četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet (n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dvǫ̑jčič, m. der Zwilling, Mur., Cig., Jan., C., Krelj; Tomas, kateri je imenovan dvojčič, Dalm.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
imenováti, -ȗjem, vb. impf. 1) nennen, benennen, betiteln; imenovana vrednost, der Nominalwert, Cig. (T.); imenovano število, benannte Zahl, Cig. (T.), Cel. (Ar.); — i. se, heißen, genannt werden; — 2) (po nem.) ernennen, Cig., nk.; (v tem pomenu tudi pf. bil je imenovan za učitelja, nk.).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lȗnež, m. 1) kozel rumenkaste dlake, Krn-Erj. (Torb.); — 2) der Klappertopf (rhinanthus sp.), ("gotovo zaradi okroglih, ploščnatih plodov tako imenovan"), Koborid-Erj. (Torb.).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.