agíliti -ja in agility -ja cit. [agíliti] m (ȋ) šport, pri katerem vodnik vodi psa skozi različne ovire: strokovna komisija za agiliti; Najbolj priljubljen pasji šport je agiliti, tekmovanje in zabava na šestih nogah E ← agl. agility, prvotno 'gibčnost, okretnost', iz (↑)agílen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
anakreóntik -a m (ọ́) lit. kdor piše anakreontske pesmi: slovenski anakreontik Vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ciceróne -a [čiče-] m (ọ̑) zlasti v italijanskem okolju kdor vodi turiste po tujih krajih in jim razkazuje znamenitosti, vodnik: cicerone razlaga zanimivosti Rima;
biti komu za cicerona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
daimónion -a [dajm-] m (ọ̄) knjiž., po Sokratu notranji glas, ki človeku narekuje etično ravnanje: njegov daimonion mu je bil opora in vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dvóžílen -lna -o prid. (ọ̑-ȋ) elektr. ki je iz dveh žil: dvožilni kabel, vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ênožílen -lna -o prid. (ē-ȋ) elektr. ki je iz ene žile: enožilni kabel, vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fáza -e ž (á) - 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
- 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
- 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
// poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze - 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
- 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na fazo: fazna kontrola kvalitete izdelkov / fazna razlika / fazna napetost / fazni vodnik vodnik, ki ni zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični električni tok // fazna sprememba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) - 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola - 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav., ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh - 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
- 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
♦ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz
gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
goníti gónim nedov. (ī ọ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
// ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
- 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
♦ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
goníti se - 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
- 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gorník -a m (í) knjiž. planinec, alpinist: bil je lovec in gornik;
naš vodnik je izkušen gornik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben;
gorski vrhovi;
gorska skupina;
strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gostôta -e ž (ó) - 1. razmerje med tekočimi in trdnimi sestavinami: gostota juhe, omake / ugotavljati gostoto mleka; snovi različne gostote
// lastnost, značilnost gostega 3: gostota blaga / gostota sita - 2. množina česa na določeni površini: gostota dreves v gozdu; povečati gostoto prometne mreže / gostota prebivalstva; gostota naseljenosti število prebivalcev na km2
♦ fiz. gostota masa snovi na prostorninsko enoto; gostota plina; gostota električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi z električnim nabojem na ploskovno enoto; gostota magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje in se dobi s silo, ki deluje na vodnik z električnim tokom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
jámbor -a m (á) - 1. navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav: splezati na jambor; kovinski, lesen jambor; vrh jambora / signalni jambor
♦ navt. glavni ali veliki jambor drugi od spredaj; krmni jambor na krmi; sestavljeni jambor ki sestoji iz več delov, podaljškov - 2. elektr. kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber: novi železobetonski jambori / daljnovodni, visokonapetostni jambor; kotni jambor pri katerem električni vodnik spremeni smer
- 3. drog za pokončno opiranje: dva visoka jambora sta nosila streho cirkuškega šotora / antenski jambor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kábel -bla m (á) - 1. električni vodnik iz ene ali več med seboj izoliranih žic, obdan z zaščitnim slojem: napeljati, speljati kabel v novo naselje / polagati kabel / poslati sporočilo po kablu / gumeni kabel / rabi se samostojno ali s prilastkom: električni, telefonski kabel; nadzemni, podmorski, podvodni kabel; antenski kabel ki povezuje anteno s sprejemnikom ali oddajnikom; kabel za električni kuhalnik
♦ elektr. armirani kabel kabel s kabelsko armaturo; enožilni, večžilni kabel; inštalacijski kabel; koaksialni kabel; nizkonapetostni, visokonapetostni kabel - 2. močna vrv, narejena iz zvitih jeklenih vrvi: obrabljeni kabel se je pod težo bremena pretrgal; montirali so kable za žičnico; kabli visečega mostu
- 3. navt. dolžinska mera, desetina morske milje: ladja se je zasidrala nekaj kablov od pomola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kážipót -a m (ȃ-ọ́) tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot;
ob cesti stoji lesen kažipot // ekspr. svetovalec, vodnik: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kot: dobili so kotne klopi, mize
♦ agr. kotni plug prevračalni plug s tremi ročicami za oranje nagnjenih površin; elektr. kotni jambor jambor, pri katerem električni vodnik spremeni smer; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; (kotna) minuta šestdeseti del (kotne) stopinje; (kotna) sekunda šestdeseti del kotne minute; (kotna) stopinja devetdeseti del pravega kota; teh. kotni ventil ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ljubeznív -a -o prid., ljubeznívejši (ī í) - 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal
// ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu
// ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim - 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice
- 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja
- 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke
ljubeznívo - 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled
- 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
marodêr -ja m (ȇ) nižje pog. kdor je na bolniškem dopustu: si spet maroder, je zakričal / vodnik je pregledal maroderje
♦ voj. ropar mrličev in ranjencev na bojišču, mrhovinar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
masíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki glede razsežnosti, zlasti debeline, širine presega običajno mero: masiven steber, zid; masivna ograja, piramida / masivno gorovje / masivna postava
- 2. knjiž. ki ni votel, je iz celega: stvar je bila na videz masivna, v resnici pa votla / masiven kamen
♦ arhit. masivna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic; polna opeka; elektr. masivni vodnik vodnik iz samo ene žice ali palice; les. masivni les les, ki ni poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen
masívno prisl.: masivno izdelano pohištvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nàdpoménka -e ž (ȁ-ẹ̑) jezikosl. beseda, katere širši pomen izraža nadrejeni pojem v razmerju do besed z ožjim pomenom; hipernimSSKJ: Ker je na svetovnem spletu svetovna količina informacij, je spletni vodnik kot veliko in močno razvejeno drevo, v katerega krošnjo se prebijamo s klikanjem po nadpomenkah in podpomenkah E (↑)nad… + ↑poménka
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ) - 1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski
// zavzeti nevtralno stališče
// ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču - 2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
// ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika - 3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
- 4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
● ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
♦ agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jur. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; lingv. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
níčeln -a -o [čəl] prid. (ȋ) nanašajoč se na ničlo: ničelni simbol, znak / ničelni položaj; ničelna lega kazalca na merilni lestvici
● publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki
♦ elektr. ničelni element element, ki po opravljeni operaciji v (elektronskem) računalniku da rezultat nič; ničelni vodnik nični vodnik; fiz. ničelna metoda merilna metoda, pri kateri se določi merjena količina z uravnovešenjem, tako da kaže instrument odklon nič; ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geom. ničelni vektor vektor z absolutno vrednostjo nič; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek javljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; teh. ničelna črta črta na diagramu, grafikonu, ki kaže vrednost nič; voj. ničelna točka točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
níčen2 -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nič: približevati se nični vrednosti
♦ elektr. nični vodnik vodnik, ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
oblástven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenjeoblástveno prisl.: oblastveno prepovedati; oblastveno potrjen vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
očák -a m (á) - 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov - 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
- 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
- 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
● zastar. oglejski očak patriarh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odpeljáti -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina
// vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis - 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer
- 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali
odpeljáti se ekspr. odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade
odpelján -a -o: pripeljano in odpeljano blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odvêsti -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) - 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo
- 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili - 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek
- 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora
odvedèn -êna -o: odvedena vsota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odvléči -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
● ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel - 2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
// kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno
odvléči se ekspr. s težavo oditi: prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača; odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič
// oditi: odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
peljáti péljem tudi -ám nedov., pêlji peljíte; pêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. s prevoznim sredstvom spravljati kam: peljati drva, pohištvo, seno; peljati sadje na trg, žito v mlin; peljati koga v mesto; peljati na avtomobilu, vozu, v samokolnici; z brodom so jih peljali čez reko / avtobus nas je peljal z letališča / ladja lahko pelje veliko tovora
