Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

apnéno prisl.: zrl je v njen apneno beli obraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. teh. zunanji deli vodovodnih, plinskih, parnih, ogrevalnih naprav: zamenjati armature v stanovanju; sanitarna, vodovodna armatura; armatura parnega kotla; tovarna armatur / gasilske cevi z armaturami
   ♦ elektr. kabelska armatura zunanji zaščitni sloji kabelskega plašča
2. 2. grad. v gradbene materiale vstavljeni vložki, ki povečujejo nosilnost: ojačiti z armaturo; jeklena, lesena, štukaturna armatura; armatura za balkonsko ploščo; prerez armature

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

armíran -a -o: elektr. armirana izolirna cev jeklena cev za električne instalacije; grad. zgradba iz armiranega betona; armirana konstrukcija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. osnova, podlaga: krepitev družbenoekonomske baze; materialna baza družbe / izkoristiti domačo surovinsko bazo; energetska baza težke industrije; publ.: postaviti organizacijo na množično bazo; socialistična akumulacija je možna samo na bazi delovne storilnosti
   // bistvena sestavina: lak na acetonski bazi
2. 2. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije, oporišče: čete se vračajo v svoje baze; letalska, pomorska, vojaška baza / partizanska baza; baza 20 med narodnoosvobodilnim bojem sedež centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Kočevskem Rogu
   // alpinistična odprava si je uredila bazo; baza za raketne izstrelke
   ♦ agr. krmna baza vsa razpoložljiva krma; anat. baza spodnji, širši del kakega organa; geogr. erozijska baza nivo, do katerega more reka poglabljati strugo; grad. asfaltna baza; lingv. artikulacijska baza od ustroja govorilnih organov, dihalne tehnike in tempa govora odvisne osnovne značilnosti v izgovoru glasov; um. baza stebra podstavek, podnožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
   // pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje
2. 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
   // ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
   // v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
   // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan
3. 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
4. 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
   ● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
   ♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš

bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem

béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine; posedati po blazinah; mehka blazina; gumijasta, pernata blazina; prevleke za blazine; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom
   ● mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno
2. 2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe; cele blazine vresja
   ♦ grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje: branati z brano; zoral je in povlekel z brano; členkasta, lesena, železna brana
2. 2. nekdaj velika mrežasta vrata: po gradovih so zgodaj zvečer zapirali brano
3. 3. nar. gorenjsko del kozolca med dvema stebroma; okno: brane so natlačene s snopjem
   ♦ grad. mreža vzdolžnih in prečnih nosilcev pod cestiščem pri mostovih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
   // dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice
2. 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
3. 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
   // ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani
4. 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
   ● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
   ♦ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju

beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo

brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine; morje bije ob brežine; peščena brežina
2. 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini; kmetija leži v brežini; prisojna, skalnata, strma brežina
   // grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

dédno prisl.: dedno obremenjen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. fiz. večanje razsežnosti telesa, raztezanje: dilatacija železniških tračnic
   // med. večanje, zvečanje prostornine votlega organa; širjenje, razširjenje: dilatacija srca / dilatacija zenice
2. 2. grad. presledek v gradbenem objektu, ki se naredi zaradi predvidenega raztezanja ali posedanja: dilatacije na betonskih cestah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. fiz. večati svoje razsežnosti, raztezati se: snovi dilatirajo
   // med. večati svojo prostornino; širiti se, razširjati se: srce dilatira; preh. dilatirati požiralnik
2. 2. grad. delati v gradbenem objektu dilatacijo: dilatirati cesto, zgradbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju
2. 2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta; naravna dominanta; dominanta pokrajine / zunanja dominanta te hiše je kamnit portal
   ♦ bot. vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; muz. peta stopnja v durovi ali molovi lestvici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. biti v prevladi, v premoči, prevladovati: v industriji je dominiral tuj kapital; na tamkajšnji univerzi dominira študij prava; na sestanku sta dominirali dve temi / v takratnem političnem življenju je dominiralo nacionalno vprašanje
   // ekspr. zaradi popolnosti vzbujati občudovanje: v naslovni vlogi je dominiral gost iz Zagreba; dominirati v družbi
2. 2. ekspr. stati, dvigati se nad čim: grad dominira nad mestom; nad hišami dominira kupola

dominirajóč -a -e: dominirajoč položaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju
2. 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati
   ♦ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva

drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki nima osrednje točke v svojem središču, izsreden: ekscentričen obroč; ekscentrične mreže pajkov / ekscentrična rast bule
2. 2. knjiž. ki se zelo razlikuje od običajnega, normalnega; nenavaden, opazen: ekscentrična obleka; ekscentrične geste / dajal je ekscentrične izjave; ekscentrične navade / nav., ekspr. bila je precej ekscentrična neuravnovešena, čudaška
   ♦ gozd. ekscentrično deblo deblo, ki nima stržena v sredini; grad. ekscentrična obremenitev obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; obrt. ekscentrična stiskalnica ekscentrska stiskalnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren
   // fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
   // nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo
2. 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno
   // fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna
3. 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
   // zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
   // zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija
4. 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
   ♦ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene

fíno 
1. 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek
2. 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali
3. 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. organizirana skupina v stranki, ki ima o posameznih vprašanjih drugačno mnenje kot večina: pripadati kaki frakciji; ekstremistična frakcija; boj proti frakcijam v stranki; razcepljenost stranke na frakcije
2. 2. s prilastkom tesneje povezana skupina poslancev v parlamentu, ki so ali niso člani iste stranke: socialnodemokratska frakcija v parlamentu
3. 3. fiz. s frakcioniranjem ločena sestavina zmesi: frakcije nafte
4. 4. grad. sipki material, katerega zrna imajo približno isto velikost: nova gramoznica zadošča za gradbene potrebe, primanjkuje le še najdrobnejše frakcije do 3 mm

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. razstavni prostor ali stavba z zbirko umetniških slik ali kipov: obiskovati muzeje in galerije; umetniška galerija; prostori galerije / Narodna galerija
2. 2. ekspr., z rodilnikom velika množica: ustvaril je galerijo človeških tipov; tudi ta oseba spada v galerijo avtobiografskih likov; prikazal je celo galerijo psihično in fizično nalomljenih ljudi
3. 3. najvišji balkonski prostor, navadno v gledališču: publika z galerije; stojišče na galeriji / ekspr. galerija je navdušeno ploskala ljudje na galeriji
4. 4. hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni strani odprt ali zastekljen: sprehajati se po galeriji; odprta galerija; galerije in dvorane starih gradov
   ♦ grad. predor, ki ima stranske odprtine; objekt, ki preprečuje zasutje ceste

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
   // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
   // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
   // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
   1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
   2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
   3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
   4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
   5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
   // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
   1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
   2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
   3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
   // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
   ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
   ♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše
   // gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
   ● ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
   ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira
   // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve
2. 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. v nekaterih deželah veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba
   // ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2. 2. zastar. mesto: Turki so prisegli porušiti stolni grad
   ● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od graditi:
   1. a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev; publ. hotel je v gradnji se gradi; črna gradnja; privatna gradnja; gradnja hiš, novih stanovanj; gradnja cest, mostov, vodovoda; gradnje brez dovoljenja; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje; industrijski način gradnje; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša
      // gradnja lastne osebnosti; gradnja socializma
   2. b) gradnja motorjev, strojev; gradnja parnikov; gradnja atomskega reaktorja
2. 2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom
3. 3. ustroj, sestava, kompozicija: podobno gradnjo imajo Shakespearove drame; dramaturška, glasbena gradnja; neslovenska gradnja stavkov; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa
   ♦ grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

grájski -a -o sam.: grajski so se pripeljali graščakova družina; zalotili so ga, ko je sekal na grajskem na graščakovi posesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
   // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
2. 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
3. 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
   ● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
4. 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
   ♦ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine
   // pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti
   // cesto so posuli z grobim peskom debelim
2. 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade
3. 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih
4. 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako
   ♦ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo

gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka

gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na hidravlika 1: hidravlične meritve, raziskave
2. 2. strojn. ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: hidravlični prenos sile / hidravlična stiskalnica; hidravlične zavore; hidravlično dvigalo / hidravlični pritisk / hidravlično olje
3. 3. grad. ki se v vodi strdi: hidravlično vezivo
   ♦ strojn. hidravlični transport transport sipkega materiala po ceveh z vodnim tokom

hidrávlično prisl.: zavorni pritiski se prenašajo hidravlično

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. spajati okside ali nenasičene organske spojine z vodo: hidrirati žgano apno
2. 2. hidrogenirati: hidrirati ribje olje

