vozíček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček
- 2. vozu podobna priprava za prevažanje
- a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček
- b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček
- 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami
♦ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kombinírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. delati, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto; sestavljati, združevati: pri gradnji hiše je kombiniral les in kamen; v repertoarju kombinirajo klasična dela z modernimi / sive športne hlače kombinira s karirastim jopičem oblači, nosi skupaj
// barve zna lepo kombinirati
// sestavljati, delati: iz starih igrač kombinira nove - 2. nav. ekspr. izbirati in združevati več možnosti za rešitev česa: kombinira na vse načine, izhoda pa ne najde / kombiniral je, kako bi denar najkoristneje uporabil razmišljal, preudarjal
// o tem ne vedo nič gotovega, samo kombinirajo ugibajo, domnevajo
kombiníran -a -o - 1. deležnik od kombinirati: lepo kombinirane barve
- 2. narejen tako, da se lahko uporablja za različne namene, opravljanje različnih del: radio, kombiniran z gramofonom / kombinirana proizvodnja električne in toplotne energije / kombinirani otroški voziček otroški voziček s pripravama ali za ležanje ali za sedenje; kombinirane klešče klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; kombinirano škropljenje sadnega drevja škropljenje proti več škodljivcem hkrati
♦ agr. kombinirano gnojilo gnojilo, ki vsebuje več hranilnih elementov; farm. kombinirani prašek zdravilo proti glavobolu, ki sestoji iz različnih zdravilnih praškov; navt. kombinirana ladja ladja, ki ima ob bokih vgrajene tanke za tekoči, v sredini pa skladišča za razsuti tovor; šol. kombinirani oddelek oddelek, v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; kombinirani pouk pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
akumulátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na akumulator:- a) akumulatorska plošča, posoda / akumulatorski člen ali akumulatorska celica osnovna enota akumulatorja; akumulatorska baterija priprava (z več členi) za shranjevanje električne energije
// akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev - b) akumulatorski tlak; akumulatorska para
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
špórten -tna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na šport: športna dejavnost; športne igre; športna prireditev; športno tekmovanje / športni ribolov / biti športni letalec, potapljač, ribič / športni klub; šolsko športno društvo / športni avtomobil avtomobil aerodinamične oblike, s širšimi plašči, dodatnimi lučmi; smuči, sani in drugi športni rekviziti; športna dvorana; športne naprave; športna oprema; športno igrišče; športno letalo manjše letalo za vadbo letenja in letalski šport; trgovina s športnimi oblačili / športni komentar; športna oddaja, reportaža / biti športni novinar / odpreti novo športno trgovino trgovino s športno opremo
// športna morala - 2. izdelan iz trpežnega blaga in krojen udobno, praktično, preprosto: športni kostim; kupila si je športni plašč; športna bluza; športno krilo / športni čevlji čevlji z nižjo peto, navadno gumijastim podplatom, vezalkami
// športno blago zlasti tvidasto, karirasto blago
// športni kroj obleke
● bil je simpatičen moški, športni tip dobro, skladno telesno razvit; športni otroški voziček lahek otroški voziček zlasti za sedenje; tako vedenje igralcev ni športno ne vsebuje pravilnih odnosov do soigralcev pri igri, tekmi
♦ igr. športna napoved igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega ligaškega tekmovanja; med. športna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s športom, športno dejavnostjo; šol. športni dan šolski dan, namenjen telesnovzgojnim dejavnostim, navadno v naravi; šport. športni park področje v naravi, prirejeno za šport, rekreacijo
špórtno prisl.: športno se vesti; športno krojen suknjič; biti športno oblečen
● žarg. športno prenesti poraz dostojanstveno, častno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
potískati1 -am nedov. (í) - 1. s prislovnim določilom s sunki spravljati
- a) na drugo mesto, v drug položaj: potiskati ročico na levo in desno; potiskati šivanko skozi blago; potiskati naprej, navzgor; pogosto si je potiskal klobuk nazaj / srčna mišica potiska kri v žile; črpalka potiska vodo po ceveh
- b) z določenega mesta, položaja: potiskati koga s klopi
- c) kam sploh: potiskati slamo v slamoreznico; začela ga je obzirno potiskati v vežo
- 2. s sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: ena lokomotiva vleče, druga potiska; potiskati voziček / potiskati pred seboj
- 3. delati, povzročati, da kaj spremeni položaj: potiskati jezikovno mejo proti jugu; sonce potiska meglo v dolino / sovražnika potiskajo čez reko
- 4. nav. ekspr., v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: potiskali so ga v to, sam tega ne bi storil / s tem so domačine potiskali v revščino; to jih je potiskalo v mezdno razmerje
