vzdihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu
// ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa
2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo
● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil

vzdihováje stil. vzdihujé:
vzdihovaje opravljati neprijetno delo

vzdihujóč -a -e:
vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.