanska vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
anglikanízem -zma m (ī) protestantsko usmerjena vera na Angleškem: zgodovina anglikanizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
anglikánstvo -a s (ȃ) protestantsko usmerjena vera na Angleškem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brahmanízem tudi bramanízem -zma m (ī) starejša indijska vera: pripadniki brahmanizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
budízem -zma m (ī) vera, ki jo je osnoval Buda: prestopil je v budizem;
študij budizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
enobóštvo -a s (ọ̑) vera, verovanje v enega boga: enoboštvo in mnogoboštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
herezíja -e ž (ȋ) rel. krivoverstvo, kriva vera: javno se odpovedati hereziji;
verske zablode in herezije / preganjali so ga zaradi herezije / idejna herezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hinduízem -zma m (ī) najbolj razširjena indijska vera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
íslam -a m (ȋ) vera, ki jo je osnoval Mohamed: sprejeti islam;
širjenje islama // publ. miselnost, kultura, ki je pod vplivom te vere: umetnost islama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
judaízem -zma m (ī) vera, miselnost, kultura Judov: judaizem in krščanstvo
♦ rel. smer v prvem krščanstvu, ki je zagovarjala ohranitev obrednih predpisov iz stare zaveze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
kóla -e ž (ọ̑) bot. tropsko drevo, katerega semena vsebujejo tein, Cola vera: uporaba plodov kole v farmaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
krščánstvo -a s (ȃ) vera, ki priznava Kristusa za boga: oznanjati, sprejeti krščanstvo;
začetki krščanstva // miselnost, kultura, ki temelji na krščanski veri: krščanstvo v umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
lamaízem -zma m (ī) iz budizma in delno iz starejših avtohtonih prvin izvirajoča vera, razširjena zlasti v Tibetu: vpliv lamaizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
mnogobóštvo -a s (ọ̑) vera, verovanje v več bogov: enoboštvo in mnogoboštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
monoteízem -zma m (ī) vera, verovanje v enega boga, enoboštvo: monoteizem in politeizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
muslimánstvo -a s (ȃ) vera, miselnost, kultura muslimanov: sprejeti muslimanstvo;
širjenje, vpliv muslimanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
politeízem -zma m (ī) vera, verovanje v več bogov, mnogoboštvo: politeizem in monoteizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
šintoízem -zma m (ī) japonska vera, ki časti duhove prednikov in naravne sile: pripadnik šintoizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
totemízem -zma m (ī) pri primitivnih ljudstvih vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino: keltski totemizem;
ostanki totemizma v pravljicah;
totemizem in animizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
véroizpovédanje -a s (ẹ́-ẹ̄) zastar. veroizpoved, vera: pripadniki različnih veroizpovedanj / svoboda vesti in veroizpovedanja vere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.