abderít -a m (ȋ) ekspr. omejen, ozkosrčen človek: smešiti filistre in abderite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
àbnormálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se razlikuje od navadnega, pravilnega; nenavaden, nepravilen: to so abnormalni pojavi / abnormalna rast; spolno abnormalen moški / abnormalen človek duševno neuravnovešen, defektenàbnormálno prisl.: otrok ima abnormalno veliko glavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ábotnež -a m (á) redko aboten človek, neumnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ábotnik -a m (á) redko aboten človek, neumnež: soseda je imel za abotnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
absolutíst -a m (ȋ) - 1. oblastnik, ki ima vso oblast: prosvetljeni absolutist
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: doma je bil pravi absolutist - 2. pristaš absolutizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
absolutízem -zma m (ī) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem;
razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
absolútum in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave
♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
abstráktnež -a m (ȃ) ekspr., redko abstraktno misleč človek: v svojih pesmih je abstraktnež / Kako naj pojmi abstraktnež ritem (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
Ádamov in Adámov -a -o prid. (ȃ; ȃ) rel. nanašajoč se na Adama: Adamova žena Eva
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; Adamovo jabolko in adamovo jabolko vidna hrustančna izboklina na moškem vratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
aerofág -a m (ȃ) med., vet. človek ali žival, ki ima aerofagijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
aerofagíja -e ž (ȋ) med., vet. bolezen, pri kateri človek ali žival požira zrak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
afékt -a m (ẹ̑) zelo močno, a kratkotrajno čustvo: izzvati afekt;
to je rekel, storil v afektu;
silovit afekt;
je človek afektov
♦ med. primarni afekt prva bolezenska sprememba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
afektíran -a -o prid. (ȋ) nenaraven, izumetničen: ta človek je zelo afektiran;
govoriti z afektiranim glasom;
afektirana ženska;
njeno afektirano govorjenje in vedenjeafektírano prisl.: afektirano govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
áfna -e ž (á) nižje pog. opica: afne skačejo po drevesih // slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je šele afna
● nižje pog. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
agresívec -vca m, člov. (ȋ) pog. napadalen, nasilen človek; agresivnež: Kot udeleženec v javnem prometu boste zlahka opazili, da je agresivcev vse več E univerbizirano iz agresíven člôvek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
agresívnež -a m, člov. (ȋ) napadalen, nasilen človek; agresivec: Policisti bodo agresivneža poslali k sodniku za prekrške, zaradi ogrožanja varnosti pa ga čaka tudi kazenska ovadba E ↑agresívni
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
áhasver -a tudi -ja m (ȃ) knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
akadémski -a -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na šole najvišje stopnje: akademski poklic; akademski slikar; akademska izobrazba / akademski naslov; akademska čast / predavanje se bo začelo brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
// nanašajoč se na slušatelje teh šol: akademski pevski zbor; akademsko društvo - 2. nanašajoč se na najvišjo znanstveno in umetniško ustanovo: seja akademskega sveta
- 3. knjiž. strogo strokoven, znanstven: akademska diskusija; delo je na akademski višini
// slabš. samo teoretičen, neživljenjski: pusto akademsko razpravljanje
akadémsko prisl.: akademsko izobražen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ákcija1 -e ž (á) - 1. prizadevanje, organizirana dejavnost z določenim ciljem: akcija dobro poteka; voditi, začeti akcijo za pomoč poplavljencem; sodelovati pri akcijah; mladinska delovna, nabiralna, napisna, trosilna akcija; akcija Rdečega križa; uspeh akcij
// delo, delovanje sploh: družbena, politična akcija / njegovi drami manjka akcije; on je človek akcije / gasilci so stopili v akcijo - 2. vojaška operacija: četa je izvedla več akcij; iti na akcijo; izvidniška, partizanska, vojaška akcija; oborožene akcije proti okupatorju / publ. izvesti nekaj ostrih akcij proti nasprotnemu golu
♦ fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
aktíven -vna -o prid., aktívnejši (ȋ) - 1. ki kaj dela; dejaven, delujoč: biti aktiven član skupnosti; družbeno aktiven človek / aktivna koeksistenca med narodi; morska voda je zelo aktivna / aktivno znanje tujega jezika znanje, ki omogoča ustno in pismeno izražanje v njem
// delaven, prizadeven: odbor je bil premalo aktiven; biti aktiven na več področjih; še vedno je aktiven kot organizator in predavatelj; učenci so pri pouku aktivni sodelujejo, so razgibani - 2. ki je v rednem delovnem razmerju: ali je še vedno aktiven ali je že v pokoju? / aktivni oficir / biti v aktivni službi Jugoslovanske ljudske armade
♦ ekon. aktivni denar denar, ki ne leži v blagajnah, ampak je v prometu; aktivna bilanca bilanca s presežkom; geogr. aktivni ognjenik ognjenik, ki še bruha; jur. aktivna volilna pravica pravica glasovanja; kem. aktivno oglje oglje, ki močno adsorbira; šport. aktivni oddih oddih, med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo; teh. žična zveza od priključka do aktivnih delov aparata
aktívno prisl.: aktivno obvladati nemščino; aktivno podpirati osvobodilno gibanje; aktivno sodelovati v organizaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
albín -a m (ȋ) biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta, beličnik: albini so občutljivi za sončne žarke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
alêrgik -a m (é) med. alergičen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
alienácija -e ž (á) knjiž. proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo, odtujevanje: proučevati alienacijo;
alienacija posameznika od družbe / alienacija proizvoda človekovega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
alienírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. izgubljati svoje bistvo, odtujevati se: v kapitalističnih delovnih odnosih delavec alienira;
človek se alienira v mehanizaciji življenjaalieníran -a -o: alienirano delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
alkohól -a m (ọ̑) brezbarvna hlapljiva tekočina ostrega duha in pekočega okusa: sok vsebuje tudi nekaj alkohola;
konzervirati, raztopiti v alkoholu / ugotavljati odstotek alkohola v krvi
♦ kem. alkohol alifatska spojina z eno ali več hidroksilnimi skupinami, vezanimi na ogljikove atome; etilni alkohol etanol, etilalkohol; metilni alkohol metanol, metilalkohol; primarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo lahko preide v aldehid // alkoholna pijača: zdržati se alkohola; biti vdan alkoholu; ta človek prenese velike količine alkohola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
alkoholizírati -am nedov. in dov. (ȋ) dodajati čemu alkohol: alkoholizirati kompot;
alkoholizirati vinoalkoholizíran -a -o opit, pijan: alkoholiziran človek; voznik je bil alkoholiziran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
álter égo m neskl. (ȃ-ẹ̑) knjiž. duševno soroden, bližnji človek, drugi jaz: lahko mu zaupaš, to je moj alter ego // oseba v literarnem delu, ki predstavlja avtorja: glavni junak romana je pisateljev alter ego
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
alterírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. spremeniti, menjati: alterirati glas, sodbo
♦ med. tkivo alterira se spremenialteríran -a -o: duševno alteriran človek
♦ muz. alteriran ton kromatično zvišan ali znižan ton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
altruíst -a m (ȋ) altruističen človek, nesebičnež: bil je velik altruist;
oče altruist, sin pa tak egoist!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
altruístičen -čna -o prid. (í) poln altruizma, nesebičen: altruističen človek;
njegovo ravnanje je altruistično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
altruízem -zma m (ī) ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost: njegov altruizem je občudovanja vreden;
storiti kaj iz altruizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ambicióznež -a m (ọ̑) nav. slabš. ambiciozen človek: karieristi in ambiciozneži;
tistega težkega tekmovanja so se udeležili le največji ambiciozneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
Amêrika -e ž (ȇ) celina med Atlantskim in Tihim oceanom: Severna Amerika;
odkritje Amerike / Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; šalj. stric iz Amerike bogat in radodaren človek // pog. Združene države Amerike: izseliti se v Ameriko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
àmorálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki ne priznava, se ne drži moralnih načel: amoralen človek;
amoralna družba / amoralno dejanje; amoralno stališče nasilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
àmuzikálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki je brez čuta, smisla za glasbo: je povsem amuzikalen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet;
število analfabetov pada // slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
andragóg -a m, člov. (ọ̑) strokovnjak za andragogiko: Prvi slovenski posvet direktorjev izobraževalnih centrov za odrasle in andragogov je priložnost, da javno povemo, kakšni so cilji in strategije za dvig izobrazbene ravni odraslih Slovencev E ← nem. Andragoge iz gr. anḗr 'moški, človek' + (↑)(ped)agóg
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ándropávza -e ž (ȃ-ȃ) skupek bioloških in psiholoških sprememb, ki se zaradi upadanja testosterona pri nekaterih moških pojavijo navadno po 50. letu in se kažejo zlasti v zmanjšani spolni sli: Andropavza pri moških ne nastopi nenadoma in čez noč E ← nlat. andropausis iz gr. anḗr 'moški, človek' + (↑)pávza1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
anekdótičen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. nanašajoč se na anekdoto: anekdotičen zapis;
anekdotična novelistika / anekdotični humor / ta človek ima že kar anekdotično smoloanekdótično prisl.: anekdotično zgrajena zgodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ángel -a m (á) - 1. rel. dobro duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave: čisti, dobri angeli; zbori angelov; lepa, dobra je kot angel / evfem. hudobni angel satan, hudič; angel varuh / angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
// pesn. angel miru; angel smrti smrt
// angel iz belega marmorja - 2. ekspr. zelo dober človek, navadno ženska: moja mati je bila angel; vidiš, tak je, ti pa si ga imel za angela / kot nagovor angel moj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
anonímnež -a m (ȋ) ekspr. anonimen človek: uredništvo ne bo odgovarjalo anonimnežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
anonímnik -a m (ȋ) redko anonimen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
anoréktik -a m, člov. (ẹ́) kdor ima anoreksijo; anoreksik: Človek, ki trpi zaradi bulimije, svojo stisko prikriva veliko dlje kot anorektik E ← nem. Anorektiker k ↑anoreksíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
antipátičen -čna -o prid. (á) ki vzbuja antipatijo, zoprn: ta človek mi je antipatičen;
narisan je kot skrajno antipatična osebnost;
njeno antipatično vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ántisociálen -lna -o prid. (ȃ-ȃ) ki je proti socialnemu redu, družbi: izrazit antisocialen človek / antisocialni nagoni so ga pripeljali do konflikta z družbo; antisocialne težnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
antropocentrízem -zma m (ī) filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ántroponomástika -e ž (ȃ-á) jezikosl. veda o lastnih imenih ljudi: Z vprašanji antroponomastike se ukvarjajo pomembni domači in tuji jezikoslovci, zgodovinarji in etnologi E ← nem. Anthroponomastik, agl. anthroponomastics iz gr. ánthropos 'človek' + (↑)onomástika
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
antropozofíja -e ž (ȋ) filoz. nauk, po katerem je človek sam sposoben priti do spoznanja nevidnega sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
apatríd -a m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva; brezdomovinec: mednarodna konvencija o apatridih;
kot apatridi se morajo javljati oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
àpolítičen -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne zanima za politiko: izrazito apolitičen človek / klub je bil apolitičen; njegova apolitična narava; njihovo stališče je apolitično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
arogánten -tna -o prid. (ȃ) ošaben in predrzen: aroganten človek, nasprotnik / tako početje je arogantnoarogántno prisl.: nastopa zelo arogantno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
arogántnež -a m (ȃ) aroganten človek: bil je prepirljivec in arogantnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
artefáktSSKJ -a m (ȃ) predmet, navadno kulturnega, zgodovinskega pomena, ki ga je ustvaril človek: umetniški artefakt; Dnevniki in drugi artefakti so mišljeni kot ilustracija in dekoracija razstave, ki spodbudi obiskovalce k razmišljanju E ← nem. Artefakt iz lat. arte factum 'umetno narejeno'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
asertíven -vna -o prid. (ȋ) 1. trden, odločen: Nekatere ženske skušajo na asertiven, trden, podjeten način izraziti svoj jaz 2. psih. ki odločno zastopa sebe, svoje interese, ob tem pa spoštuje tudi druge: asertivno vedenje; Asertiven človek se zna vživeti tudi v druge E ← agl. assertive iz assert 'izjaviti, zahtevati' iz lat. asserere v pomenu 'zahtevati, vztrajati'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
askétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na askete ali askezo: asketski človek / asketsko življenje / asketski obrazaskétsko prisl.: živel je asketsko skromno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
àsociálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se noče ali ne more prilagoditi splošno veljavnim družbenim normam: bil je popolnoma asocialen človek / asocialni individualizem; zaradi asocialnih teženj ni našel zveze z okoljem, v katerem je živel; asocialno vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