● publ. potiskati koga v kot, v ozadje dajati, pripisovati komu majhno pomembnost, vrednost; ekspr. stvar so trdovratno potiskali nazaj ovirali, zavirali; ekspr. grenko sedanjost so potiskali stran niso hoteli misliti nanjo
potiskáje: odpiral je vrata, potiskaje jih s komolcem
potiskajóč -a -e: hodil je počasi, potiskajoč pred seboj voziček
potískan -a -o: knjiž. biti potiskan v revščino in izrinjen iz družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vagónček -čka m (ọ̑) - 1. ekspr. manjšalnica od vagon: vlak je imel samo tri vagončke
- 2. igrača, ki predstavlja vagon: otrok se igra z lokomotivo in vagončki; leseni vagončki
- 3. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala: naložiti, potiskati vagonček; pesek, premog prevažajo z vagončki / jamski vagonček; prevračljiv vagonček
// z rodilnikom količina, ki gre v tak voziček: nakopati deset vagončkov premoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvigálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dviganje: dvigalni mehanizem;
dvigalna moč priprave;
dvigalna naprava;
dvigalne verige, vrvi / redko dvigalni most dvižni most
♦ teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
mrlíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mrtve ljudi, mrliče: mrliški kult / obraz ji je dobival že mrliško barvo / mrliški čuvaj / redko mrliška tišina mrtvaška // poljud. mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti; mrliški oglednik kdor opravlja mrliške oglede; mrliški prt prt, s katerim se pokrije mrtvaški oder; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; mrliški voziček voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; mrliški zvon v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga; mrliška bledica bledica, ki nastane zaradi prenehanja krvnega obtoka; mrliška matična knjiga matična knjiga s podatki o smrti prebivalcev; izpisek iz mrliške matične knjige dokument s podatki o smrti kake osebe; mrliška veža ali mrliška vežica prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ lit. mrliške pesmi pesmi, ki se pojejo ob bedenju pri mrliču; med. mrliška lisa modrikasto mesto na koži mrliča, nastalo zaradi usedanja krvi; mrliška otrplost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišicmrlíško prisl.: mrliško bled obraz
● ekspr. mrliško svetiti medlo, slabotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pomíkati1 -am nedov. (ī ȋ) spreminjati čemu položaj, mesto, zlasti v eni smeri: pomikati voziček proti vratom;
pomikati avtomobilsko streho nazaj in naprej;
ljudje se pomikajo k vratom / sprevod se je počasi pomikal proti pokopališču / kazalec na uri se pomika proti dvanajsti uri / sonce se pomika za gore; pren. odkritja pomikajo duhovni razvoj človeštva
● čas se počasi pomika naprej počasi mineva; ekspr. pomika se proti šestdesetim kmalu bo star šestdeset letpomíkati se star. iti, hoditi: videla je, da se pomika za njo / bolj ko se je pomikal od doma, težje mu je bilo
pomikáje: opazoval ga je, pomikaje se proti vratom
pomikajóč -a -e: pomikajoč težek voziček, je sopel; počasi pomikajoči se oddelki; po polževo pomikajoča se vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) - 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
// ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
// z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov - 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
// ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
// z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra - 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
- 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
// ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
// ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge - 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
// ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
♦ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja
globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane
● šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
jámski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na jamo:- a) jamski požar; jamsko zračenje / jamski delavec, električar; jamski vagonček, voziček; jamska črpalka; jamska stojka pokončna podpora v jami, zlasti na odkopih; jamska svetilka svetilka, ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih
- b) jamski pajki, polži; jamske živali / jamski vhod; jamske poti
- c) jamsko bivališče primitivnega človeka / jamske podobe
♦ antr. jamski človek človek iz ledene dobe, ki je živel v votlinah, jamah; ledenodobni človek; les. jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mont. jamski plin plin, ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; jamska hijena izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah; zool. jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti; jamska mokrica mokrica, ki živi v podzemeljskih jamah, Titanethes albus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