hidríran -a -o: grad. hidrirano apno apno, ki je industrijsko gašeno z malo vode, da ostane suho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore: s hodnika se je slišalo govorjenje; iti, stopiti na, redko v hodnik; pogovarjati se na, redko v hodniku; obokan, temen hodnik; vrata na hodnik / po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog gornje hiše; pren., ekspr. temni hodniki človeške duše
   // naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor: zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad / jamski hodnik
2. 2. redko, navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze; koridor: ta rečna dolina je dober prometni hodnik / zračni hodnik med dvema krajema
3. 3. redko pločnik: urejati hodnike ob glavni ulici
   ♦ agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
   1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
   2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
   3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
   // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
   ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
   ♦ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje
2. 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste
3. 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
   // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
   ♦ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov

individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

industrializíran -a -o: industrializirani kraji; sodobni industrializirani svet; industrializirano gospodarstvo
♦ grad. industrializirana gradnja gradnja z večjimi, industrijsko izdelanimi deli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. vbrizganje zdravilne tekočine v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizg: zdraviti z injekcijami; injekcija morfija proti bolečinam / dati, dobiti injekcijo / v taboriščih so ljudi ubijali z injekcijami
   // tekočina za tako vbrizganje: določiti dozo injekcije; zdravila v obliki tablet in injekcij / iti v lekarno po injekcije ampule s to tekočino
2. 2. ekspr. kar se da ali naredi za trenutno olajšanje, omiljenje kakega stanja: ti problemi se ne dajo rešiti samo s finančnimi injekcijami / potreboval bi močno injekcijo poguma
   ♦ grad. injekcija v zemljino, gradbeni element vtisnjeno polnilo ali vezivo; med. intramuskularna, intravenozna, podkožna injekcija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. med. dati zdravilno tekočino v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizgati: injicirati kalcij / injicirati (si) mamilo
2. 2. grad. vtisniti polnilo ali vezivo v zemljino, gradbeni element: injicirati cementno malto v zid
   // s tako vtisnjenim polnilom ali vezivom utrditi: injicirati nasip, zid

injicíran -a -o: injicirani antibiotiki; injicirano pročelje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov
2. 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko
   ♦ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves
   // nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah
2. 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama
3. 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo
   // teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama
   // nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama
4. 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku
   // s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami
5. 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami
6. 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva
   ● ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
   ♦ geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
   // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
   // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja
2. 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
   // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov
3. 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
   // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
   // navedite same jasne primere, zglede
4. 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
   // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna
5. 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
   // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne
6. 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
7. 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
   // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
   // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur
8. 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
9. 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
   ● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina

jásno 
1. 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
   // piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
   // v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno
2. 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
3. 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
   // v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
   ● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno

jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. stavba, v kateri so jetniki: grad je bil med vojno jetnišnica
2. 2. do 1945 stavba na sedežu okrožnih sodišč, v kateri so sodni zapori: jetnišnice in kaznilnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. majhna gozdna žival s kratkimi nogami in z bodicami po zgornjem delu telesa: jež piha, teka, se zvije v klobčič
   ● redko ostriči si lase na ježa zelo na kratko, tako da stojijo pokonci; ostriči se na krtačo
   // torta v obliki ježa: nabosti ježa z mandeljni
2. 2. navadno v zvezi morski jež majhna morska žival z bodicami, podobna kepi; morski ježek: odstraniti morske ježe s kopališča
3. 3. grad. težek valj s stožčastimi izboklinami za tlačenje zemlje: utrjevati napeljane plasti z ježi
   ♦ voj. štirikraka ovira iz betona ali železa, ki se uporablja proti oklopnim vozilom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. arhit. polkrogelni del kupole: mogočna kalota cerkvene kupole
2. 2. grad. zidani obok v predoru: zidati kalote s kamnom
   ♦ anat. (lobanjska) kalota lobanjski svod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. grad. plast večjih kamnov za utrditev brega, nasipa, opornika: narediti, položiti kamnomet
2. 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. arheol. rimska utrdba kvadratne oblike: zavarovati mejo s kasteli; kasteli ob Donavi
2. 2. knjiž. grad, trdnjava: španski kasteli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. star. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: peljati koga v kašto / izprazniti kašte
2. 2. redko skladovnica (žaganega lesa), kopa: narediti kašto / zložiti deske v kašte
3. 3. nar. obtežilni kamen (stiskalnice): Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili kašto (I. Koprivec)
   ♦ grad. objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. grad. spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod vodo: kopati v kesonu / del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov
2. 2. teh. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu: napolniti keson; stranica kesona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: sezidati klančino / bočna klančina
2. 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture
   // ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture
   // ženska klasične lepote
   // redko klasicističen: pravila klasične estetike
2. 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek
3. 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom
4. 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična
   ♦ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje

klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi
2. 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika
   // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga
   ● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
   ♦ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. izraža vprašanje po prostoru, po katerem se dogaja premikanje: kod si hodil, da te nisem srečal? kod se gre na grad? / do kod hočeš priti? dokod; od kod si doma? odkod
   // raba peša kod bi ušel? kje
   // v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povprašaj, kod se gre na postajo; ekspr. kod vse je blodil, se ne spominja
   ● ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda
   // zastar. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja; kje: kod neki se skriva?
2. 2. raba peša izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje: ne hodi po gozdu, lahko se kod zgubiš; gotovo se skriva tam kod; prim. bogve, kdove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. grad. osrednji kanal v naselju
   1. a) za odplake: razpoka v kolektorju
   2. b) za inštalacije: gradnja kolektorja / inštalacijski kolektor
2. 2. elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke; komutator: kolektor enosmernega generatorja
3. 3. elektr. elektroda v tranzistorju, ki navadno oddaja ojačeni tok: priključiti baterijo na emitor in kolektor
4. 4. knjiž., redko prodajalec srečk: nekaj zasluži kot kolektor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende; predstojnik komende / križniška komenda
   // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo; cerkev, grad in komenda
2. 2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo; delavci v komendi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kompozicijo: drevesa so na tej sliki glavni kompozicijski element / drama ima svoj kompozicijski red / grad je bil s parkom organska kompozicijska celota / v glasbi se je pojavila vrsta novih kompozicijskih sistemov
2. 2. nanašajoč se na komponiranje: skladatelj odlično obvlada kompozicijsko tehniko
   ♦ muz. kompozicijski stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej

kompozicíjsko tudi kompozícijsko prisl.: kompozicijsko je roman zelo dober

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most
2. 2. redko stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti
3. 3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji
   // s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji
4. 4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe
   ♦ aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; lingv. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj
2. 2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti
   ♦ grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili

korístno prisl.: koristno izrabiti čas / v povedni rabi bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
   // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt
   // dobršen kos življenja je že za njim
   ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
   ♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
   // jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
   // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
   // hitro najde vsak skriven, varen kot
   // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
4. 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
5. 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
6. 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
7. 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
   // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot
8. 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
   ● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
   ♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
2. 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta
3. 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv
   // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah
4. 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
5. 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
   ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
   ♦ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. biti kralj, vladati kot kralj: kraljeval je do smrti; (v) tej deželi je kraljevala znana dinastija / dobro, slabo kraljevati
   // ekspr. biti kje neomejen gospodar: v hiši je on kraljeval; star. kraljevati nad svojimi služabniki / tu kraljujeta ljubezen in sloga
2. 2. ekspr. biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi: med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki / na steni je kraljevala njegova slika
3. 3. ekspr. stati, dvigati se nad čim: na hribu kraljuje mogočen grad / nad temnimi vrhovi kraljuje mesec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
   // lahki kamen lehnjak
   // ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica
2. 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
3. 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
4. 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
   // lahek potres
   // v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
   // lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja
5. 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
6. 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
7. 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
   // ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte
8. 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
   ● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
   ♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih

lahkó 
1. 1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
   ♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500° C
2. 2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
   // izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
   // izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel
3. 3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, tovariš / elipt. »ali smem telefonirati?« »Lahko«
   // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »lahko prisedem?« »Izvolite«
   // izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »kako žalostno se drži.« »Saj se lahko« / lahko sem vesel, saj sem zdrav
4. 4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
   // izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste
5. 5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
   // v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
   // v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža
   1. a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
   2. b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim«
6. 6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
7. 7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
   ● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri

láhki -a -o sam.: jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji; prim. lažji, nalahko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. prečni tramič, drog, zlasti v kozolcu: stopiti na prvo lato; na latah se sušijo snopi; ogrodje za brajdo iz betonskih stebrov in žice ali lat / gledati skozi late; polne late
2. 2. grobo obdelana deska, zlasti za plot: odtrgal je lato in se postavil v bran; late na zidarskem odru
3. 3. nar. letev: sveženj lat / polagati opeko na late
   ♦ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu; grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
   // način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak
2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
3. 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
   // imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
   // nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča
4. 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
   // lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege
5. 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
   // položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega
6. 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
   ● pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
   ♦ fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja