Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. delati junaška dejanja: mladi vitez je začel junačiti; šel je junačit po širnem svetu / ekspr. fantje radi junačijo z jezikom
2. 2. redko spodbujati, hrabriti: junačil jo je, naj dokonča študije / s klici so junačili utrujeno živino
3. 3. ekspr. veseljačiti, popivati: dobil je sina, zdaj pa junači okoli

junáčiti se bahati se z junaštvom, pogumom: kaj se junačiš, prvi boš bežal / naj le pridejo, se je junačil in se tolkel po prsih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor
   // nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja
2. 2. zastar. plemič, vitez: srednjeveški kavalirji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. v srednjem veku (pustolovski) vitez: oprode s slavnimi klativitezi
2. 2. redko klatež: to ti je klativitez

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
   // šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem
2. 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
3. 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
   ● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
   ♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. delati, da pride kaj na določeno mesto: nadevati konju sedlo, uzdo; vitez si je nadeval oklep in šlem / orožniki so ujetnikom nadevali lisice natikali; pren., knjiž. nadeva si krinko učenosti
   // knjiž. nalágati: nadevati jed na krožnik / nadevati seno na voz
2. 2. nedov. in dov., gastr. delati, pripravljati jed z nadevom: nadevati jajce, papriko; palačinke nadevamo pred serviranjem
   // dajati, nalagati živilo v plasteh: zmes nadevamo v pekač in damo v pečico
   ● star. nadeval ga je z gorjačo tepel, pretepal; star. nadeva ga z grdimi besedami ošteva, zmerja

nadévati se knjiž., ekspr.  naglo, pohlepno jesti: otroci so se nadevali s potico
● ekspr. vsak dan se nadeva v gostilni veliko pije (alkoholne pijače)

nadévan -a -o: nadevana paprika; nadevana jajčka; s skuto nadevani štruklji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. oklepno vozilo: pripeljal se je z oklepnikom; težki oklepniki
2. 2. nekdaj vojak z oklepom: srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki kirasirji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. v srednjem veku vitez na dvoru, zlasti Karla Velikega: kralj in njegovi paladini
2. 2. knjiž. privrženec, somišljenik: bil je vnet paladin nasprotne stranke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave
   // z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek
   // neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave
2. 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost
3. 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
   ● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad žerjavico: peči na ražnju / električni, prenosni raženj / vrteti raženj; natakniti jagnje na raženj
   ● ekspr. kriči, kot bi ga na ražnju pekli zelo
   // priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: peči jetrca na ražnju
2. 2. nar. palica, na katero se obesi, natakne meso, da se suši v dimu: natakniti mesene klobase na raženj / za žetev so prihranili raženj klobas
3. 3. zastar. tanjši kol, prekla: z ražnjem klatiti sadje; biti suh kot raženj / fižolovi ražnji
   // dolg meč, kopje: vitez je s svojim ražnjem spretno odbijal napadalce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. nekdaj iz več delov sestavljeno zlasti kovinsko pokrivalo za zaščito glave: vitez z železnim šlemom / koničasti šlem
2. 2. knjiž. čelada: gasilski šlem
   ♦ zool. zelo velik morski polž, katerega hišica ima široko ustje, Cassidaria echinophora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. tekmovanje v določenem športu, dejavnosti z večjim številom udeležencev, ki poteka v več tekmah: prirediti turnir; zmagati na turnirju / nogometni, teniški turnir; plesni turnir; šahovski turnir
   ♦ šah. brzopotezni turnir; dvokrožni turnir pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji; medconski turnir med več conami za prvenstvo v predtekmovanju za svetovno prvenstvo; mojstrski turnir na katerem igrajo šahovski mojstri, ki morajo biti glede na ostale igralce v večini; pregledni, problemski turnir; šah., šport. izbirni turnir pri katerem se izberejo igralci za nadaljnje tekmovanje
2. 2. zgod. srednjeveška prireditev, na kateri tekmuje večje število vitezov, navadno na konjih, v bojnih igrah, bojnih spretnostih: kralj prireja turnir; neznani vitez je na turnirju premagal vse nasprotnike / viteški turnir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez
2. 2. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je povzdignil v viteza
3. 3. rel., navadno s prilastkom član kakega viteškega reda: malteški vitezi
4. 4. v nekaterih deželah naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda: vitez reda hlačne podveze
5. 5. knjiž. kavalir: plesala je s svojim vitezom
   ● vitezi okrogle mize v viteških romanih vitezi v službi britanskega kralja Arturja; publ. vitezi črno-belih polj šahisti; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; ekspr. srečala je viteza svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

1. 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
   // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
2. 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
3. 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
   // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
   // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
4. 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
   // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
   // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
5. 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
   // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
   ● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
   ♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju

žálostno 
1. 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
   ♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste
2. 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
   // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.