asténičen -čna -o prid. (ẹ́) med. telesno slab, slaboten: asteničen človek / astenični tip tip z dolgim telesom, ozkim prsnim košem in dolgimi, suhimi udi; pren., ekspr. astenična poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
asténik -a m (ẹ́) med. asteničen človek: bledopolt astenik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
astmátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na astmo: astmatični napad / astmatično dihanje / astmatičen človek človek, ki ima astmo, nadušljivastmátično prisl.: astmatično sopsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
áškrc -a m (ȃ) nar. vzhodnoštajersko - 1. majhen kos, odrezek: aškrc platna
- 2. slabš. majhen človek, otrok: ta aškrc mi povzroča same skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
atlét -a m (ẹ̑) športnik, ki goji atletiko: nastopili so mladi atleti;
klub ima precej dobrih atletov // ekspr. močen, mišičast človek: bil je visoke postave, plečat — pravi atlet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
atóm -a m (ọ̑) najmanjši, kemično nedeljivi delec snovi: razkrojiti v atome;
atom elementa;
atom vodika;
jedro, zgradba atoma;
teorija atomov;
pren. posameznik je le atom celote;
človek — atom makrokozmosa
♦ fiz. atom v vzbujenem stanju s prebitkom energije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
avtokracíja -e ž (ȋ) politična ureditev, v kateri ima neomejeno, samovoljno oblast en človek ali majhna skupina, samodrštvo: vzpostaviti avtokracijo;
borili so se proti avtokraciji;
samoodločba narodov je negacija avtokracije;
pren. avtokracija v podjetju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
avtokrát -a m (ȃ) oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast, samodržec: državi je vladal avtokrat // ekspr. oblasten, samovoljen človek: mlajši so ga imeli za avtokrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
avtoritéta -e ž (ẹ̑) ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja: imeti, uživati avtoriteto;
to mu jemlje avtoriteto;
učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu;
zastavil je vso svojo avtoriteto;
očetova, profesorjeva avtoriteta / avtoriteta države, partije // kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto; on je največja avtoriteta v atomski fiziki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bábjak stil. bábjek -a m (ȃ) slabš. ženskar: to ti je velik babjak / ekspr. ti babjak, slepar // ekspr. bojazljiv človek: pustili so puške in zbežali, babjaki!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bábji -a -e prid. (ȃ) slabš. - 1. ženski: babja radovednost; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki; ekspr. to so babje čenče / ekspr. hudič babji
● slabš. babji gregor ženskar, babjak; ekspr. babji semenj hrupen ženski klepet; ekspr. babja vera praznoverje - 2. nemožat, strahopeten: babje vedenje; ta človek je babjega srca
♦ meteor. babje poletje ali poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni; babje pšeno zrnate snežne padavine; prisl.: čisto po babje je javkal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bácek -cka m (ȃ) - 1. ljubk. mlad ovčji samec, jagnje: bacek meketa pred ograjo
- 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: zakaj pa ste taki backi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
báhati se -am se in baháti se -ám se nedov. (á; á ȃ) čez mero se hvaliti: ta človek se rad baha;
baha se, da ima vsega dovolj;
bahati se z zmagami / baha se s svojimi predniki // postavljati se, ponašati se: kupila si je klobuk, da bi se bahala pred drugimi; zastar. na gostiji so bahali z vinom
● bahati se s pavjim perjem s čim tujim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bahàv -áva -o prid. (ȁ á) ki se (rad) baha: bahav človek / bahavo govorjenje, vedenje / bahavi reklamni napisibahávo prisl.: bahavo napovedovati velike uspehe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bájen -jna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. nenavadno lep, čudovit: Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen; bajne izložbe
// ekspr. zelo velik: dobili so bajen plen; pošilja jim bajne vsote - 2. tak kot v bajki: bajni svet; bajna bitja
bájno prisl.: ta človek bajno zasluži; bajno lepa dolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bájs -a m, člov. (ȃ) ekspr. debel človek; bajsi: Prej je bil zmeraj bajs ali še kaj zraven, zdaj je prvič sprejet kot človek z imenom E verjetno iz (↑)bás
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bájsi -ja m, člov. (ȃ) ekspr. debel človek; bajs: Nasprotnika je označil za bajsija in mu svetoval shujševalno dieto E ↑bájs
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
barába -e ž (ȃ) slabš. ničvreden človek, malopridnež: to je čisto navadna baraba;
ta baraba mi še do danes ni vrnil dolga;
ali še vedno hodi s tisto barabo? // redko postopač, potepuh: barabe se nobene reči bolj ne bojijo kakor dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
barábež -a m (ȃ) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: ti sakramenski barabež!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
barabín -a m (ȋ) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: barabin je debelo lagal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
barabón -a m (ọ̑) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: nesramni barabon!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
barbár -a m (ȃ) - 1. za stare Grke in Rimljane pripadnik neciviliziranih ljudstev: vdor barbarov; boji z barbari
- 2. slabš. nekulturen človek, surovež: ali sem tak barbar? civiliziran barbar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bárvanec -nca m (ȃ) človek barvne polti: belci in barvanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bárven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki;
ubranost barvnih tonov;
barvna harmonija;
široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala
♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj // ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase // barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tiskbárvno prisl.: barvno dognana slika; barvno vzorčaste tkanine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
barvnokóžec -žca m (ọ̑) človek barvne kože: belci in barvnokožci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bêba tudi béba -e ž (é; ẹ́) - 1. redko bedak: bebe ste, če verjamete
- 2. ekspr. neodločen, omahljiv človek: ne bodi taka beba!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bêbec tudi bébec -bca m (é; ẹ̄) - 1. duševno nerazvit, slaboumen človek: bebec je buljil predse s praznimi očmi; otrok je bebec od rojstva
- 2. slabš. omejen, neumen človek: s tem bebcem ne maram več imeti opravka; ti bebec!
● ekspr. ne delaj se bebca ne kaži se neumnega, ne pretvarjaj se; ekspr. imeti koga za bebca norčevati se iz koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bedák -a m (á) ekspr. omejen, neumen človek: ne verjamem, saj nisem bedak / kot psovka molči, bedak
● ekspr. ne bom ti za bedaka ne pustim, da bi se norčeval iz mene; ne pustim, da bi me goljufal; ekspr. imeti koga za bedaka norčevati se iz koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bégati -am nedov. (ẹ̑) - 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi
- 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami
begajóč -a -e: begajoč pogled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bélec -lca [za žival tudi u̯c] m (ẹ̑) - 1. človek bele rase: boj za enakopravnost črncev in belcev
- 2. belkasta žival, navadno konj: jahati na belcu; isker belec
- 3. pog., slabš., redko belogardist, domobranec: belci in Lahi so napadli partizane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
belíčnik -a m (ȋ) - 1. biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta; albin: beličniki so občutljivi za sončne žarke; med raki najdemo tudi beličnike
- 2. agr. belkasto poletno jabolko: obirati beličnike / nasad beličnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
belokóžec -žca m (ọ̑) človek bele rase; belec: bila sta edina belokožca na otoku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
beráč1 -a m (á) - 1. kdor prosi, pobira miloščino: dati beraču dar, vbogajme; razcapan berač; berač iz navade
- 2. ekspr. zelo reven človek: Mi smo kajžarji in berači, smrdimo po gnoju! (I. Cankar)
● pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; pog. sneži, kakor bi se berači tepli v debelih kosmih; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
♦ igr. varianta nekaterih iger s kartami, pri kateri igralec ne sme dobiti nobenega vzemka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
besedávelj -vlja m (á) slabš., redko gostobeseden, zgovoren človek: besedavlji in puhloglavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
besedolómen -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki ne izpolni dane besede, obljube: to je besedolomen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
béstija -e ž (ẹ̄) knjiž. - 1. velika divja žival; zver: sestradana bestija je planila na plen; pren., slabš. kakšna bestija je v tej ženski
- 2. ekspr. surov, zloben človek: te bestije so ga umorile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bêštija in béštija -e ž (ē; ẹ̄) pog. - 1. velika divja žival; zver: požrešna beštija / ekspr. odpelji mulo, te beštije ne maram več videti
- 2. ekspr. surov, zloben človek: tista beštija pretepa otroke; to so beštije, ti ljudje / kot psovka molči, beštija; ti beštija ti; kot kletvica beštija, sem jaz kriv?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
betéžnik -a m (ẹ̑) betežen človek: streči invalidom in betežnikom / poklicati zdravnika k betežniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bìk bíka m (ȉ í) - 1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
● pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja - 2. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
// slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
♦ astr. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga; zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bíkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na bike: bikova koža / človek z bikovim vratom bikovskim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bímbo -ta m (ȋ) ekspr. nekoliko omejen, neroden človek: pravi bimbo je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bíra -e ž (í) nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: nočem imeti opravka z ljudmi njegove bire / to je svoje bire človek
● star. knjige vsake bire in baže različne vrednosti, navadno slabše vrste
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
biságar -ja m (ȃ) redko človek z bisago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bíseksuálec -lca m, člov. (ȋ-ȃ) kdor čuti spolno nagnjenje do oseb moškega in ženskega spola: Mnogi biseksualci pravijo: »Radi imamo človeka, ne njegov spol.« E univerbizirano iz bíseksuálen člôvek, môški
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bíster -tra -o prid., bístrejši in bistréjši (í ī) - 1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba
- 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen
- 3. hiter, uren, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež
● čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila
bístro prisl.: bistro gleda, misli; bistro je uganil bistvo stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bistroglàv in bistrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki je bistre glave: ta človek je premeten in bistroglav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bistroglávec -vca m (ȃ) ekspr. človek bistre glave: to ti je bistroglavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bistroúmnež -a m (ȗ) ekspr. bistroumen človek: nikdar ni veljal za posebnega bistroumneža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bítje2 -a s (ī) - 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti; človeško bitje; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem
// družbeno, socialno bitje človek - 2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska
- 3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
- 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
♦ biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bizantínec -nca m (ȋ) - 1. slabš., redko klečeplazen, hinavski človek: pretkan bizantinec
- 2. nekdaj bizantinski zlatnik: polna mošnja bizantincev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bizárnost -i ž (ȃ) knjiž. nenavadnost, posebnost, čudnost: v formi išče bizarnost;
eksotičnost in orientalska bizarnost;
nagnjenje k abnormalnosti in bizarnosti čudaštvu // človek težko razume njegove bizarnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bízgec -a [gəc] m (ȋ) ekspr. nekoliko omejen človek: tak bizgec me že ne bo učil;
takih nediscipliniranih bizgecev ne maramo / o ti bizgec ti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bíznismen -a m, člov. (ȋ) pog. poslovni človek; poslovnežSSKJ: Tisti, ki so kdaj z njim poslovno sodelovali, vedo povedati, da se za masko ljudskega človeka skriva brezobziren biznismen E ← agl. businessman iz (↑)business + man 'mož'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blág -a -o prid., blážji (ȃ ā) - 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom
- 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina
- 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici
♦ med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija
blágo prisl.: mati ga je blago opomnila; blago dišeč zrak; blago valovita pokrajina; sam.: vse, kar je lepega in blagega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blagoródnost -i ž (ọ̄) zastar. plemenitost: ta človek nima z blagorodnostjo nič opraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blagoslòv -óva m (ȍ ọ̄) - 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev
// v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu
// blagoslov oljk blagoslovitev - 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar)
● vznes. zakonski blagoslov otroci - 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl)
♦ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blagoslovljênec -nca m (é) redko blagoslovljen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blazíranec -nca m (ȋ) ekspr. blaziran človek: sodobni kulturni blaziranci;
meščanski blaziranec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bláznež -a m (ȃ) duševno bolan človek: nesrečni blazneži;
planil je kot blaznež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blebetàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) blebeta: blebetav človek / blebetavo dete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bledíčnež -a m (ȋ) ekspr. bledičen človek: med otroki ni bilo bledičnežev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bledíkav -a -o prid. (í) nekoliko bled: mlad, bledikav človek;
imel je visoko, bledikavo čelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bledúh -a m (ū) slabš., redko bled človek: ne maram tega bleduha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blížnji -ega m (ȋ) vsak človek v razmerju do drugih ljudi: vsak človek je moj bližnji;
ljubezen do bližnjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blížnjik -a m (ȋ) star. vsak človek v razmerju do drugih ljudi; bližnji m: koristiti svojemu bližnjiku;
ljubezen do bližnjika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
blodíti in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ī ọ́) - 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar)
- 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo
- 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri
blodèč -éča -e: blodeč po svetu; blodeč popotnik; nemirno blodeč duh; sam.: pokazati blodečemu pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) - 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
// ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
- c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
- č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
- d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
- e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
- f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
- g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
- h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
- 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bogabojéčnež -a m (ẹ̑) nav. iron. bogaboječ človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bogatáš -a m (á) zelo bogat človek: postati bogataš;
vile bogatašev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bogomólec -lca m (ọ̑) iron. zelo pobožen človek: bil je velik bogomolec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bojazljívec -vca m (ȋ) ekspr. bojazljiv človek: vidi se mu, da je bojazljivec;
imajo ga za bojazljivca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bojéčnež -a m (ẹ̑) ekspr. boječ človek: posmehoval se je boječnežem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bojevít -a -o prid., bojevítejši (ȋ) vnet, pripravljen za boj: bojevit človek, narod / v njem se je prebudil bojevit duh; govoril je v bojevitem tonu / fantje iz sosednje vasi so zelo bojeviti se radi pretepajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bojevítež -a m (ȋ) ekspr. bojevit, pretepaški človek: policija je ukrotila bojeviteže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
boléhavec -vca m (ẹ́) redko bolehav človek: starčki in bolehavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
boléhnež tudi bolêhnež -a m (ẹ̑; ȇ) bolehen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
boléstnež -a m (ẹ̑) knjiž., redko bolezensko neuravnovešen človek: nevrotiki in bolestneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
boléstnost -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost bolestnega: bolestnost misli
● knjiž. do bolestnosti občutljiv človek zelo, pretirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bolník -a [u̯n] m (í) bolan človek: bolnik blede, hujša;
bolnik že dolgo leži;
bolniku je nekoliko odleglo;
osamiti, preiskati bolnika;
duševni, očesni, srčni, tuberkulozni bolnik;
kroničen bolnik;
bolnik z vročino;
tečaj za nego bolnikov / to je težek bolnik zelo bolan
♦ med. afebrilni bolnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bórba -e ž (ọ̑) - 1. oborožen spopad; boj: borba se vname; poseči v borbo; ta človek ni za borbo; on je že dolgo v borbi; herojska borba naših narodov; borba na življenje in smrt / narodnoosvobodilna borba; pren. doživlja hude notranje borbe
- 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: politična borba; borba mnenj; borba med desno in levo frakcijo v stranki / razredna borba
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: volilna borba; borba za avtonomijo, za socializem
♦ biol. borba za obstanek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bórben -a -o prid., bórbenejši (ọ̑) - 1. nanašajoč se na borbo: postaviti se v borbeni položaj; biti v prvi borbeni črti bojni; borbene izkušnje naše armade; peti borbene pesmi / borbeni pozdravi
- 2. ki se vneto, vztrajno bori: borben človek; on je že po naravi borben / v četi je vladal borben duh
bórbeno prisl.: naši šahisti so igrali zelo borbeno; borbeno razpoložena mladina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
borníranec -nca m (ȋ) knjiž., nav. slabš. omejen, neumen človek: ima ga za borniranca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bosáč -a m (á) ekspr., redko bos človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bôsec in bósec -sca m (ō; ọ̑) ekspr., redko bos človek: ubogemu boscu je kupil čevlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bosják -a m (á) - 1. ekspr., redko bos človek: za njo je počasi hodil bosjak
- 2. knjiž., zlasti v ruskem okolju, nekdaj revež, brezdomec, potepuh: družil se je z bosjaki in tatovi / Gorki je ustvaril v literaturi tip bosjaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bosonóžec -žca m (ọ̑) knjiž., ekspr. bos človek, navadno otrok: mali, umazani bosonožci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bosopétec -tca m (ẹ̑) ekspr. bos človek, navadno otrok: vaški bosopetci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bosopétnik -a m (ẹ̑) ekspr. bos človek, navadno otrok: bosopetniki in kratkohlačniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode - 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
- 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
● ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bôsti se napadati se z rogovi: vola se bodeta; pren. ali naj se vse življenje bodem z njim? ne bom se več bodel s teboj
● ekspr. ne bodi se z bikom ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; knjiž., ekspr. bodel se je s hudimi skrbmi mučil; prim. bodeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
božjásten -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na božjast: božjastni krči;
božjastni napad / božjasten človek; ker je božjasten, ni za težko delo; začela se je zvijati kot božjastna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) - 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje - 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
- 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
// nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brdávs -a m (ȃ) ekspr. velik, zelo močen človek: takle brdavs jih bo že ukrotil // redko neotesanec, omejenec: surov brdavs
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) - 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
// morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) - 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brez predl., z rodilnikom - 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
● ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
♦ ptt vzorec brez vrednosti - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
- 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
- 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
- 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezbóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) - 1. ki taji, ne priznava boga: brezbožen človek / brezbožen govor; brezbožno društvo
- 2. ekspr. obsojanja vreden, sramoten: njihovo ravnanje s starčkom je bilo surovo in brezbožno
brezbóžno prisl.: brezbožno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezbrížnež -a m (ȋ) ekspr. brezbrižen človek: bil je velik brezbrižnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezbrížnik -a m (ȋ) knjiž. brezbrižen človek: ni bil niti bojazljivec niti brezbrižnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezčásten -tna -o prid. (á ā) knjiž. ki je brez časti, poštenosti: brezčasten človek // redko sramoten, nečasten: brezčastna zadeva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezčástnež -a m (ȃ) knjiž. človek brez časti, poštenosti: to so ničvredneži in brezčastneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezčústven -a -o prid. (ȗ) ki je brez čustev: brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezčútnež -a m (ȗ) brezčuten, neusmiljen človek: hladen brezčutnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezdélnež -a m (ẹ̑) brezdelen človek: brezdelneži in pijanci / bogati brezdelneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezdómec -mca m (ọ̑) človek brez doma: brezdomec sem;
usoda brezdomcev / knjiž. brezdomec v svoji domovini in tujec v svoji lastni deželi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezdomovínec -nca m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva: povsod je bil tujec, brezdomovinec;
postal je brezdomovinec // knjiž. kdor ne ljubi domovine: očitali so mu, da je brezdomovinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezdúšnež -a m (ȗ) brezdušen človek: bil je na glasu kot birokratski diktator in brezdušnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezglàv in brezgláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) - 1. ekspr. ki ravna brez presoje, premisleka: nepremišljen in brezglav človek; brezglava množica / brezglava politika; vse njihovo početje je bilo brezglavo in zaletavo
// ki izraža veliko zmedenost, zbeganost: brezglava naglica / obšla ga je brezglava groza; vsi so kot brezglavi begali sem ter tja - 2. redko ki je brez glave: brezglavo truplo
brezglávo prisl.: brezglavo bežati; brezglavo se je zaljubil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezglávec -vca m (ȃ) ekspr. brezglav, nepremišljen človek: tako ravna le brezglavec
♦ zool. brezglavci ribam podobne morske živalce z neizrazito glavo, Acrania
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezgrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez nravstvene napake, pomanjkljivosti: plemenit in brezgrajen človek / brezgrajen značaj; brezgrajno življenje / brezgrajna oblekabrezgrájno prisl.: ravnal je brezgrajno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezímec -mca m (ȋ) redko brezimen človek: berači in brezimci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
breziménec -nca m (ẹ̑) knjiž. človek, čigar ime je neznano, nepomembno: brezimenci davnih dni, ki so iznašli jadro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezímnež -a m (ȋ) ekspr. brezimen človek: laži v pismih brezimnežev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezímnik -a m (ȋ) redko brezimen človek: brezimniki in psevdonimniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezkonfesionálec -lca m (ȃ) redko brezkonfesionalen človek: biti brezkonfesionalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezkonfesionálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez konfesije, veroizpovedi: brezkonfesionalen človek;
biti brezkonfesionalen / brezkonfesionalna vzgoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezkŕvnež -a m (ȓ) ekspr., redko brezkrven, malokrven človek: bledičen brezkrvnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezmíseln -a -o [səl] prid. (ȋ) knjiž. ki je brez misli: tako postane človek brezmiseln stroj / brezmiseln krik; brezmiselne, komaj razločne besede; brezmiselna, divja radost // ki je brez možnosti za uspeh; brezsmiseln: tak način upora je brezmiselnbrezmíselno prisl.: govoriti brezmiselno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
breznačêlnež -a m (ȇ) ekspr. breznačelen človek: brezznačajneži in breznačelneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezobzíren -rna -o prid. (ī) ki je brez obzirov: brezobziren človek;
postajal je vedno bolj brezobziren / brezobzirno ravnanje / brezobzirna kritika neprizanesljivabrezobzírno prisl.: brezobzirno odbiti prošnjo; brezobzirno odkrite besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezobzírnež -a m (ȋ) ekspr. brezobziren človek: prevejanec in brezobzirnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezpôselnež -a [səl] m (ȏ) knjiž. brezposeln človek, brezposelni: potepuhi in brezposelneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezpôselnik -a [səl] m (ȏ) knjiž. brezposeln človek, brezposelni: reveži in brezposelniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezrókec -kca m (ọ̑) ekspr., redko človek brez roke, rok: slepci in brezrokci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezskŕbnež -a m (ȓ) ekspr. brezskrben človek: ostal je vedno enak brezskrbnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezsŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je brez srca, usmiljenja: trd in brezsrčen človek;
brezsrčen zatiralec;
kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni časbrezsŕčno prisl.: brezsrčno so se mu smejali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezsŕčnež -a m (ȓ) brezsrčen človek: brezsrčneža je doletela kazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezúmnež -a m (ȗ) knjiž. brezumen človek: brezumnež ni odgovoren za svoje ravnanje;
kot brezumnež je tekal po sobi / slabš. kateri brezumnež je zasnoval ta načrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezúmnik -a m (ȗ) star. brezumen človek: vede se kot brezumnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezúpnež -a m (ȗ) knjiž., redko človek brez upanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezúšec -šca m (ȗ) redko človek brez ušesa, ušes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezvérec -rca m (ẹ̑) brezveren človek: bil je brezverec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezvéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez vere, veroizpovedi: brezveren človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezvéstnež -a m (ẹ̑) ekspr. brezvesten človek: brezčastnež in brezvestnež;
