céven -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cev: cevni nastavek;
cevni navoj, spoj;
cevna odprtina;
cevno koleno / cevni daljnovod za nafto; cevni sistem; cevni vod / cevna pločevina
♦ ptt cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; teh. cevni ključ orodje v obliki kratke cevi za odvijanje in privijanje matic in vijakov; cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dopústen1 -tna -o prid. (ú; lingv. ȗ) ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj;
tak odstotek vode v maslu je še dopusten;
najmanjša dopustna plača;
dopustna razlika v ceni
♦ lingv. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek; teh. dopustna napetost, obremenitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
hipotáktičen -čna -o (á) pridevnik od hipotaksa; podreden: hipotaktični veznik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
konjúnkcija -e ž (ú) - 1. lingv. veznik: prepozicija in konjunkcija / hipotaktična konjunkcija
- 2. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba kot Sonce: Mars je v konjunkciji s Soncem
♦ filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave pravilne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kópula -e ž (ọ̑) lingv. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez: poiskati kopule v stavku // veznik: kopule: in, pa, ter
♦ filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pa prisl., ekspr. - 1. izraža zavrnitev s popravkom: ne znaš. Pa znam; ti si kriv. Pa nisem; saj nisi bil zraven. Pa sem bil
- 2. navadno v vprašanjih poudarja ugibanje: kaj pa, če ga ne bo; kaj pa kričiš; kam pa greš; nekdo prihaja. Kdo pa / elipt. kam pa, kam, bratec
- 3. krepi veznik: kaj takega že dolgo ne ali pa nikoli; zemlja je tu rodovitnejša kakor pa na Krasu; star. vino in pa voda sta si sovražnika / nikar mu ne povej, pa saj bo od drugih izvedel / močen ni, pač pa okreten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
paratáktičen -čna -o prid. (á) knjiž., redko enakovreden, vzporeden: parataktično razmerje
♦ lingv. parataktični veznik priredni veznik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
podréden -dna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na podredje: podredna stavčna zveza;
podredni stavek / podredni veznik / podredni prilastek neujemalni prilastek // knjiž., redko podrejen, odvisen: biti v podrednem položajupodrédno prisl.: podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pojasnjeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pojasnjevanje: pojasnjevalni postopek / pojasnjevalni napisi; pojasnjevalna risba
♦ lingv. pojasnjevalni veznik vzročni priredni veznik za pojasnjevanje prej povedanegapojasnjeválno prisl.: o gostovanju so časopisi pisali pojasnjevalno, ne pa ocenjevalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
poslédičen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na posledico: posledična zveza med pisateljevim življenjem in njegovim delom / gre za posledično dejanje
♦ lingv. posledični odvisnik odvisni stavek, ki izraža posledico dejanja nadrednega stavka; posledični veznik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
priréden -dna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na priredje: priredni odnos med stavki;
priredni stavek;
priredna zveza delov stavka / priredni veznik // knjiž., redko enakovreden: harmonija je pri tem skladatelju priredni element
♦ lingv. priredni prilastek ujemalni prilastekprirédno prisl.: priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sklepálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklepanje: sklepalni postopek
♦ lingv. sklepalni veznik priredni veznik za izražanje sklepa prej povedanega; sklepalno priredje priredje, v katerem drugi stavek izraža sklep, izpeljan iz prvega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sorazmérnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost sorazmernega: sorazmernost zgradbe ga je navdušila / premajhna sorazmernost poročanja o razstavah / med predmeti ni bilo prave sorazmernosti sorazmerja
♦ fiz. meja sorazmernosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo; lingv. veznik če se uporablja za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku; mat. obratna, prema sorazmernost obratno, premo sorazmerje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
uvájati -am nedov. (ā) - 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
// seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov - 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
- 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati
- 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
// delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati
// odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave - 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike
- 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
♦ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek
uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vèčbeséden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki sestoji iz več besed: večbesedni izraz
♦ lingv. večbesedni veznik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vezálen -lna -o prid. (ȃ) ki veže, povezuje: vezalna priprava / vezalne sile
♦ aer. vezalno pasovje pasovi, s katerimi se pritrdi padalo na telo; elektr. vezalni načrt načrt, ki prikazuje medsebojno povezavo električnih aparatov; lingv. vezalni veznik; vezalno priredje priredje, v katerem drugi stavek izraža hkratno obstajanje ali zaporedje glede na prvi stavek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
véznik -a m (ẹ̑) - 1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
♦ grad. opečni zidak, prečno položen v zid - 2. lingv. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vézniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veznik: vezniški del naprave / vezniški sloj zidakov / v sestavku moti velika vezniška nakopičenost / vezniški stavek stavek, ki ga uvaja veznik; vezniška beseda beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vzróčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik;
vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim
♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok boleznivzróčno prisl.: vzročno povezati pojave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.