bučáti bučím nedovršni glagol [bučáti] 1. oddajati močen, globok zvok, zlasti ob nekaterih naravnih pojavih1.1. premikati se ob oddajanju takega zvoka
2. navadno brezosebno, ekspresivno z govorjenjem, kričanjem, premikanjem, navadno več oseb, povzročati močne, globoke zvoke, hrup2.1. ekspresivno pojavljati se, izražati se kot tak zvok
3. navadno brezosebno zaznavati v sebi neprijeten, glasen, globok zvok, zlasti ob slabem počutju ali vznemirjenosti
4. ekspresivno biti prisoten, pojavljati se v veliki meri, tako da je to očitno, zaznavno
ETIMOLOGIJA: = cslov. bučati, hrv., srb. búčati, rus. búčatь, češ. bučet < pslov. *bučati, iz ide. *beu̯‑ ali *bheu̯‑, tako kot litov. baũkti - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
epitáf epitáfa samostalnik moškega spola [epitáf] 1. besedilo, pesem, posvečena umrlemu, za napis na nagrobniku, spominski plošči1.1. nagrobnik, spominska plošča s takim napisom
2. ekspresivno zadnje pomembnejše delo pred smrtjo, navadno umetniško
3. ekspresivno kar odraža, pomembno zaznamuje, izkazuje spoštovanje čemu, kar izginja, se končuje
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Epitaph in lat. epitaphium iz gr. epitáphion, iz epí ‛na, nad’ + táphos ‛grob’
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gospodováti gospodújem nedovršni glagol [gospodováti] 1. imeti, izvajati oblast
2. imeti vodilno, pomembno vlogo
3. ekspresivno biti umeščen višje od okolice ali biti kje opazno prisoten
ETIMOLOGIJA: ↑gospod
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
júrišati júrišam nedovršni glagol [júrišati] 1. izvajati silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti za hitro uničevanje, osvajanje položajev
2. ekspresivno izvajati silovit, odločen napad v prizadevanju za zmago, osvojitev točk v športu2.1. ekspresivno izvajati silovit, odločen napad v prizadevanju za kaj sploh
FRAZEOLOGIJA: jurišati na nebo ETIMOLOGIJA: ↑juriš
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kentáver kentávra samostalnik moškega spola [kentávər] 1. grško mitološko bitje z zgornjim delom telesa človeka ter s trupom in nogami konja
2. podoba, ki predstavlja mitološko bitje z zgornjim delom telesa človeka ter s trupom in nogami konja
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Kentaur in lat. centaurus iz gr. kéntauros, nejasnega izvora
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
nagáčen nagáčena nagáčeno pridevnik [nagáčen] 1. pri katerem je koža umrle živali zapolnjena s polnilom in oblikovana tako, da se ohrani naravni izgled živali ali njenega dela1.1. ki je s čim napolnjen
2. ekspresivno v katerem je česa veliko, preveč
ETIMOLOGIJA: ↑nagačiti
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
plétna plétne; tudi plétnja samostalnik ženskega spola [plétna] lesen čoln s ploskim dnom in streho ter dvema vesloma za prevoz turistov na Blejski otok
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz bav. nem. Plätten < stvnem. platta, prevzeto iz srlat. plat(t)a ‛plovilo s ploskim dnom’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ranocélnik ranocélnika samostalnik moškega spola [ranocélnik] nekdaj kdor se ukvarja z zdravljenjem in operiranjem, navadno z nižjo poklicno izobrazbo
ETIMOLOGIJA: ↑rana + celnik iz ↑celiti
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vlák vláka samostalnik moškega spola [wlák] navadno po železnih tirih vozeče vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih vleče lokomotiva
STALNE ZVEZE: cestni vlak, ekspresni vlak, hitri vlak, lebdeči vlak, magnetni vlak, muzejski vlak, oklepni vlak, oprtni vlak, spalni vlak, sprinterski vlak, šprinterski vlak, turistični vlak, vlak smrti, zeleni vlak FRAZEOLOGIJA: kot ekspresni vlak, loviti zadnji vlak (za kaj), ujeti zadnji vlak (za kaj), vlak smrti, vreči se pod vlak, zadnji vlak (za kaj), zadnji vlak (za kaj) je odpeljal (komu), zamuditi vlak (za kaj) ETIMOLOGIJA: kakor češ. vlak, hrv., srb., vlȃk, prvotno ‛vlečenje, vleka’, iz ↑vleči, kalk po nem. Zug ‛vlak’ iz ziehen ‛vleči’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vlákec vlákca samostalnik moškega spola [wlákəc] 1. manjši vlak, zlasti za prevoz turistov
2. igrača, ki predstavlja vlak
3. enostaven ples, pri katerem plesalci tvorijo premikajočo se kolono
STALNE ZVEZE: hitri vlakec, vlakec smrti ETIMOLOGIJA: ↑vlak
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.