nedolžna žrtev brezvestneža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezvóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je brez volje, hotenja: brezvoljen, potrt človek;
postal je popolnoma brezvoljen;
bila je brezvoljno, tujemu hotenju podrejeno bitje / hodila je s počasnimi, brezvoljnimi koraki / brezvoljna topost, vdanostbrezvóljno prisl.: brezvoljno se je lotil dela; brezvoljno se je prepustila njegovemu vodstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezzaščíten -tna -o prid. (ȋ) redko ki je brez zaščite, varstva: brezzaščiten človek;
zasmehoval je brezzaščitno žensko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezznačájen -jna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez značaja, časti: izprijen, popolnoma brezznačajen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezznačájnež -a m (ȃ) ekspr. brezznačajen človek: to so lažnivci, brezznačajneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brezžívčen -čna -o prid. (ȋ) ekspr. ki je kakor brez živcev, nerazburljiv: ta brezživčni človek sploh ni zmožen razburjenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bríhtnež -a m (ȋ) pog., ekspr. bistroumen človek: to ti je brihtnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brkljaríja -e ž (ȋ) pog. malo vredni drobni predmeti: prebrskala je hitro vso tisto brkljarijo;
košarica s šivanjem in z drugo brkljarijo;
pren. ta človek se ne meni za take brkljarije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brljàv -áva -o prid. (ȁ á) - 1. ekspr. ki slabo vidi: ali si brljav, da ga ne vidiš? brljav človek / brljave oči
- 2. ki slabo, medlo sveti: bere pri brljavi luči; brljava petrolejka
brljávo prisl.: sveča brljavo gori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brúmen -mna -o prid., brúmnejši (ú ū) - 1. zastar. pobožen: brumen krščanski človek; žena je brumna in poštena
- 2. šalj. prizadeven, vnet: brumen ljudskoprosvetni delavec; v list so pisali brumni propagandisti
brúmno prisl.: brumno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brús -a m (ȗ) - 1. kamen ali priprava za brušenje: z nogo poganjati brus; z brusom gladiti kamen; potegniti z brusom po kosi; ročni brus / knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
- 2. redko način brušenja, stopnja izbrušenosti: dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
- 3. slabš. neroden, velik človek, navadno mlajši: tak brus si že, pa se še z otroki podiš; spravi se že ven, brus brusasti!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brutálen -lna -o prid., brutálnejši (ȃ) surov, grob, nasilen: to je brutalen človek / brutalen napad; z brutalno silo je obračunal z njimi; brutalno vedenje; zasliševanje je bilo brutalnobrutálno prisl.: brutalno se vede; stavka je bila brutalno zadušena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
brutálnež -a m (ȃ) ekspr. brutalen človek; surovež, nasilnež: bojim se ga, ker je tak brutalnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec // uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bŕzdati -am nedov. (r̄) - 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
- 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
// knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
● ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
bŕzdan -a -o: v strasteh brzdan človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búča -e ž (ú) - 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
- 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
♦ elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča - 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
● pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búčica -e ž (ú) manjšalnica od buča: z vrta je prinesel paradižnik in nekaj bučic;
nadevane bučice / ploščata lovska bučica / to ti je bučica bister človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove // kot nagovor umaknite se, bučmani // slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
budálo -a s (á) ekspr. omejen, neumen človek: fant je pravo budalo / kot psovka ti budalo budalasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búkovnik -a m (ū) v 18. in 19. stoletju nešolan literarno delujoč človek: dejavnost bukovnikov na Koroškem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búkselj -na tudi -slja [səl] m (ú) ekspr. neumen, omejen človek: kakšen bukselj je ta človek / kot psovka tega bukseljna pa tudi ni od nikoder!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star. - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
- 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búldog -a m (ȗ) manjši, čokat hišni pes z nizkimi, široko razmaknjenimi nogami in širokim gobcem: čistokrven buldog;
renči kot buldog / angleški buldog z belo dlako // nizko buldogu podoben človek: tisti buldog pri sosednji mizi jo je neprestano opazoval / ekspr. to ti je buldog! neroden, neprijeten človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búlec -lca m (ȗ) nar. vol, ki (rad) buli, muka: gnati bulce na pašo // ekspr. omejen, neumen človek: ti si pravi bulec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búmbar -ja m, člov. (ȗ) slabš. omejen, neumen človek; butecSSKJ: Seveda ve to vsak bumbar E = hrv., srb. bȕmbar 'čmrlj, debeluh', nar. bolg. bъbár 'hrošč' < pslov. *bǫbarь iz *bǫbati 'zibati se, tolči'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrež -a m (ȗ) nar., ekspr. vihrav, prepirljiv človek: to so ti bureži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrja -e ž (ú) - 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
- 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
- 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
- 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrkav -a -o prid. (ȗ) burkast: burkav človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrkla -e ž (ȗ) ekspr. neroden človek, zlasti ženska: burkla burklasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrklast -a -o prid. (ȗ) ekspr. neroden, nepripraven: bil je dolg in burklast človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrklež -a m (ȗ) ekspr. neroden, nepripraven človek: ti si pravi burklež;
burklež burklasti / kot psovka burklež jezični
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
búrovž -a m (ú) - 1. star. zvonec, ki ga nosi žival vodnica: krava pozvanja z burovžem
- 2. nar. dolenjsko, ekspr. neroden, vihrav človek: takih burovžev še nisem videl
- 3. zastar. ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; veliki voz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
buržúj -a m (ȗ) pripadnik buržoazije: nasprotja med delavci in buržuji;
živijo kot buržuji // nav. slabš. premožen, brezskrbno živeč človek: mercedes imajo, buržuji / kot psovka prekleti buržuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
butálec -lca m (ȃ) ekspr. zelo neumen človek: vsak butalec te lahko zafrkava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bútec -tca m (ȗ) slabš. omejen, neumen človek: butec si bil in butec boš ostal / kot psovka: butec, ali me ne razumeš; ti butec ti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
bútelj -na tudi -tlja [təl] m (ú) slabš. omejen, neumen človek: z njim se ni mogoče pogovarjati, ker je butelj / kot psovka prekleti buteljni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
butíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko trmast, nepopustljiv človek: stari butičnik se ne da pregovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
buzakljún -a m (ȗ) star. neumen, neroden človek: kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka molči, buzakljun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cágavec -vca m (á) nižje pog. neodločen, malodušen človek: prišel sem med slabiče in cagavce;
zmerjal ga je s cagavcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cápa -e ž (á) - 1. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka; cunja: krpati cape; oblečen je v umazane cape
// ekspr. obleka sploh: kar naprej si kupuje cape; čisto nora je na pisane cape - 2. slabš., redko kos izrabljenega blaga: s capo pokrit cekar; nerabne cape
- 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: ti nisi mož, ti si capa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
capín -a m (ȋ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ta fant je pa res capin;
ogoljufal me je ta capin / kot psovka ti capin nesramni // postopač, potepuh, berač: ušiv capin; tak je kot kak capin / preobleci se, da ne boš tak capin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
CD -ja in -- [cẹdé -êja] m (ẹ̑ ȇ) krat. 1. optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov; CD-plošča (1), CD-rom, cede (1), cedejka (1), cederom, kompaktni disk, kompaktna plošča, zgoščenka (1): Pred nekaj meseci je izšel CD s koncertnimi posnetki 2. podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči; CD-plošča (2), cede (2), cedejka (2), zgoščenka (2): Ko sem si prvič zavrtel CD v avtu, nisem mogel verjeti, da sta en človek in ena električna kitara lahko tako močna E ← agl. CD, kratica za c(ompact) d(isk), dobesedno 'zgoščen disk' kot opozicija do 12-palčnega laserskega diska, agl. laser disk
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cefízelj -zlja m (í) pog., ekspr. zelo majhen človek: tak cefizelj, pa so ga komaj ukrotili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
célosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na celost: ustvarjanje je celostna dejavnost / uresničiti ideal celostne umetnine; človek kot celostna osebnost celovita
♦ šol. celostni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogovcélostno prisl.: celostno osvetliti pojav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cépec -pca m (ẹ́) - 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih
// redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko - 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec
- 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni
● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cepetàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) cepeta: cepetav človek / cepetavi koraki množice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ceremoniózen -zna -o prid. (ọ̑) ekspr. ki zelo slovesno poteka: ceremoniozen sprejem;
ceremoniozno pozdravljanje / ceremoniozen človek ki ljubi ceremonijeceremoniózno prisl.: podal ji je roko in jo ceremoniozno odvedel v dvorano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cérovec in céravec -vca m (ẹ́) star., v zvezi šparovec cerovca najde varčen človek ima pogosto zapravljive naslednike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cigàn -ána m (ȁ á) - 1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan
● ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr. pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta - 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cíncar -ja m (ȋ) pog., ekspr. kdor (rad) cinca, omahuje: ta človek je znan cincar in mečkač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cíncav -a -o in cincàv -áva -o prid. (ī; ȁ á) pog. omahljiv, neodločen: cincav človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cíničen -čna -o prid. (í) ki prezira splošno veljavne vrednote, posmehljiv: ciničen človek / njegov cinični smeh; cinične besede; cinična brezobzirnost; cinično gledanje na svetcínično prisl.: cinično govoriti, smejati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cínik -a m (í) - 1. ciničen človek: postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik
- 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
civíl -a m (ȋ) - 1. v zvezi z v obleka, ki ni uniforma: preobleči se v civil; v spremstvu partizana pride starejši človek v civilu
// civilno, nevojaško življenje: rekrut je bil v civilu kuhar; kaj si v civilu? pog. iti v civil zapustiti vojaško, policijsko, miličniško službo - 2. pog. kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške; civilist: srečaval sem skoraj same civile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
civilizírati -am nedov. in dov. (ȋ) razširjati, prinašati civilizacijo: civilizirati barbare;
civilizirati družbocivilizírati se uporabljati dosežke civilizacije: v dvajsetih letih se je dežela močno civilizirala
civilizíran -a -o: civiliziran človek; ta dogodek je pretresel ves tedanji civilizirani svet; to je zelo kultivirana in civilizirana dežela / biti vajen udobnega in civiliziranega življenja / šalj. zdaj ko si se obril, si vsaj podoben civiliziranemu človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cméra in cmêra -e ž (ẹ̑; ȇ) slabš. - 1. kdor se (rad) joka: ne bodi taka cmera / se še nisi najokal, cmera
// redko malodušen, črnogled, neodločen človek: moraš se mu postaviti po robu, saj nisi cmera - 2. redko cmerav izraz obraza: nakremžil se je v cmero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cmeràv -áva -o in cmérav -a -o prid. (ȁ á; ẹ́) nav. ekspr. ki se (rad) joka: cmerav človek, otrok;
cmerava ženska / cmerave besede zaljubljencev pretirano čustvene, prijaznecmerávo tudi cméravo prisl.: cmeravo govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cméravec in cmerávec -vca m (ẹ́; ȃ) ekspr. kdor se (rad) joka: cmeravec se duši v solzah // slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek: bodi možak, ne pa cmeravec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cmérglja in cmêrglja -e ž (ẹ̑; ȇ) nar. gorenjsko, slabš. malodušen, črnogled, neodločen človek; cmera: ravnaj kot mož, ne kot cmerglja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cóprnik -a m (ọ̑) pog. čarovnik: ta človek je coprnik;
star coprnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cŕka -e ž (r̄) pog. - 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
// onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka - 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cúcek -cka m (ȗ) - 1. slabš. majhen, zanikrn pes: cucek bevska; garjav, pocesten cucek; moker kakor cucek zelo; stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno; trese se kot cucek zelo
// kot kletvica da bi te cucek!
// pes sploh: nekega cucka je lovil - 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: dela z vami, kar hoče, ker ste taki cucki / kot psovka z besedo na dan, ti cucek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cúnja -e ž (ú) - 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
// punčka iz cunj iz ostankov blaga
// ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
// kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah - 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
// ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje - 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
● ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cúnjav -a -o prid. (ú) cunjast: cunjav papir;
cunjava suknja / ves blaten in cunjav človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
cvét -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) - 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
- 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
část -í ž (ȃ) - 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
// ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti - 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
// ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
// nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu - 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
částen -tna -o prid., částnejši (á) - 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno
// kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! - 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti
- 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna
- 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek
● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih
♦ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo
částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
častihlépen -pna -o prid., častihlépnejši (ẹ́ ẹ̄) ki hlepi po časti, slavi: častihlepen in samovoljen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
častivréden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) vreden časti, spoštovanja: pošten in častivreden človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čátež -a m (ȃ) mitol. bitje, ki je pol človek pol kozel: škratje, vešče in čateži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čédnostnik -a m (ẹ́) nav. iron. kreposten človek: domnevni čednostnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čeméren tudi čméren -rna -o [prva oblika čəm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek;
fant je čemeren in zadirčen;
postajal je vedno bolj čemeren;
čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pustočemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čemérnež -a [čəm in čem] m (ẹ̑) ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh;
to je siten čemernež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čénča -e ž (ẹ̑) nav. mn., ekspr. neresnična vest, izmišljotina: to so navadne čenče;
ne verjemi tem čenčam;
pripovedovati, raznašati čenče;
to so same babje čenče;
prazne čenče // vsebinsko prazno govorjenje: bile so zatopljene v svoje čenče // nav. ed. klepetav človek: ti si prava čenča; vem, da bo molčal, saj ni čenča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čéšpljevec -vca m (ẹ́) - 1. slivovka: dišeč in piten češpljevec
// češpljev kompot: češpljevec iz suhih češpelj - 2. pog., ekspr. bojazljiv, neodločen človek: vsi ste sami češpljevci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človéče -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človéček -čka m (ẹ̑) - 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici
- 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človéčina -e ž (ẹ̑) - 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina
- 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človečnják -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človéčnost -i ž (ẹ́) - 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov
- 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) - 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
člôvek-léto -a s (ó-ẹ́) enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu: Izdelava takih programov zahteva več človek-let dela E (↑)člôvek + (↑)léto1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človekolík -a -o prid. (ȋ) ki je podoben človeku: človekolika lutka; Zelo so mi všeč človekoliki liki in maske, ki dajo zgodbi priokus legendarnega in mitološkega E (↑)člôvek + (↑)lík1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
človéški -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na človek 1—2:
- a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
- b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
- 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina - 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
- 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čmeríka tudi čemeríka -e [druga oblika čəm in čem] ž (í) - 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
- 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čmeríkav tudi čemeríkav -a -o [druga oblika čəm in čem] prid. (í) ekspr. čemeren: čmerikav in odljuden človek;
ima čmerikavo ženo / starka s čmerikavim obrazom / že ves dan je čmerikave volje; čmerikavo vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čmeríkavec tudi čemeríkavec -vca [druga oblika čəm in čem] m (í) ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čòk čôka m (ȍ ó) - 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
// stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
// nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke - 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
- 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
♦ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čokátec -tca m (ȃ) ekspr. čokat človek: spredaj je stal čokatec v sivi jopici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čredo: čredna žival / čredni človek; čredna miselnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čŕnec -nca m (ȓ) - 1. človek črne rase: ameriški črnci; boj za enakopravnost črncev
- 2. redko črna žival, navadno konj: rjavec in črnec
- 3. zastar. črna kava: skodelica dišečega črnca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črníkast -a -o prid. (í) ki je nekoliko črne, temne barve: črnikast dim;
črnikasti oblaki;
ženska črnikastega obraza;
prsti so postali črnikasti / bil je suh, črnikast človekčrníkasto prisl.: črnikasto siva ali črnikastosiva gmota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črnják -a m (á) slabš., redko človek črne rase; črnec: ne mara črnjakov // kdor ima črne lase, temno polt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čŕnko -a m (ȓ) - 1. ljubk. črn konj: dirjaj, črnko
- 2. ekspr. človek črne rase; črnec: dobrodušen črnko s sivimi lasmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črnobradàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima črno brado: temnopolt, črnobradat človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črnogléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) redko ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled: črnogleden človek / njegova črnogledna sodba o položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črnokóžec -žca m (ọ̑) človek črne rase; črnec: črnokožci in rdečekožci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črnúh -a m (ū) slabš. - 1. človek črne rase; črnec: gruča črnuhov
// kdor ima črne lase, temno polt: bil je dolg črnuh pegastega obraza - 2. italijanski fašistični vojak: črnuhi so vdrli v vas
- 3. desničar, klerikalec: pri volitvah so zmagali črnuhi
// duhovnik: mimo je prišel neki črnuh - 4. črna žival, navadno pes: črnuh je divje lajal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čŕv -a m (ȓ) - 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv
// ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti - 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi
- 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu
● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
črvívec -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec
♦ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čúček -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čudák -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) - 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati - 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
- 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čúdo -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) - 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
// star. čudež: delati čuda - 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno - 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
- 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čudovíšče -a s (í) knjiž. nenavadno, fantastično bitje ali stvar; čudo: zbirka voščenih figur in raznih čudovišč;
ljudje so strmeli v čudovišče iz lesa in železa / ekspr. ta človek je bil pravo čudovišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čudovít -a -o prid., čudovítejši (ȋ) - 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito
// ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje - 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica
čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čúk -a m (ū) - 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika; gleda kakor čuk jezno, neprijazno
- 2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk; ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje
- 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čústven -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja
- 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska
- 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija
♦ lit. čustvena lirika
čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čustvenják -a m (á) knjiž., slabš. zelo čustven človek: je čustvenjak in omahljivec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čustvováti -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje;
zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabitičustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čúten1 -tna -o prid. (ū) - 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena
♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari - 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice
čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dáma -e ž (á) - 1. v meščanskem okolju, spoštljivo naslov za odraslo žensko: neka dama je prišla; dame so bile v dolgih večernih toaletah; mlada, stara dama; dama iz visoke družbe / kot nagovor: spoštovane dame; dame in gospodje / frizer za dame in gospode / dame volijo pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
// dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge - 2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: človek v življenju redko sreča pravo damo; ona je resnična dama
- 3. igralna karta z žensko figuro: pikova, srčna dama
- 4. igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici: igrati damo
- 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh: vzeti trdnjavo z damo; vrednost dame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) - 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
// delovni dan delovnik
// rojstni dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena - 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
// ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
// ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan! - 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
// slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
danášnji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na dan, ki pravkar je: današnji dan; to velja z današnjim dnem; napisati današnji datum; današnji večer / vstopnice za današnjo predstavo; dnevni red današnje seje; rezultati današnjega tekmovanja / današnji časopis ki je izšel za danes
- 2. nanašajoč se na sedanjost: današnji časi; današnja doba / današnji človek, svet; današnja družba, mladina; današnje družbeno stanje / v današnjem pomenu besede / običaj se je ohranil do današnjega dne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
darežljívec -vca m (ȋ) ekspr. darežljiv človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debélec -lca [u̯c tudi lc] m (ẹ̑) ekspr., redko debel človek: prvi je debelec, drugi suhec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelín -a m (ȋ) ekspr. debel človek: tisti debelin mi je to pravil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelínko -a m (ȋ) šalj. debel človek: prijazen debelinko / sinko debelinko / kot nagovor umakni se, debelinko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelják tudi debelák -a m (á) nav. ekspr. debel človek: neokreten debeljak;
telovadba za debeljake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debélko -a m (ẹ̑) šalj. debel človek: okrogel, zavaljen debelko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima debel nos: debelonos človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúh -a m (ū) slabš. zelo debel človek: zamaščen debeluh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúhar -ja m (ȗ) slabš. zelo debel človek: debeluhar je komaj prišel do vrha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúhec -hca m (ȗ) šalj. debel človek: majhen debeluhec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúšček -čka m (ȗ) ljubk. debel človek, navadno otrok: novi kolega je bil simpatičen debelušček;
rdečeličen debelušček je čofotal po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúšec -šca m (ȗ) šalj. debel človek: sušci in debelušci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúšnež -a m (ȗ) ekspr. debel človek: dobrodušen debelušnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debelúšnik -a m (ȗ) ekspr. debel človek: majhen plečat debelušnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debíl -a m (ȋ) med. debilen človek: usposabljati debile za delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
debílnež -a m (ȋ) ekspr. debilen človek: majal je z glavo kot kak debilnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
defékten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. okvarjen, poškodovan: defekten stroj; defektno kolo / po nesreči je bila njegova roka defektna
- 2. med. telesno ali duševno nerazvit: defekten človek, otrok; defektna mladina; duševno defekten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
deformíranec -nca m (ȋ) knjiž. deformiran človek: živel je med pohabljenci in deformiranci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
defravdánt -a m (ā á) knjiž. kdor kaj poneveri: ta človek je ničvrednež in defravdant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
defravdírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poneveriti: kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
degeneríranec -nca m (ȋ) degeneriran človek: bolan degeneriranec / ekspr. nemoralni degeneriranci in perverzneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
degenerírati -am tudi degenerírati se -am se nedov. in dov. (ȋ) - 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se: okostje je degeneriralo; rastlina, živalska vrsta degenerira
- 2. spreminjati se na slabše sploh: njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost; disciplina se je degenerirala v anarhijo
♦ med. celice degenerirajo njihova presnova je neurejena
degeneríran -a -o: degeneriran človek, narod; degeneriran krompir; degeneriran organ / ekspr. to je degeneriran sadist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l - 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
// po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali - 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža- a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
