1. 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu:
   1. a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč
      // po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom
   2. b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč
      // izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz
2. 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
3. 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka
   ● z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija
2. 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda
2. 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
   1. a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
   2. b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter
      ● žarg. igrati karakterje karakterne vloge
      // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter
3. 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na moralo:
   1. a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
   2. b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
      // moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks
   3. c) to je moralni nauk basni, zgodbe
2. 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
   ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
   ♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo

morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: počasi študirati; megla se le počasi dviga / čas mineva zelo počasi
   // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: počasi govoriti; počasi in trudno stopati; prav počasi odpirati vrata
2. 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: spomin ga počasi zapušča; počasi obogateti; vojne grozote so počasi pozabili / pokrajina se proti jugu počasi znižuje
   ● ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo; ekspr. fant, le počasi izraža poziv k previdnosti, zadržanosti; preg. hiti počasi delaj hitro, vendar s premislekom; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica
   ♦ muz. počasi označba za hitrost izvajanja adagio

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. mnenje, trditev, ki se v danem primeru sprejme za izhodišče ne glede na resničnost: ta predpostavka ga vodi pri raziskovalnem delu; napačna predpostavka je, da je vse, kar se tiska kot literatura, res literatura
2. 2. publ. domneva, hipoteza: to ni dejstvo, le predpostavka; ovreči, potrditi predpostavko
   ● publ. vztrajnost je predpostavka za uspeh pogoj; publ. predpostavke socializma osnove
   ♦ filoz. nedokazana trditev, ki je vodilo kakemu nazoru, kaki teoriji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. obvladanje samega sebe: pri tem delu je potrebna velika samodisciplina in vztrajnost; samodisciplina in samovzgoja / samodisciplina pri objavljanju novic
2. 2. disciplina, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, zahteve drugega: samodisciplina članov kolektiva, učencev; pokazali so visoko stopnjo samodiscipline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

sízifovsko prisl.: sizifovsko se mučiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. lastnost trdovratnega človeka: popustil je pred fantovo trdovratnostjo; storiti kaj iz trdovratnosti; svojeglavost in trdovratnost
   // ekspr. vztrajnost, odločnost: zagovarjati kaj z veliko trdovratnostjo; trdovratnost pri uvajanju novosti
2. 2. ekspr. težka odstranljivost: trdovratnost madežev / trdovratnost sistema

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov
2. 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu
3. 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. težko tekoč, židek: med je viskozen; viskozna snov; olje je bolj viskozno kot voda
2. 2. nanašajoč se na viskozo: viskozno predivo; viskozna vlakna / viskozna svila / viskozni postopek
3. 3. fiz. ki se upira pretakanju v ceveh in gibanju teles v njem: nafta je viskozna
   ♦ psih. viskozni značaj po Kretschmerju značaj, za katerega je značilna previdnost, sumničavost, vztrajnost, neprilagodljivost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj
   // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem
2. 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
   1. a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani
   2. b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj
      // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj
3. 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno
   ♦ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ki je iz železa: železen drog, kavelj; železni križi v oknu; sodi z železnimi obroči; železna blagajna, ograja; železne palice
   // železov: železna rja / železna ruda; železne spojine
2. 2. ekspr. zelo močen, krepek: železne roke / železen prijem, stisk
   // zelo trden, neuničljiv: ta obleka je železna / ima železno zdravje / za to je potrebna železna volja; železna vztrajnost
3. 3. ekspr. zelo strog: ima železen glas; železen obraz / železen značaj / železna načela, pravila / v hiši vlada železen red; železna disciplina
4. 4. ekspr. temeljen, osnoven: ponatisniti železna dela slovenske povojne književnosti / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon
   ● ekspr. potovati z železnim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. železni ptič letalo; ekspr. ima železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo; zastar. železna cesta železnica; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže; preg. stara navada — železna srajca navade človek zelo težko spreminja
   ♦ arheol. železna doba prazgodovinska doba, ki je sledila bronasti dobi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; jur. železna pogodba nekdaj pogodba, pri kateri prodajalec ne prevzema odgovornosti za skrite napake prodane živali, posebno konja; železna živina nekdaj v rejo dana živina, ki jo mora rejec nadomestiti z drugo, če pogine; med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; rel. železna maša sedemdesetletnica mašništva; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani; železna srajca verižna srajca; zool. železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris

želézno prisl.: železno ga je zgrabil za vrat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.