- 2. delati, povzročati, da se prevozno sredstvo premika: peljati voz; peljati skozi križišče, v koloni, za drugimi; peljati naprej / peljati avtomobil k mehaniku
- 3. premikati se v določeno smer: avtobus je peljal z železniške postaje proti središču mesta / letalo pelje na tej progi dvakrat tedensko leti
- 4. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre: peljati koga na izlet, ples, sprehod, v gledališče; vodič jih je peljal po mestu; peljati goste noter / peljati koga pod roko / peljati konja za uzdo
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: peljati koga na morišče, v zapor / peljati živino napajat - 5. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta pelje mimo vasi; železnica pelje do mesta / lestev pelje na podstrešje; vrata, ki peljejo v klet / čez reko pelje nov most je
// omogočati, da kdo- a) kam pride: kolovozna pot (nas) pelje do planinske koče / kot vljudnostna fraza kam vas pelje pot
- b) kaj spozna, se s čim seznani: avtor pelje bralca skozi procese gospodarskih gibanj / sledovi znanstvenega raziskovanja nas peljejo daleč nazaj
● pog. vprašal je, kdaj pelje njegov avtobus kdaj ima odhod; star. povej, kam te srce pelje kam želiš iti; koga, česa si želiš; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne pelje izraža odklonilen odnos; publ. uporaba umetnih gnojil pelje v uničevanje zalog pitne vode ima za posledico; zastar. peljati vojsko vojskovati se; zastar. peljati mirno življenje mirno živeti; star. peljati dekle pred oltar poročiti se z njo
peljáti se premikati se s prevoznim sredstvom: peljati se do končne postaje; peljati se na izlet, v mesto; peljati se na vozu; peljati se po glavni cesti; peljati se z vlakom; peljati se mimo; peljati se v diru, z veliko hitrostjo; pog. peljiva do prve bencinske črpalke
● ekspr. orel se je peljal proti goram letel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
pelján -a -o: peljan tovor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
popeljáti -péljem tudi -ám dov., popêlji popeljíte; popêljal (á ẹ̄, ȃ) nav. ekspr. - 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: sedi, popeljem te do mesta, v mesto; naložila sta sode, da jih popeljeta v zidanico odpeljeta
// s čolni so jih popeljali na izlet peljali - 2. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre: popeljal je otroka čez cesto; vsak dan ga popelje na sprehod
- 3. omogočiti, da kdo
- a) kam pride: steza vas popelje do pastirske koče / popeljati ljudi k velikim nalogam in uspehom / on je popeljal revolucijo naprej
- b) kaj spozna, se s čim seznani: filmske kamere nas bodo popeljale v svet pod morjem; roman popelje bralca v pohorske gozdove / popeljal jo je v visoko družbo
● star. popeljati dekle pred oltar poročiti se z njo
popeljáti se - 1. poleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: kragulj se je popeljal nizko nad jato kokoši
- 2. zdrsniti: čez plaz so šli previdno, da se ne bi popeljali v brezno; popeljati se po bregu navzdol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
popótniški -a -o prid. (ọ̑) ki se nanaša na popotnike ali popotništvo: popotniški vodnik; popotniške izkušnje; popotniško združenje; Opravila je tudi tečaj popotniške fotografije, v osnovi pa si prizadeva za bolj kakovostno popotniško in družinsko fotografijo E (↑)popótnik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
potokàz -áza m (ȁ á) zastar. kažipot: postaviti potokaze / bil je njegov potokaz svetovalec, vodnik // njegovo delo je potokaz mlajšim rodovom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
povêsti -vêdem dov., povêdel in povédel povêdla, stil. povèl povêla (é) - 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: spoštljivo ga je povedel v hišo; povedel jo je v drugo sobo / sam ga je povedel po stopnicah / povedel jih je v boj
● vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; knjiž. povsod so šli za njim, kamorkoli jih je povedel v vsem so ga podpirali - 2. publ. priti pri tekmovanju na prvo mesto, pred druge: na ovinku je povedel kolesar Partizana
// doseči prednost v igri: v začetku je povedlo domače moštvo / povesti z ena proti nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prebrísan -a -o prid. (ȋ) - 1. ki zna z iznajdljivostjo, bistrostjo presenetiti, prevarati: sin je zelo prebrisan; prebrisano dekle
// ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, bistrost: deček s prebrisanim obrazom; prebrisan odgovor - 2. star. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; bister: učenec ni bil prebrisan / Za uk si prebrisane glave (V. Vodnik) bister, nadarjen
prebrísano prisl.: prebrisano ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
preporodítelj -a m (ȋ) knjiž. preroditelj: narodni preporoditelj;
preporoditelj gledališča / Vodnik in drugi preporoditelji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pripeljáti -péljem tudi -ám dov., pripêlji pripeljíte; pripêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti na določeno mesto: pripeljati potnike, tovor; pripeljal je voz listja domov; premog so mu pripeljali s kamionom; ko so ga pripeljali v bolnišnico, je bil že v nezavesti / avtobus je štirikrat pripeljal delavce; s katerim vlakom se boš pripeljal
// vozeč spraviti na določeno mesto: pripeljati avtomobil na servis, v garažo; pripelji voz sem - 2. nepreh. premikajoč se priti: avtobus bo kmalu pripeljal; na postajo je pripeljal vlak