- b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
- 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dejáven -vna -o prid., dejávnejši (ā) ki se tvorno ukvarja s kakim delom: dejaven človek;
dejaven član organizacije / dejavno življenje / dejaven odnos med človekom in stvarnostjo; dejavno sodelovanje, sožitje med narodidejávno prisl.: dejavno podpreti osvobodilno gibanje; dejavno posegati v razvoj dogodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dekadènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) - 1. predstavnik dekadentne umetnosti: ta pesnik je bil dekadent
- 2. knjiž., ekspr. propadajoč, propadel človek: degeneriranci in dekadenti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
deklasíranec -nca m (ȋ) - 1. deklasiran človek: plemiški deklasiranec; socialni deklasiranec
- 2. ekspr. moralno propadel človek: zablodil je med deklasirance londonskega predmestja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
délaven -vna -o prid., délavnejši (ẹ́) ki rad dela: delaven človek;
njegova mati je zelo delavna;
delaven kot mravlja / ekspr. delavne roke // dejaven, aktiven: delavni in pasivni člani društva; vsi smo bili mrzlično delavni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
delikáten -tna -o prid., delikátnejši (ȃ) s širokim pomenskim obsegom - 1. neprijeten, težaven, kočljiv: najti izhod iz delikatnega položaja; vzgoja je delikatna stvar; pogovor se je bližal najdelikatnejši točki; njegovo delo je odgovorno in delikatno; dotaknila sta se delikatnega vprašanja / v romanu opisuje zelo delikatne situacije
- 2. nežen, rahel, občutljiv: to je delikaten človek / barve v delikatnih tonih / knjiž. sodniki so bili zelo delikatni do njega rahločutni, obzirni
- 3. knjiž., redko okusen, slasten: delikatna juha, riba
delikátno prisl.: zadevo je treba delikatno urediti; izraža se delikatno izbrano, lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
delomŕzen -zna -o prid. (r̄) ki noče, ne želi delati: bil je znan kot delomrzen človek;
delomrzni postopači
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
delomŕznež -a m (ȓ) delomrzen človek: postaja vedno večji delomrznež;
tu ni mesta za delomrzneže / druščina delomrznežev, postopačev in klatežev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
déloven -vna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na delo:- a) delovni načrt; izboljšati delovne pogoje; spremeniti delovni postopek, proces; doseči dobre delovne rezultate; ogledati si vse delovne faze v tovarni; spremeniti delovne metode / delovna operacija; delovna sposobnost, zmogljivost
- b) delovni prostor / delovni čevlji; delovni konji; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke; delovna živina
- c) delovni človek / delovni sestanek; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija; delovna disciplina; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; delovni dan delovnik; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; delovna skupnost samoupravni organ, ki ga sestavljajo vsi člani delovne organizacije; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
● tovarna potrebuje nove delovne moči delavce; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. delovna enota; jur. delovno pravo pravni predpisi, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
délovno prisl.: delovno oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
delovít -a -o prid. (ȋ) knjiž., redko delaven: delovit in pošten človek / delovit politik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
demiúrg -a m (ȗ) v idealističnih filozofijah počelo, stvarnik sveta: za Hegla je proces mišljenja demiurg resničnosti // publ. tvorec, oblikovalec sploh: človek je demiurg zgodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
demokrát -a m (ȃ) - 1. pristaš demokracije: spori med demokrati in monarhisti
// član demokratske stranke: v odboru so demokrati in republikanci / krščanski, socialni demokrat - 2. demokratičen človek: bil je demokrat in je sovražil ukazovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
demokrátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na demokracijo: demokratična država, republika / demokratične pravice, svoboščine; demokratične sile v svetu / demokratična ureditev; demokratična vlada; demokratične volitve; demokratično načelo / to je demokratičen človek / demokratični čut; demokratični odnosi med ljudmi
♦ polit. demokratični centralizem sistem upravljanja, v katerem so višji organi voljeni in odgovorni, njihove odločitve pa so za nižje organe obvezne; demokratični socializemdemokrátično prisl.: ravnati demokratično; demokratično izvoljeni predstavniki; demokratično usmerjen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
demóničen -čna -o prid. (ọ́) demonski: demoničen človek / demoničen smehljaj; demoničen značaj / demonični čar; nanj je imel demoničen vpliv; demonična in nepremagljiva moč; sam.: nekaj demoničnega je bilo v njej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
démonski in demónski -a -o prid. (ẹ̑; ọ̑) nav. ekspr. - 1. zelo hudoben, zloben: demonski človek; to je demonska ženska / demonski nasmeh, pogled
- 2. ki ima skrivnostno, usodno moč: demonska osebnost / njegov demonski vpliv; omamila ga je demonska lepota te žene / temno, skoraj demonsko vzdušje; sam.: v teh ljudeh je nekaj demonskega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
denár -ja m (á) - 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
// ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
// kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih - 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
♦ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
denáren -rna -o prid. (ā) - 1. nanašajoč se na denar: biti v denarni stiski, zadregi; nobenih denarnih skrbi nima / denarni kapital; denarni kredit; ukvarja se z raznimi denarnimi posli; zbirati denarne prispevke; visoke denarne dajatve; denarna kazen; denarna podpora; dobiti sporočilo o denarni pošiljki / denarni sistem; perspektivna denarna politika / denarni zavod zavod, ki se ukvarja s kreditnimi in plačilnimi posli; denarna nakaznica obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki
♦ ekon. denarna akumulacija; denarna enota enota, ki je izhodišče pri računanju zneskov; denarno gospodarstvo finance, denarništvo; gospodarstvo, ki uporablja denar kot menjalni pripomoček; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; blagovno-denarni odnosi - 2. ekspr. premožen, bogat: to je pa denaren človek; seveda, za denarne ljudi to ni drago / priženil se je k denarni hiši
denárno prisl.: tudi denarno ga je podpiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
denárnik -a m (ȃ) - 1. v kapitalistični ekonomiki kdor se poklicno ukvarja z denarnimi kupčijami: lastnik podjetja je bil znan denarnik; vsi v družini so sloveli kot veliki denarniki
- 2. star. bogat človek: skop denarnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
denárski -a -o prid. (á) star. denaren: denarska enota / denarski človek premožen, bogat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
denunciánt in denunciànt -ánta m (ā á; ȁ á) kdor denuncira, ovaduh: ta človek je izdajalec in denunciant;
molčal je, ker se je bal denunciantov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
depresívec -vca m, člov. (ȋ) pog. depresiven človek; depresivnež: Nekatere skupine ljudi skupaj drži tudi to, da so življenjski poraženci, obupanci in depresivci E univerbizirano iz depresíven člôvek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
depresívnež -a m, člov. (ȋ) depresiven človek; depresivec: V besedilih tako kot prenekateri drugi novorokovski depresivnež obupuje nad seboj in stanjem sveta E (↑)depresíven
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
désna -e ž, désnih (ẹ́) - 1. nav. ed. desna roka, desnica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu; pesn. dekle, svojo desno mi podaj
// desna noga: pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve - 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v, z izraža desno stran: iti, kreniti, zaviti na, v desno; nagniti, obrniti se v desno; vrata se odpirajo na, v desno; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno; obrat v desno / krogla je priletela z desne; na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica; voziti po desni / kot povelje na desno; pren. vodstvo stranke ubira pot na desno
● kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
♦ obrt. plete same desne desne petlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
despót -a m (ọ̑) - 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 1459 - 2. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dète medm. (ȅ) star. izraža začudenje; beži, eja: dete, da je ta človek še živ? dete, dete, kako si preudaren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
determinírati -am dov. in nedov. (ȋ) določiti, opredeliti: precizno determinirati politiko turizma / determinirati najdene fosile / vsebina determinira oblikodeterminíran -a -o: sociološko determiniran človek; zgodovinsko determiniran pojav; nekateri skladatelji se zavzemajo za ohlapnejše, manj determinirane forme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
devetéro štev. neskl. (ẹ̑) skupina devetih enot- a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar)
- b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed devetero otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
diabóličen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek;
njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
díhniti -em dov. (í ȋ) - 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
- 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
● ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje - 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
diktátor -ja m (ȃ) kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator // ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator
● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode
♦ zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
diluviálen -lna -o prid. (ȃ) geol. pleistocenski: diluvialna doba / diluvialna naplavina, tvorba / diluvialni človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dinámičen -čna -o prid. (á) - 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem
// ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam - 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje
♦ fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja
dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dinámik -a m (á) redko dinamičen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dionízičen -čna -o prid. (í) - 1. ki je v čast boga Dioniza: dionizični praznik
- 2. knjiž. neumirjen, zanesen, razbrzdan: dionizičen človek; je dionizične narave / dionizična in apolinična glasba, umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
diskréten1 -tna -o prid., diskrétnejši (ẹ̑) - 1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek; bil je diskreten in je molčal; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno
// hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno - 2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv, nevpadljiv: diskreten vzorec blaga; diskretna razsvetljava; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal
diskrétno prisl.: oblačiti se diskretno in elegantno; diskretno pripovedovati o dogodku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
diskvalificírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. odvzeti (moralno) vrednost, ceno: to dejanje ga je diskvalificiralo; s svojim nastopom se je popolnoma diskvalificiral
- 2. šport. odvzeti pravico do nastopanja ali sojenja na tekmah: diskvalificirati tekmovalca; zaradi napak v teku so konja diskvalificirali izločili iz tekmovanja
diskvalificíran -a -o: diskvalificiran plavalec; moralno diskvalificiran človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
divjáčina tudi divjačína -e ž (ā; í) - 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino
// ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino - 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine
- 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
divják -a m (á) - 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
// samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje - 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
// ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok - 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki
- 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
divjína -e ž (í) - 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje
// vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine - 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina
- 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dláka -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake;
puliti si dlake;
med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dlakocépski -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: šef je zelo strog in dlakocepski človek / dlakocepsko izvajanje pravilnika; dlakocepsko obravnavanje problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobičkolóvec -vca m (ọ̑) slabš. kdor pri vsem išče dobiček, korist: ta človek je pravi dobičkolovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobríčina -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil;
delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobríčina -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina;
poznam ga, stara dobričina je;
odličen tovariš je in velika dobričina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobríčnež -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobríčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik;
kako se je razvnel, stari dobričnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobríkav -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besededobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šaladobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobrodúšnež -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež;
samozadovoljen dobrodušnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobrohôtnež -a m (ȏ) ekspr., redko dobrohoten človek: dela se dobrohotneža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobromislèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́ ẹ́) ki dobro, pošteno misli: dobromisleč človek; dobromisleči ljudje; Parlament bi moral biti hram pravičnosti, kajti to verjamejo ljudje, ki so nas poslali sem in tako upajo vsi dobromisleči državljani Slovenije E (↑)dôbro… + (↑)mísliti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek;
ženica je zelo dobrosrčna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobrosŕčnež -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dôbrost in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dobrotljív -a -o prid., dobrotljívejši (ī í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek;
prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
docírati -am nedov. (ȋ) - 1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira
- 2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti
- 3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dojémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno
- 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal
dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dojemljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki hitro dojema: dojemljiv človek / bister, dojemljiv duh
// knjiž., navadno v zvezi z za dovzeten, sprejemljiv: nekateri učenci niso dojemljivi za vzgojne ukrepe / mladenič je bil za lepoto močno dojemljiv - 2. ki se da dojeti: njegova poezija je težko dojemljiva; čutno dojemljive stvari / to mu je treba prikazati na dojemljiv način