koló -ésa s (ọ̑ ẹ̑) - 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo
// taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina - 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem
// v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa - 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
- 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo
- 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
♦ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
oglàs -ása m (ȁ á) - 1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku: dati oglas v časopis; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi
// navadno v zvezi mali oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami: rad bere male oglase; dala je mali oglas, da proda voziček; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo v rubriki s takimi obvestili
● ženitni oglasi ženitne ponudbe - 2. redko obvestilo, objava: dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
peháti -ám [pəh] nedov. (á ȃ) nav. ekspr. - 1. s silo, z močnimi sunki spravljati kam: vsiljivce so pehali iz dvorane; brezobzirno so ga pehali vstran / pehati drva, les po drčah spravljati, spuščati
// ženska je pehala pred seboj voziček potiskala, rinila
// s silo, z močnimi sunki povzročati premike, premikanje: od vseh strani ga stiskajo in pehajo; brezoseb. ko se je vlak premaknil, ga je pehalo sem ter tja
// udarjati, suvati: premagance so tepli in pehali - 2. delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: pehati koga v nesrečo; ta misel me peha v obup; pehati državo v vojno
peháti se - 1. s prislovnim določilom suvaje se premikati skozi množico ljudi: mimo njega so se pehali ljudje s kovčki in košarami; pehati se k izhodu; pehati se v gneči / pehati se po snegu v hrib
- 2. truditi se, prizadevati si: noč in dan se peha; pehati se za denar, oblast; pehati se za bogastvom; kaj se tako pehaš z delom; peha se ko črna živina zelo, hudo
// zagrenjen se peha skozi življenje - 3. nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku izdihavati zrak, pline iz želodca zaradi krčev v trebušni votlini: peha se mu; po vinu se mu peha / čebula se mu je pehala / iz želodca se mu je pehalo
peháje: vpil je, pehaje ga z roko
pehán -a -o: bil je pehan od hiše do hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prepeljávati -am nedov. (ȃ) - 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z enega mesta na drugo: prepeljavati blago, potnike; čez jezero se prepeljavajo s čolnom / včasih so morali hoditi v mesto peš, zdaj pa jih prepeljava avtobus
// voziti (sem in tja): prepeljavati turiste po jezeru; prepeljaval jo je z avtomobilom
// spravljati z enega mesta na drugo sploh: otrok prepeljava voziček iz sobe v sobo - 2. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega skozi kaj: prepeljavati vrv skozi zanke
- 3. nav. ekspr. kot spremljevalec voditi, usmerjati gibanje koga: prepeljaval je dekleta po parkih / koklja prepeljava piščance po dvorišču
prepeljávati se enakomerno, drseč se premikati: po kanalih se prepeljavajo gondole / pav se je prepeljaval po dvorišču / po ledu se že prepeljavajo prvi drsalci se drsajo
// po nebu se prepeljavajo beli oblaki
// nav. ekspr. leteti z razprostrtimi, mirujočimi perutmi: nad gozdom se prepeljavajo kragulji
● ekspr. vedno se prepeljavata za roko, pod roko hodita, držeč se za roko, pod roko; prepeljava se po hiši kot gospa hodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ustavljáč -a m (á) - 1. kdor koga ali kaj ustavlja: nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah
- 2. priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi: namestiti ustavljač; ustavljač koluta / okenski ustavljač; ustavljač za vrata
♦ lov. ustavljač lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi; mont. voziček z ustavljačem z mačkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
otróški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem;
otroška domišljija;
otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma;
otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi // pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno
● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok
♦ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvamiotróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
premíkati -am nedov. (ī ȋ) - 1. delati, da pride kaj na drugo mesto, v drug položaj: knjig ne premikajte, da se lažje najdejo; premikati pohištvo v sobi; nekateri stroji se lahko premikajo, drugi pa so pritrjeni / premikati ročice in pritiskati na gumbe / poveljniki so pogosto premikali čete
// spreminjati položaj, mesto s potegom, sunkom: iz nagajivosti mu je premikal lestev; otroci so premikali mize in stole; premikal je omaro toliko časa, dokler ni dobro stala / počasi je premikala mizo k oknu
