pôlvíkanje -a [pou̯vikanje] s (ȏ-ȋ) jezikosl.
vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini; pogovorno vikanjeSSKJ, polovično vikanjeSSKJ: Poleg tikanja in vikanja je v rabi tudi polvikanje: Gospa, boste sedla? E (↑)pol… + (↑)víkanje1 

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.