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
doklèr in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih - 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
● upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev - 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolgín -a [u̯g] m (ȋ) ekspr. zelo velik in suh človek: prišel je tudi tisti dolgin;
neki dolgin mi je stopil na nogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolgočásen -sna -o [u̯g] prid., dolgočásnejši (á ā) ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film;
dolgočasen jesenski dan;
ta kraj je dolgočasen;
njegovo delo je zelo dolgočasno;
življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazomdolgočásno prisl.: dolgočasno govoriti / v povedni rabi bilo mu je dolgočasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolgočásnež -a [u̯g] m (ȃ) ekspr. dolgočasen človek: pusti ga pri miru, tega dolgočasneža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolgoglàv in dolgogláv -áva -o [u̯g] prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolgoglávec -vca [u̯g] m (ȃ) antr. človek z dolgo in ozko glavo: stari Slovani so bili pretežno dolgoglavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolgovézen -zna -o [u̯g] prid. (ẹ́ ẹ̄) slabš. ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: dolgovezen človek;
pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen // razvlečen, nezanimiv: poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom; pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dolihokefál -a m (ȃ) antr. človek z dolgo in ozko glavo, dolgoglavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
domišljàv -áva -o prid. (ȁ á) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi: domišljav človek;
dekle je domišljavo / bila je domišljava zaradi svoje lepote, redko na svojo lepoto / domišljavo vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
domišljávec -vca m (ȃ) domišljav človek: domišljavec je mislil, da ga vsi občudujejo;
fant je v resnici domišljavec;
nadut domišljavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
domnévati -am nedov. (ẹ́) imeti kaj za verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: položaj je bil tak, kot sem domneval;
domnevam, da je tvoja poteza slaba;
po pravici domnevam, da je ta človek vohun;
z vso tehtnostjo lahko domnevamo, da je bilo tako / tam so arheologi domnevali temelje stavbedomnévan -a -o: dognali so, da res gre za domnevano rudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dopingíranec -nca m, člov. (ȋ) kdor jemlje, uživa nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost: Športnik brez dopinga dokazuje tisto, kar človek zmore po naravni poti, pri dopingirancu pa naj bi šlo predvsem za dokazovanje, kako dobro uporabljena ukana deluje E ↑dopingíran
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dorásel -sla -o tudi dorástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) - 1. ki je dorastel, doraščen: dorasel človek; dorasel gozd; dorasla žival; komaj dorasla dekleta
- 2. neustalj., v povedni rabi, z dajalnikom ki je kos čemu: nobeden od sošolcev mu v matematiki ni dorasel; mladina je dorasla nalogam, ki jo čakajo; biti delu politično dorasel; prim. dorasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
doslédnež -a m (ẹ̑) ekspr. dosleden človek: fant je doslednež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dostojánstven -a -o prid. (ȃ) ki vzbuja spoštovanje zaradi moralnih kvalitet in zaradi obvladovanja čustev: predsednik je dostojanstven človek;
dostojanstven v kretnjah / resen, dostojanstven obraz / njeno vedenje je skoraj dostojanstvenodostojánstveno prisl.: ženin se je držal zelo dostojanstveno; govoriti mirno in dostojanstveno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dostójen -jna -o prid., dostójnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: dostojen človek; fant je dostojen; bodite dostojni! / dostojna družba; dostojno vedenje
- 2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost; dostojno stanovanje
// neprav., z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje
dostójno prisl.: dekle se oblači dostojno; dostojno pozdraviti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dostójnež -a m (ọ̑) ekspr. dostojen človek: delal se je dostojneža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dotíčnik -a m (ȋ) pisar. oseba, o kateri se govori, nanjo misli; ta, tisti (človek): dotičnik je hotel po vsej sili k nam;
dotičnika bo zadela huda kazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) - 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
- b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
- c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
- 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
dovóljen -a -o - 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
- 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dovtípen -pna -o prid. (ȋ) - 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen
- 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dozoréti -ím dov., dozôrel in dozorèl in dozorél (ẹ́ í) - 1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela; to sadje zgodaj dozori; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo; pren. njegov sklep je dozorel; misel je dozorela v njem
● knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to
// doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu - 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža; duševno, spolno, telesno dozoreti; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo
♦ čeb. med dozori izgubi odvečno vodo
dozôrel in dozorèl in dozorél -éla -o: dozorel človek; prezgodaj dozoreli otroci; dozorele breskve; čustveno dozorel; politično dozoreli ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dozorévati -am nedov. (ẹ́) - 1. z rastjo, zorenjem prihajati do zrelosti: grozdje, sadje dozoreva; ječmen je že začel dozorevati; pren. sklep je dolgo dozoreval v njem; misel na beg je vse bolj dozorevala
- 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: telesno dozorevati; kulturno, osebnostno dozorevati / knjiž. v takih razmerah je dozorevala revolucija / človek dozoreva v trpljenju
dozorevajóč -a -e: dozorevajoč fant; hodil je med dozorevajočim žitom; razredno dozorevajoče delavstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
doživéti -ím dov., dožível (ẹ́ í) - 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje
// s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti - 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel
- 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen
- 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo
dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost
doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) - 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
// ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
// drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance - 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
- 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete
drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je
● ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice
drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago
● vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drágec -gca m (ȃ) ekspr. drag, ljubljen človek: to je moj dragec / kot nagovor sedi k meni, dragec / iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dragocén -a -o prid., dragocénejši (ẹ̄ ẹ́) - 1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit; dragocena kristalna vaza; kupuje ji sama dragocena darila; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
- 2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev; skrbno je gojil to dragoceno čustvo; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
// ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek; nepristranska kritika je dragocena; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje; nuditi dragoceno pomoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dragocénost -i ž (ẹ́) kar je dragoceno: prodala je prstan, zapestnico in še nekaj drugih dragocenosti;
zapravil je vse družinske dragocenosti / ekspr. ta človek je za nas prava dragocenost / zagovarjati dragocenost materinščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dragúlj -a m (ū) - 1. drag kamen: prstan z dragulji; oko se ji lesketa kot dragulj
- 2. ekspr. kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje: ta človek je pravi dragulj; njegov roman je eden najlepših draguljev slovenske proze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drèk drêka m, mest. ed. tudi dréku (ȅ é) - 1. vulg. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
- 2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo
// bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival - 3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
- 4. nizko, v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
- b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
- 5. nizko, v medmetni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drekáč -a m (á) nizko - 1. kdor prostaško, grdo govori: nehaj že, drekač umazani
- 2. strahopeten, neodločen človek: z njim ne bo nič, čisto navaden drekač je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drekobŕbec -bca m (ȓ) - 1. govnač, govnobrbec: drekobrbec se je preril skozi govno; rijejo po blatu kakor drekobrbci
- 2. nizko neprijeten, zoprn človek: spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec / kot psovka molči, drekobrbec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drémež -a m (ẹ̑) - 1. stanje med budnostjo in spanjem: prebudil se je iz jutranjega dremeža; nihal je med dremežem in budnostjo; prijeten, rahel dremež; pren. zbuditi se iz gospodarskega dremeža
// želja, potreba po spanju: dremež se me polašča; otresti se mučnega dremeža - 2. slabš. počasen, neroden človek: kaj pa še čakaš in stojiš, dremež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drénovec -vca m (ẹ́) redko - 1. drèn: otroci so se skrivali med drenovci
- 2. ekspr. neroden, okoren človek: ti si mi pravi drenovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dréti1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) - 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih
● preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega - 2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve; vse je drlo na plesišče; otroci so kar drli v cirkus; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj
// v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo
deróč -a -e tudi derèč -éča -e: hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj; deroča reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑) - 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum - 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
- 3. zastar. jambor, jarbol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dríska -e ž (ȋ) - 1. nenormalno pogostno iztrebljanje: dobiti, imeti drisko; nezrelo sadje povzroča drisko
- 2. nizko siten ali strahopeten človek: on je čisto navadna driska / kot psovka driska tečna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
driskáč -a m (á) nizko siten ali strahopeten človek: takle driskač te pa res ujezi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drobnè -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: včasih je bil tak drobne;
le kaj bo naredil tisti drobne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drobnè -éta s (ȅ ẹ́) ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: vedno je bila tako drobne;
ubogo drobne se je šibilo pod težkim bremenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drúg -a -o prid. (ȗ) - 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
// ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug - 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
- 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
drúg -a -o - 1. samostalniška oblika od drug:
- a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
- b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
- c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
- č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
// z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
- 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
// po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
// glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco - 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
// ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati - 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji
drúgi -a -o - 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo - 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drúgorazrédnež -a m, člov. (ū-ẹ̑) kdor je obravnavan kot drugorazreden, manjvreden človek: povprečneži in drugorazredneži; Gre le še za en film iz črnske zgodovine, v katerem so belci vedno junaki, črnci pa drugorazredneži E (↑)drúgorazréden
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drúštven -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor;
društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
družáben -bna -o prid. (á ā) - 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast
♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi
// ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben - 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila
// ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje - 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe
družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drúžben -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na družbo:
- a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
- b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
- c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
- č) lanske družbene publikacije
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
- 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo
♦ ekon. družbeno potrebno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drúžen -žna -o prid. (ú ū) - 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot
// nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju - 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje
// ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
♦ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius
drúžno prisl.: družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dŕvo -a s (ŕ) - 1. nar. poleno: v peči je prasketalo suho drvo
- 2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dŕznež -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži;
napad na postojanko je organizirala skupina drznežev // predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
drzún -a m (ȗ) slabš., redko drzen človek: nimam rad bojazljivcev, ta drzun mi pa tudi ni všeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) - 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
duhovítež -a m (ȋ) ekspr. duhovit človek: pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža;
vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dúrak -a m (ȗ) - 1. igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri izgubi tisti igralec, ki mu ostanejo karte: igrati durak(a) / vse večere presedi pri duraku
// igralec, ki pri tej igri izgubi: že petič zapovrstjo je durak - 2. ekspr. omejen, neumen človek: vsi so ga imeli za duraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dušéven -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov;
duševni razvoj, ustroj otroka;
duševne bolezni, motnje;
duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo // nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor; duševna lenoba / duševni in ročni delavci
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj
♦ med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otrokedušévno prisl.: biti duševno bolan; duševno nerazvit, neuravnovešen; duševno odsotno gledati; duševno prizadeti, zaostali otroci; telesno in duševno zrel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvójniški -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvójnost -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost;
čutiti v sebi dvojnost;
človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvolíčen -čna -o prid. (ī) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek;
zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje
● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvolíčnež -a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvolíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvónóžec -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci // slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki;
dvorna palača;
dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče
● dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvórézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) - 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
● ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je - 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvórók -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dve roki: človek kot dvoroko bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvožívka -e ž (ȋ) - 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju
// nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke - 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene
// teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka - 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
dvožívkar -ja m (ȋ) - 1. ekspr. kdor ima dva vira preživljanja: ni bil ne pravi kmet ne delavec, pač pa nekaj vmes, dvoživkar
- 2. slabš. nenačelen, neznačajen človek: niso ga brigala načela, do smrti je ostal dvoživkar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
écce hómo [ekce-] medm. (ẹ̑-ọ̑) bibl. glej(te), to je (trpinčeni) človek!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
edínec -nca m (ȋ) - 1. sin, ki nima ne brata ne sestre: imeli so edinca; razvajen edinec / sin edinec
- 2. star. en sam človek: to stvar bi znal urediti samo eden. Ta edinec je moj nekdanji profesor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
edínstven -a -o prid. (ȋ) - 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit
- 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja
edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
egocéntričen tudi egocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) ki ima, postavlja sebe za središče vsega dogajanja; zaverovan vase, samoljuben: opisuje egocentrične junake;
ta človek je izredno egocentričen / egocentrični individualizem; egocentrična miselnost / egocentrični interesi egoistični
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
egocéntrik tudi egocêntrik -a m (ẹ́; é) egocentričen človek: biti skrajen egocentrik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
egoíst -a m (ȋ) egoističen človek, sebičnež: to so hinavci in egoisti;
ekspr. samo nase misliš, egoist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
egoístičen -čna -o prid. (í) ki upošteva samo svoje koristi, sebičen: egoističen človek / izkoristil je položaj v egoistične namene; egoistično ravnanje starševegoístično prisl.: egoistično vzgojeni otroci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
egoízem -zma m (ī) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma;
v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi;
egoizem in individualizem
♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
égotríp -a m (ẹ̑-ȋ) 1. potreba po dokazovanju lastne vrednosti, pomembnosti, zlasti pred samim seboj: Ko se čutimo poklicane izboljšati družbo okrog sebe, poskrbimo za ustrezen ton, ne smemo pa ljudi iritirati zgolj zato, da bi zadostili lastnemu egotripu 2. kar izraža tako potrebo: To je samo en slabo napisan egotrip! 3. člov. kdor kaj dela iz potrebe po dokazovanju lastne vrednosti, pomembnosti, zlasti pred samim seboj: Kako se obnese sobivanje dveh egotripov, kreativcev in egocentrikov? E ← amer. agl. egotrip 'dejanje, izkušnja, dogodek, ki godi egu' in 'egoističen ali egocentričen človek' iz (↑)égo + (↑)tríp
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
eidétik tudi ejdétik -a [ej-] m (ẹ́) psih. človek z eidetično sposobnostjo: ugotovili so, da je otrok eidetik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekshibicioníst -a m (ȋ) - 1. človek z bolestno težnjo po razkrivanju in uveljavljanju samega sebe: posebna vrsta nevrotikov so ekshibicionisti / psihični ekshibicionist
- 2. med. človek z bolezenskim nagnjenjem do razgaljanja in razkazovanja spolovil: homoseksualci in ekshibicionisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
eksisténca -e ž (ẹ̑) - 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca
♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence - 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja
// s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki - 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
eksistencialízem -zma m (ī) filozofska smer, ki trdi, da je eksistenca to, po čemer je človek človek: vsebina in družbene korenine eksistencializma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
eksisténčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eksistenco: eksistenčni strah človeka v atomski dobi / priboriti eksistenčno pravico novemu sistemu; eksistenčna upravičenost; eksistenčno vprašanje naroda / izboljšanje človekovih eksistenčnih pogojev; eksistenčna negotovost proletariata
♦ soc. eksistenčni minimum za življenje nujno potrebna sredstvaeksisténčno prisl.: eksistenčno ogrožen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekskluzíven -vna -o prid., ekskluzívnejši (ȋ) - 1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna
// ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudi
♦ obl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu - 2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem
ekskluzívno prisl.: publ. ekskluzivno za ta časopis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekskvizíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. izvrsten, izbran: ekskvizitno blago;
pren. ekskviziten človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekstáza -e ž (ȃ) duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč duševni svet; zamaknjenost, zamaknjenje: pasti v ekstazo;
ritem bobna jih je spravil v ekstazo;
biti v ekstazi;
religiozna ekstaza;
počutil se je kakor v ekstazi // ekspr. veliko navdušenje, zanos, prevzetost: njegov govor je spravil poslušalce v ekstazo / čutna, ljubezenska ekstaza / enolično življenje brez poleta in ekstaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekstrémen -mna -o prid., ekstrémnejši (ẹ̑) - 1. zelo oddaljen od povprečnosti česa; skrajen, pretiran: ekstremne ideje; ekstremna politika; najbolj ekstremno glasbeno delo v zadnjem času / ekstremni temperament; ekstremna smer v stranki; ekstremno stališče / ekstremen človek / ekstremni ukrep; ekstremna kazen pretirano ostra, najvišja
// alp. nanašajoč se na plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev: ekstremni alpinist; ekstremni plezalni poizkusi v Alpah; ekstremna alpinistika - 2. mat. največji ali najmanjši: ekstremna vrednost količine
ekstrémno prisl.: ekstremno težka plezalna smer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekstremíst -a m (ȋ) človek ekstremnih nazorov, dejanj; skrajnež, prenapetež: poznam ga, v vseh stvareh je ekstremist / ekstremisti v moderni arhitekturi // pripadnik ekstremistične skupine, stranke: ekstremisti so v zadnjem času poizkusili več atentatov; levi in desni ekstremisti v stranki
♦ alp. ekstremni alpinist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ekstremístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na ekstremiste ali ekstremizem: ekstremistične tendence / ekstremistična frakcija / ekstremističen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
elástičen -čna -o prid., elástičnejši (á) - 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična
♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago
// ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice - 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava
- 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga
● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami
elástično prisl.: elastično hoditi; elastično uporabljati odredbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
elemènt -ênta m (ȅ é) - 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
// sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
// s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti - 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
- 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
- 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
- 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
- 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
♦ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
eminénca -e ž (ẹ̑) - 1. s svojilnim zaimkom naslov za kardinala: njegova eminenca kardinal / kot nagovor vaša eminenca / obisk pri eminenci kardinalu
- 2. knjiž. zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan človek: velja za drugo eminenco nemške literature
- 3. ekspr., v zvezi siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
emocionálec -lca [emocijonaləc] m, člov. (ȃ) kdor ne skriva emocij oziroma svoja čustva javno izraža: Pesnik je emocionalec, pisatelj mislec, zato je poezija terapija čustev, za zdravljenje misli pa je treba vzeti v roke roman E univerbizirano iz emocionálen člôvek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
emocionálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na emocijo; čustven: emocionalna napetost, neuravnovešenost; emocionalne in racionalne prvine človeka / emocionalno dojemanje lepote
- 2. knjiž. ki ga hitro obvladajo čustva: on je emocionalen človek / emocionalni pesnik
♦ lit. emocionalna lirika; psih. emocionalni izraz telesna, posebno obrazna reakcija, ki se javlja med čustvovanjem
emocionálno prisl.: biti emocionalno povezan s čim; emocionalno se sproščati; emocionalno hladno vzdušje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
emocionálnost -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost emocionalnega, čustvenost: emocionalnost pisateljevih črtic / njegove pesmi so prežete z močno emocionalnostjo; pesnik je človek s povečano emocionalnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) - 1. izraža število ena [1]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
// bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti - b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
- 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
// izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati - 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
// ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar - 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
- 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
// ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enciklopédičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na enciklopedijo: ta knjiga je prvo slovensko enciklopedično delo / enciklopedični slovar / enciklopedični članek; enciklopedična razlaga pojma / enciklopedično znanje obsežno in vsestranskoenciklopédično prisl.: enciklopedično izobražen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enciklopedíst -a m (ȋ) - 1. vsak od sestavljavcev velike francoske enciklopedije v 18. stoletju: ideje francoskih enciklopedistov; enciklopedist D'Alembert
- 2. ekspr. enciklopedično izobražen človek: bil je izredno razgledan, pravi enciklopedist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enêrgičen -čna -o prid., enêrgičnejši (é) ki se hitro in nepopustljivo odloča, odločen: energičen človek;
energičen organizator, vodja;
bil je zelo delaven in energičen // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: oglasil se je z energično besedo; energična hoja; mož energičnih potez na obrazuenêrgično prisl.: energično nastopiti proti komu; energično stopa po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enêrgičnost -i ž (é) lastnost energičnega človeka: za tako delo je potreben človek z veliko energičnostjo / z vso energičnostjo so nastopali proti takim pojavom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
energíjski -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na energijo: energijski izkoristek; energijski vir; energijska izguba / energijski reaktor / energijska vrednost hrane
♦ fiz. energijski zakon - 2. redko energetski: energijsko gospodarstvo
energíjsko prisl.: človek je energijsko odvisen od sonca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ênkrat prisl. (é) izraža, da kaj nima ponovitve: enkrat v življenju je bil bolan;
enkrat ugrizniti jabolko;
niti enkrat se ni zmotil;
samo enkrat, enkrat samkrat je bil tam // izraža eno ponovitev: enkrat pet je pet; zdravilo jemlji enkrat na dan; tekst enkrat prepiši; govori z njim še enkrat; drv je za enkrat zakuriti / pot je točno enkrat daljša; ekspr. nova hiša je še enkrat lepša kot stara veliko, dosti // kot vzklik še enkrat izraža zahtevo po ponovitvi; kot pretnja, svarilo kaj si pa naredil, samo še enkrat
● pog. enkrat sem ti bil za norca, dvakrat ti ne bom ne bom več pustil, da bi se norčeval iz mene; tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive; oklicati enkrat za trikrat pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri; videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; preg. enkrat ni nobenkrat če kdo kaj naredi samo enkrat, ne pomeni nič; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ênonóg -a -o prid. (ē-ọ̑ ē-ọ̄) ki ima eno nogo: enonog človek / enonoga miza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ênoók -a -o prid. (ē-ọ̑ ē-ọ̄) ki je slep na eno oko: enook človek;
bila je enooka // ki ima samo eno oko: enooki Polifem
♦ fot. enooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima en sam objektiv za opazovanje in za snemanje; sam.: preg. med slepci je enooki kralj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
ênorôčen in ênoróčen -čna -o prid. (ē-ō; ē-ọ̄) nanašajoč se na eno roko: enoročno delo / enoročna sekira sekira, ki se drži z eno roko; enoročna žaga žaga, ki jo vleče en človek
♦ muz. enoročna skladba skladba, navadno klavirska, ki se izvaja z eno roko; šport. enoročno dviganje uteži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enorókec -kca m (ọ̑) ekspr., redko človek z eno roko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enostáven -vna -o prid. (á ā) - 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
- 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
♦ biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin
enostávno prislov od enostaven: enostavno in elegantno opremljena soba
// pog. poudarja trditev: nekateri o teh stvareh enostavno ne govorijo; smeti so metali enostavno skozi okno kar; tega enostavno ni mogla prenašati nikakor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enostránski -a -o prid. (á) ki upošteva, poudarja samo eno stran, en vidik na škodo drugega: enostranske informacije;
enostranska ocena;
enostranska specializacija, vzgoja / enostranski človek; ne smete biti enostranskienostránsko prisl.: na vzgojo mladine se gleda enostransko; enostransko prikazovati stvari; enostransko razvijati svoje sposobnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
enovít -a -o prid. (ȋ) - 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
- 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
- 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 3763 zadetkov.