// spreminjati položaj telesa, dela telesa: pri tem plesu plesalci premikajo le boke; premikati prste; ekspr. bil je utrujen in je komaj premikal noge hodil; premikal je ustnice, kot da govori; stoj mirno in se ne premikaj / te mišice premikajo čeljust - 2. delati, da kaj ni v mirujočem stanju: premikati perilo v vodi; z roko je premikala voziček; kolo, nihalo se premika / veter premika liste; voda premika kolo
● vznes. deloven človek je sposoben tudi gore premikati velikih dejanj; ekspr. je močen, da bi gore premikal zelo; ekspr. težko premika svoje kosti težko hodi; ekspr. pero je komaj premikal težko je pisal; ekspr. taki ljudje že od nekdaj premikajo svet v tečajih zelo spreminjajo razmere na svetu
♦ šah. premikati figuro delati, da pride z enega polja na drugo
premíkati se spreminjati položaj v prostoru v določeni smeri: neki predmet se je premikal po vodi; sonce se navidezno premika po nebu; konji so potegnili in voz se je začel premikati; premikati se v vodoravni smeri; premikati se s hitrostjo osemdeset kilometrov na uro
// spreminjati položaj v prostoru sploh: rastline se ne morejo premikati; ptice se premikajo po zraku s perutmi
// iti, hoditi: s težkimi koraki so se premikali naprej / čete so se premikale proti severu
● ekspr. čas se je hitro premikal je hitro mineval; ekspr. delo se le počasi premika počasi napreduje; ekspr. gripa se je začela z otočja premikati drugam širiti; ekspr. v kulturi se nekaj premika spreminja na bolje
♦ lingv. naglas se premika ni vezan na stalno mesto v besedi
premikajóč -a -e: na premikajočem se sedežu ni trdno sedel; opazila je premikajoče se sence; hitro premikajoče se vozilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ríniti -em nedov. (í ȋ) - 1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
- 2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati
- a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej
- b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini
- c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep
// ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon
- 3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti
- 4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo
- 5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro
- 6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji
// vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke - 7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati - 8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto
- 9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo
● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; žarg., šol. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; žarg., šol. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval
ríniti se s težavo se premikati v množici ljudi kam: riniti se proti izhodu; rinil sem se skozi gnečo / ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus / kaj se pa rineš se gneteš, prerivaš
// s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega: riniti se skozi gosto vejevje; riniti se skozi vrata; pren., ekspr. riniti se skozi težave, življenje
rínjen -a -o: žel. rinjeni vlak vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
samótežen in samotéžen -žna -o prid. (ọ̄; ẹ̑) - 1. ki ga premika, pelje človek sam, brez vprege: samotežni voziček; samotežne sani
- 2. knjiž. ki je, deluje zaradi lastne teže: samotežno kolo / samotežna žičnica gravitacijska žičnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
stéžka in stêžka prisl. (ẹ̑; ȇ) - 1. izraža opravljanje, izvrševanje česa s trudom, naporom; s težavo: stežka je šel navkreber; stežka vleči voziček / stežka je odpravila prehlad; stežka se je privadil na novo okolje / stežka je prepoznal svojo sošolko komaj
- 2. izraža nepripravljenost koga za kako dejanje; nerad: stežka je odšel od doma; stežka priznava, da je v nevarnosti
- 3. izraža močen udarec, sunek ob podlago: ranjenec je stežka padel na tla; stežka se je sesedel na stol
● ekspr. vsi ti dogodki so stežka legli nanj povzročili pri njem slabo duševno ali telesno počutje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ugóden -dna -o prid., ugódnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki vzbuja komu ugodje: ob tem je imela ugoden občutek / nanj je naredil ugoden vtis / ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom
// ki je v skladu s hotenjem, željami koga: ugodna novica / ugodna kritika, ocena; ugodna rešitev prošnje - 2. ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja: čakati na ugoden trenutek; pihal je ugoden veter; letalske zveze med mestoma so ugodne / ugodna priložnost za nakup; za košnjo ugodno vreme; pren. gibanje je pri nas našlo ugodna tla
- 3. ki je v skladu z željami, koristmi koga: ugodna kupčija; čakal je na ugodnejšo ponudbo; cena je ugodna / ugodni roki za odplačilo
● zastar. trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna da bi jim ugajala, jim bila všeč; zastar. ni našel ugodne družbe primerne, ustrezne
♦ šah. za belega je položaj ugoden