// priti vozeč vozilo: voznik je pripeljal s preveliko hitrostjo; ko je pripeljal mimo, je zatrobil - 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: pripeljala je fanta domov; ženo in hčer bo pripeljal s seboj / pripeljati otroke iz vrtca; pripeljati učence na ogled muzeja; po dveurni hoji jih je pripeljal na vrh hriba / kažipot ga je pripeljal v gorsko vas
// narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: ukazal ga je pripeljati predse; večkrat pobegne, pa ga pripeljejo nazaj / pripeljite mi konja iz hleva priženite
// nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: lakota je pripeljala ptice bliže naselij; ljubezen ga je pripeljala pod njeno okno - 4. omogočiti komu, da kaj odkrije, spozna: prstni odtisi so jih pripeljali morilcu na sled / z dobrimi nasveti ga je pripeljal do pravilne rešitve / kaj te je pripeljalo na to misel
- 5. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: brezdelje ga je pripeljalo v revščino; goljufanje ga je pripeljalo v težaven položaj / bohemsko življenje ga je pripeljalo v smrt
// narediti, povzročiti nastop stanja, dejanja, kot ga določa samostalnik: žalitve so pripeljale do prepira, tožbe / vse to je pripeljalo do vojne / publ. pogovori so pripeljali do podpisa skupne izjave po pogovorih so dali skupno izjavo
// narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je pripeljalo do absurda; pripeljati dogajanje do največje napetosti
● publ. četrta etapa dirke jih je pripeljala na gorsko sedlo v četrti etapi dirke so prišli na gorsko sedlo; ekspr. kaj te je pripeljalo k nam zakaj, s kakšnim namenom si prišel; publ. taka politika jih je pripeljala v družbo neuvrščenih zaradi take politike so se vključili med neuvrščene države; pog. pripeljati komu klofuto dati komu klofuto; pog. tako mu je pripeljal, da se je kar zasukal močno ga je udaril; ko je pripeljal ženo v hišo, je začel delati po svoje ko se je poročil (na dom); ekspr. le kam bo to pripeljalo to se ne bo dobro končalo; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ljubezen do petja ga je pripeljala k zboru zaradi nje se mu je pridružil
pripeljáti se ekspr. prileteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: divji petelin se je pripeljal na bukev
● padel je po strmini in se pripeljal prav v dolino pridrsel
pripelján -a -o: do absurda pripeljan spor; pripeljano blago; to je pripeljano od drugod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
privêsti -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) - 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj
// narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti
♦ jur. privesti obtoženca
// nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim - 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja
// narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja
// narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti
● ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
privléči -vléčem dov., privléci privlécite in privlecíte; privlékel privlékla (ẹ́) - 1. z vlečenjem spraviti na določeno mesto: privleči hlode k cesti; ribiči so privlekli mreže na suho / kovčka ni mogla dvigniti, zato ga je kar privlekla do vrat; ranjenca je na pol privlekel v zavetje / konji so privlekli voz na vrh klanca pripeljali
// ekspr. iz nahrbtnika je privlekel čutarico vzel - 2. ekspr. s težavo prinesti, pripeljati: s prijateljevo pomočjo je privlekel kovček v hišo; privlekla je velik nahrbtnik
// prinesti, pripeljati sploh: s seboj je privlekla cel kup prijateljic; od nekod je privlekel mlade mačke - 3. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: na tisoče ljudi so privlekli v taborišče
// kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam pride: njega bo treba k zdravniku privleči / nazadnje so ga le privlekli v gostilno - 4. redko vzbuditi pri kom zanimanje; pritegniti: predstava ga je privlekla
● ekspr. privleči kaj na dan opozoriti na časovno odmaknjeno ali pozabljeno, navadno za koga neprijetno stvar
privléči se vlekoč del telesa po tleh priti: ranjenec se je komaj privlekel do grmovja; privleči se po trebuhu
// ekspr. s težavo priti: ob palici se je privlekel v sobo; vsa bolna se je komaj privlekla domov / naj gre tja, odkoder se je privlekel prišel
● ekspr. na nebo se je privlekel temen oblak na njem se je počasi premikajoč pojavil
privléčen -a -o: do ceste privlečeni hlodi
● ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
slép -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka
// ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe - 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela
// ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo - 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka
- 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju - 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira
- 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke
● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon
slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar
slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
smérnik -a m (ẹ̑) - 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik
- 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik
- 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik
● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik
♦ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
štírižílen -lna -o prid. (ī-ȋ) elektr. ki je iz štirih žil: štirižilni kabel, vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tírnica -e ž (ȋ) - 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage
// taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice - 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah
- 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico
- 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah
♦ elektr., žel. kontaktna tirnica vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tokovódnik -a m (ọ̑) elektr. (električni) vodnik: zamenjati tokovodnik;
upor tokovodnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
trížílen -lna -o prid. (ȋ-ȋ) elektr. ki je iz treh žil: trižilni kabel, vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tróžílen -lna -o prid. (ọ̑-ȋ) elektr. trižilen: trožilni kabel, vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
turístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na turiste ali turizem: turistična sezona / turistični urad; turistično društvo / turistične informacije / turistični kraj; turistična točka; turistične znamenitosti / turistična prireditev / turistični spominki / turistični zemljevid / turistično letalo / turistični razred na ladji, letalu; turistični vodnik; turistična taksa taksa, ki se plača za bivanje v turističnem kraju
♦ tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami; turistična prepustnica prepustnica, ki daje turistu pravico bivanja v državi do 30 dni; zasebna turistična sobaturístično prisl.: turistično urejene kraške jame; turistično znan kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ušésce -a s (ẹ̄) - 1. manjšalnica od uho: otroka bolijo ušesca / škaf z ušesci / vlekel jo je za ušesca
♦ elektr. spajkalno ušesce kovinska ploščica z luknjico, v katero se prispajka vodnik - 2. star. narekovaj: besedo navaja med ušesci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
valovòd -óda m (ȍ ọ́) elektr., ptt votel kovinski vodnik: napeljati valovod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vèčžílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ) elektr. ki je iz več žil: večžilni kabel, vodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vêsti vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) - 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi - 2. knjiž. omogočati, da kdo
- a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
- b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd
- 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo
vêsti se - 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna - 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva
● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo
vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj
vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vléčniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) vléčni pès -ega psà m, živ. (ẹ̑, ə̏ ȁ)
pes, ki se glede na sposobnosti uporablja za pasjo vprego: vodnik vlečnih psov; vprega vlečnih psov; tekmovanje vlečnih psov; Kot pri vsakem športu, kjer so pomembni rezultati, je tudi pri vlečnih psih nevarnost zlorabe dopinga
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vódec in vôdec -dca m (ọ̑; ó) star. vodnik: vodec je otovoril mulo / oče je njegov vodec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vodìč -íča m (ȉ í) - 1. kdor koga kam vodi: ker niso poznali poti, so najeli vodiča; hoditi za vodičem
- 2. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev: priskrbeti vodiča za izlet / turistični vodič
- 3. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih; vodnik: kupiti vodič; dober, zanimiv vodič; vodič po Ljubljani
- 4. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani; vodnik: knjiga je zanimiv vodič po živalskem svetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vodník -a m (í) - 1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah
// vodnik je otovoril mulo - 2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik
- 3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik
- 4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik
- 5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov
- 6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu
- 7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti
- 8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok
// električni vodnik
♦ geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vódnik -a m (ọ̑) najnižji podoficirski čin v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: postati vodnik
♦ voj. vodnik I. razreda čin, za stopnjo višji od vodnika, ali nosilec tega čina; višji vodnik čin, za stopnjo višji od vodnika I. razreda, ali nosilec tega čina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zapeljáti -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
// dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
// vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho - 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
// premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor - 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
- 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
- 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
- 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
// ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
// ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil - 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
// navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
♦ rel. zapeljati koga v greh
zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.