1. 1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake; mejne oznake; upoštevati oznake na cestah / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
   // navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja; stilna oznaka dobe
2. 2. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra; oznaka povest za to delo ni upravičena
3. 3. knjiž. opis, oris: podrobna oznaka kraja; oznaka scene je bila pomanjkljiva
   ● knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
   ♦ elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
   1. a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
   2. b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
      // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
2. 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko
3. 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
4. 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
   ♦ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. kraj, mesto: bolezen se pojavlja na različnih lokusih
   ♦ biblio. oznaka za mesto, prostor v knjižnici, na katerem je določena knjiga, zlasti glede na vsebino
2. 2. redko stranišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. denarna enota Zvezne republike Nemčije, Nemške demokratične republike, Finske: vstopnina je pet mark / finska, nemška marka
   // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: šop mark
2. 2. raba peša znamka: s starih pisem je potrgal marke / razdeljevati blago po markah / zastar. (pasja) marka (pasja) znamka
   ♦ grad. marka oznaka za kakovost betona; zgod. marka v frankovski državi večja grofija ob državni meji; pri starih Germanih najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
   // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje
2. 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
3. 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
4. 4. delati, povzročati, da je kaj manjše
   1. a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
   2. b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
   3. c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
      // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
5. 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
6. 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje

omejeváti se publ.  kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem

omejujóč -a -e: omejujoča določila

omejeván -a -o: omejevan v razvoju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo
   // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda
2. 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja
   // kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje
3. 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino
   // z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost
4. 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke
5. 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova
6. 6. muz. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici
   ● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje
   ♦ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi
   // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva
2. 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti
   ♦ filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost: za to delo si je pridobil kvalifikacijo; predpisana, strokovna kvalifikacija / izpit za kvalifikacijo šoferja
   // publ., navadno s prilastkom oznaka, opredelitev: moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja / svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
2. 2. šport. tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje: kvalifikacija za svetovno prvenstvo / žarg. igrati naporne kvalifikacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. imeti vsebino
   1. a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
   2. b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
2. 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
3. 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
4. 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
5. 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
6. 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
   ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
   // ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
   // ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela
2. 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
3. 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
4. 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
5. 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
6. 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
   ● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično
7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
   ♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti

strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
3. 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
   // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
4. 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
   // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz

zaúpno prisl.: zaupno povedati
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja
   // vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
   // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči
   // planeti in zvezde stalnice
2. 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
   // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa
   // ulice se stekajo v zvezdo
3. 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
   // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
4. 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5. 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
   // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6. 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
   ● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
   ♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
   // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
2. 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
   // drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
3. 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
   1. a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
   2. b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
   3. c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
      // naslov heroja, udarnika / častni naslov
   4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
4. 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
   // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
5. 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
   ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
   ♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe; označba glavnih oseb
2. 2. oznaka: zamenjati označbe; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava
   ● knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost
   ♦ muz. dinamična označba za jakost izvajanja; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del; šah. označba linij s črkami; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov
   // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel
2. 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
3. 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki
   ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
   ♦ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od registrirati: odkloniti, zavrniti registracijo; registracija letala, orožja, pogodbe / podaljšati veljavnost registracije / registracija članov, odposlanih paketov / elektronska, mehanska registracija; registracija potresnih sunkov / registracija kulturnega dogodka v časopisu, po radiu
   ● knjiž. analizirati registracijo tresljajev grafični prikaz
   ♦ jur. imeti registracijo pravico, ki izhaja iz vpisa v določeni register
2. 2. pog. registrska številka, oznaka vozila: avtomobil z ljubljansko, vojaško registracijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. avtorjev, izdelovalčev podpis, znak na umetnini, izdelku: na tej sliki je signatura v desnem kotu spodaj; amfora s signaturo
2. 2. biblio. oznaka knjižnične, arhivske enote, ki določa mesto, nahajališče te enote: vpisati signaturo; iskati knjigo s signaturo A II. 22
   ♦ tisk. številka, navadno s skrajšanim naslovom knjige, na prvi strani vsake pole za točno sestavljanje pol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

šablónsko prisl.: šablonsko oblikovati; šablonsko ravnati; šablonsko prikazane osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

típsko prisl.: tipsko opredeliti kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
2. 2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
3. 3. redko oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo «plača prejemnik»
4. 4. jur. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
   // vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. majhen, ploščat kovinski predmet z (reliefno) podobo ali napisom, ki se zatakne, pripne na oblačilo, klobuk: zbirati značke; zatakniti si značko za klobuk; album za značke / spominska značka
   // tak predmet kot znak pripadnosti kaki organizaciji: člani stranke so nosili značke / gasilska, pilotska značka; značka vojaške akademije
   // tak predmet, ki se uporablja kot priznanje: podeliti častne diplome in značke / srebrna, zlata značka
   ♦ šol. bralna značka ki se podeljuje učencem osnovnih šol za organizirano izvenšolsko branje del slovenskih pesnikov in pisateljev; tekmovanje za Bevkovo, Cankarjevo bralno značko; voj. identitetna značka vojaka
2. 2. knjiž. oznaka: značke na merilu / ponudbe pošljite pod značko »nujno«

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

ideolóško prisl.: ideološko trdni delavci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

slabšálno prisl.: ta izraz zveni slabšalno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.