ugódno prisl.: ugodno vplivati na kaj; ugodno rešena prošnja / v oglasih dobro ohranjen otroški voziček ugodno prodam / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku ni mu bilo ugodno, ko je vstopila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zbrkljáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti z veliko drobnega dela: zbrkljati preprost voziček
- 2. pog. zbrskati: zbrkljati kamenčke na kup
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
eléktrokár -a m (ẹ̑-ȃ) elektr. transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; akumulatorski voziček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gáre gár ž mn. (á ȃ) - 1. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: vleči gare; na garah je pripeljal deteljo; branjevske gare
// slabš. voz: v tistih garah se kar naprej prevaža - 2. lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje; gornje jasli: nametati seno v gare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
inserát -a m (ȃ) objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku; oglas: dati inserat v časopis;
naročniki inseratov;
inserati in reklame // krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglas: dala je inserat, da išče službo, proda otroški voziček / v inseratih je brala, da iščejo korespondentko v rubriki s takimi objavami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
invalídski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na invalide: invalidski prejemki / invalidski dom, sklad; invalidski upokojenec kdor je upokojen zaradi invalidnosti; preskrbeli so mu invalidski voziček; invalidska komisija komisija, ki ugotavlja invalidnost; invalidska pokojnina pokojnina invalidskega upokojenca; invalidsko zavarovanje zavarovanje za primer invalidnostiinvalídsko prisl.: invalidsko upokojiti koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kólca kólc s mn. (ọ̄) - 1. priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju: kolca so cvilila; naložila sta plug, kolca in brano na voz; fant je potiskal kolca v brazdo / plužna kolca
- 2. nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: ves krompir je na kolcih zvozil domov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
koréta stil. korêta -e ž (ẹ̑; ȇ) - 1. pog. voz na dveh kolesih: vojaki so odpeljali ranjence na koreti
// slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: prodaj že to koreto / stara koreta - 2. nar. zahodno ročni voziček, ciza: naložiti krompir na koreto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
nastŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem priti do določene količine česa: nastrgati hren / nastrgati z nožem; pren., ekspr. na tem bregu komaj nastrga kak voziček krmenastŕgan -a -o: posuti jed z nastrganim parmezanom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
podstáven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na podstavo: podstavni drog, kamen / to je podstavni pogoj njegove trditve
♦ mont. podstavni voz voz, prirejen za prevoz vozičkov po vpadniku; podvoz; žel. podstavni voziček del tekala, ki omogoča gibanje dolgega železniškega voza v krivinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
porívati -am nedov. (í) - 1. s sunki, rinjenjem (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: porivati avtomobil; sani sta le s težavo porivala / porival ga je pred seboj rinil
// s prislovnim določilom s sunki, rinjenjem spravljati, dajati kam: porivati čoln v morje; mizo so porivali na sredo sobe / te mišice s krčenjem porivajo hrano naprej - 2. s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja: porivati vrata s hrbtom / zakaj me pa porivaš
- 3. pog. spravljati kam, dajati kam kaj odvečnega: tako blago so porivali njemu / neprijetne opravke sta porivala drug drugemu
● pog. v trgovinah so jim porivali pokvarjena živila prodajali, ponujali
// navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: očita ji, da ga je ona porivala v te špekulacije / razmere so ga vse bolj porivale v pasivnost - 4. vulg. spolno občevati
porivajóč -a -e: šla je s sklonjeno glavo, porivajoč pred seboj voziček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prepeljeváti -újem nedov. (á ȗ) prepeljavati: prepeljevati tovor;
čez reko se prepeljujejo s čolni / otrok prepeljuje voziček iz sobe v sobo / prepeljevati trak skozi luknjice / pod vrhovi so se prepeljevali sokoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prevlačeváti -újem nedov. (á ȗ) ekspr. prenašati, prevažati: tako težkega kovčka že ne bom prevlačeval / ves dan že prevlačuje voziček po dvorišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
pripréči -préžem dov., priprézi priprézite in priprezíte; priprégel priprégla; nam. pripréč in priprèč (ẹ́) dodatno, zraven vpreči: ker je bil klanec strm, so pripregli še par konj / pripreči junčka k volu vpreči ga k njemu, da se nauči voziti // pripreči voziček k večjemu vozu; pren. kadar je največ dela, priprežemo še sosede
