glavìč -íča m (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič;
palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla
♦ alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izvések -ska m (ẹ̑) znamenje, tabla, postavljena navadno pravokotno na stavbo, ki kaže na kako obrtno dejavnost: medeninast izvesek brivnice se blešči v soncu;
izvesek gostilne;
napis na izvesku / reklamni izvesek; izvesek nad vrati prodajalne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kôtel -tla [kotəu̯] m (ó) 1. velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje, segrevanje: naliti vodo v kotel;
bakren, medeninast kotel;
s stropa je visel velik kotel;
zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel / (vojaški) kotel; žganjarski kotel; kotel za prašiče; v pralnici imajo kotel za kuhanje perila; kotel za žganjekuho; pren., publ. Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile 2. navadno v zvezi parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro: parni kotel je razneslo;
parni kotel za centralno kurjavo / kurjač parnega kotla 3. nav. ekspr. okrogla dolina s strmimi pobočji: vas leži v kotlu;
odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom
● publ., ekspr. strašiti kmete s skupnim kotlom zlasti prva leta po 1945 neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi
♦ strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; lokomotivski parni kotel parni kotel za lokomotive; pranje kotlov odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
medenínast -a -o prid. (í) 1. ki je iz medi, medenine: medeninast gumb;
medeninasti našitki;
medeninasta kljuka, zajemalka 2. podoben medi: medeninast sijaj / medeninast zvok kot ga ima glasbilo iz medi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tolkáč -a [tou̯kač] m (á) 1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi: mečkati krompir, peso s tolkačem;
lesen tolkač;
tolkač za poper 2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: potrkati s tolkačem;
medeninast tolkač 3. glasb. krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se tolče na tolkalo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
túlec -lca m (ȗ) 1. cevasta pripravaa) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame;
potegniti puščico iz tulca b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec;
izročiti komu diplomo v tulcu;
kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce;
stresti smodnik iz tulca;
medeninast tulec // cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta// kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem 2. tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec 3. knjiž. tok2:
tulec za očala / tulec za pištolo 4. knjiž. kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec 5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje 6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce;
klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec // temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem
♦ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
viják -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili;
izviti, priviti vijak;
pritrditi z vijakom;
jeklen, lesen, medeninast vijak;
glava, navoji vijaka;
tovarna vijakov;
vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake
● publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel;
vijak ventilatorja;
list vijaka;
obrati vijaka / ladijski, letalski vijak
♦ glasb. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zvônec -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni;
pritisniti na zvonec pri vratih;
glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu;
pozvoniti z zvoncem;
majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene
● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem
♦ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.