● star. res je, res, brž pripreže žena doda, dostavipripréžen -a -o: poleg konja je imel pripreženega še vola; našemu vozu sta bila priprežena še dva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prtljážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prtljago: prtljažni prostor v avtomobilu / prtljažni listek; prtljažni voziček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
rôčen -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice;
ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna
♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavekrôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vpenjálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vpenjanje: vpenjalna naprava / vpenjalna dolžina
♦ les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; strojn. vpenjalna glava del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali obdelovanec; teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvókolésen -sna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček;
dvokolesna kočija;
dvokolesna motorna vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvokólnica -e ž (ọ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: peljati se z dvokolnico // ročni voziček na dveh kolesih: porivati, vleči dvokolnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
gazolínski -a -o (ȋ) pridevnik od gazolin: voziček na gazolinski pogon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
grahovína in gráhovina -e ž (í; á) grahova slama: voziček grahovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ortopédski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ortopedijo: nositi ortopedske čevlje, vložke;
ortopedski voziček / ortopedska delavnica / ortopedski oddelek; predstojnik ortopedske klinike / ortopedska telovadba; ortopedsko plavanje, zdravljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
prenaložíti -ím dov., prenalóžil (ī í) preveč naložiti: prenaložiti vozičekprenaložèn -êna -o: prenaložen voz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sklopljív -a -o prid. (ī í) knjiž. zložljiv: sklopljiv meter;
sklopljiv otroški voziček;
sklopljiva miza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
sladolédarski -a -o (ẹ̑) pridevnik od sladoledar: sladoledarski voziček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
stréhica -e ž (ẹ́) manjšalnica od streha: narediti strehico nad balkonom;
otroški voziček s strehico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
štírikolésen -sna -o prid. (ī-ẹ̑) ki ima štiri kolesa: štirikolesen voziček;
štirikolesna kočija;
štirikolesna motorna vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zadríčati -am dov. (ī) redko zadrčati, zdrsniti: voziček je zadričal po klancuzadríčati se nar. gorenjsko zadrsati se, zasmučati se: zadričal se je po poledenelem pobočju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
zložljív -a -o prid. (ī í) ki se da zložiti: zložljiv otroški voziček;
ta lestev je zložljiva / zložljivi cilinder; zložljivi dežnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cícka -e ž (ȋ) žarg. ozkotirni rudniški voziček za prevažanje jamskega lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cíza1 -e ž (í) ročni voziček na dveh kolesih: naložiti na cizo;
voziti s cizo na trg;
branjevska, mlekarska ciza // slabš. voz: pripeljal se je v stari cizi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
húnt -a m (ȗ) žarg. ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga: nakladati hunte / nakopal je pet huntov premoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kímpež -a m (ȋ) nar. gorenjsko ročni voziček, navadno na dveh kolesih: voziti blago s kimpežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kínkež -a m (ȋ) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: vleči kinkež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
kólica -e ž (ọ̑) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: otroka so vozili s seboj na polje v kolici;
pripeljati korenje s kolico
♦ zgod. antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
samótež -a m (ọ̄) ročni voziček, navadno na dveh kolesih: pred seboj je porival svoj samotež;
cize, gare in drugi samoteži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
samótežnik tudi samotéžnik -a m (ọ̄; ẹ̑) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: s težavo je porivala do vrha naložen samotežnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
spuščálo -a s (á) agr. priprava za spuščanje zaklanih živali na tla, na voziček za odiranje: razpenjala in spuščala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vagonét -a m (ẹ̑) žarg., grad., mont. ozkotirni voziček za prevažanje premoga, gradbenega materiala; vagonček: nakladati vagonete;
prevažati material z vagoneti / prekucniti vagonet / rudniški vagonet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
vozíca -e ž (í) nar. severozahodno ročni voziček na dveh kolesih: naložiti vreče na vozico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.