bíč1 in bìč bíča m (ī í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič;
počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča // ekspr., s prilastkom nasilje, sila, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ muz. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bùm in búm medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, zamolkel glas pri udarcu: bum! je zagrmel strel;
boben, srce udarja bum bum bum;
telebnil je, bum, na tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bùmf in búmf medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, glas pri padcu, udarcu: bumf! je počilo;
mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf / sname torbo in — bumf v kot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
detonácija -e ž (á) pok pri eksploziji brizantnega razstreliva: zadonela je detonacija;
oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija;
odmevi detonacij // eksplozija brizantnega razstreliva: detonacija je odnesla del zidu
♦ avt. eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
eksplozíja tudi eksplózija -e ž (ȋ; ọ́) - 1. hitra, silovita sprostitev energije ob vžigu eksplozivnih snovi ali zaradi premočnega pritiska: nastala je močna eksplozija / eksplozija bombe, mine; eksplozija parnega kotla; eksplozija plinov v rudniku; eksplozija brizantnega razstreliva / opraviti, izvesti podzemeljsko atomsko eksplozijo eksplozijo atomske bombe
// pok pri taki sprostitvi energije: slišale so se eksplozije
● ekspr. politična napetost je rasla in bati se je bilo eksplozije spopada - 2. ekspr. nezadržen, silovit izraz česa: čustvena eksplozija
- 3. publ. velika in hitra (po)množitev česa: eksplozija avtomobilizma; eksplozija prebivalstva v zadnjih dvajsetih letih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
grand slam -- -a cit. [grênt slêm] m (ȇ, ȇ) šport. zmaga na štirih najpomembnejših tekmah, turnirjih v tenisu ali golfu v istem letu: zmagovalec grand slama; turnir za grand slam v golfu; Po zmagah na vseh štirih turnirjih za grand slam v sezoni se je nemška teniška igralka okitila še z olimpijskim zlatom E ← agl. grand slam, prvotno 'veliki slem', 'napoved vseh vzetkov v bridžu', iz grand 'sijajen, imeniten' in slam 'tresk, tlesk, pok'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izstrélen -lna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na izstrelitev: izstrelni pok / izstrelna ploščad
♦ med. izstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jék tudi jèk jéka m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž. - 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov; odmev: klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo jek; jek strela
♦ fiz. ponovljeni zvok, ki nastane zaradi odboja zvočnih valov in se ločeno zaznava - 2. kratek, oster, bolečino izražajoč glas: kriku je sledil bolesten jek; z obupnim jekom se je sesedla; jek strahu
// kratek, oster glas sploh: vrata so se zaprla z jekom / tišino je presekal jek topovskega strela pok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kràk medm. (ȁ) posnema hreščeč glas, pok: krak, se je oglasila puška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) - 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal - 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence - 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
- 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
- b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
- 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pìf medm. (ȉ) posnema odsekan pok: pif, pif, so odmevali streli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pìkapòk in píkapòk in pìka pòk in píka pòk medm. (ȉ-ȍ; ȋ-ȍ) posnema glas pri udarjanju s cepcem, bičem: oglasili so se mlatiči: pikapok, pikapok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pìk pòk medm. (ȉ-ȍ) posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok;
pik pok, se oglaša s skednja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) - 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil - 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
- 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
- 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
- 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
póčiti se pog., ekspr. - 1. sesti: počiti se v naslanjač
- 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pòk tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑) - 1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom
- 2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pòk medm. (ȍ) posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je naredilo, ko je ustrelil;
potrkala je na vrata: pok, pok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pokljáj -a m (ȃ) rahel pok: zaznal je komaj slišen pokljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pókovka -e ž (ọ́) 1. koruza, katere zrna ob segrevanju v vročem olju ali suhi toploti počijo in se napihnejo: Uživanje pokovke je povezano z manjšo porabo mesa in z večjo porabo polnovrednih žit 2. razpočeno in napihnjeno zrno take koruze; kokica, popkorn (1): priprava pokovke; prodajalec pokovke; Zasebnost med štirimi hišnimi zidovi je bila mikavnejša od hrustanja pokovke v družbi drugih in tudi sosedovih komolcev ni bilo doma v napoto E (↑)pòk
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pôpkórn -a in popcorn -a cit. [pôpkórən] m (ȏ-ọ́) pog. 1. razpočeno in napihnjeno zrno koruze pokovke; kokica, pokovka (2): jesti popkorn; prodaja popkorna; Američani se spoznajo na popkorn – po domače kokice –, brez katerih menda ni mogoč polnovreden ogled filma 2. umetniško nezahteven film: gledati popkorn; dobičkonosni popkorn; Hollywood, ki slovi po brezvestnem popkornu, zelo rad slavi inspirativne filme – filme z vestjo E ← agl. popcorn iz pop 'pok' + corn 'koruza'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
prápòk -póka in prápók -a m (ȃ-ȍ ȃ-ọ́; ȃ-ọ̑) eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje; veliki pok (1): model prapoka; Še vedno ne vedo, zakaj je do prapoka sploh prišlo, in tudi tega ne razumejo, zakaj se je vesolje med širjenjem tako hitro napihnilo E (↑)prá... + (↑)pòk1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pùf medm. (ȕ) - 1. posnema močen pok: puf, puf, se slišijo streli / potegne pištolo, puf, in pade mrtev na tla
- 2. posnema puhanje: lokomotiva se začne premikati: puf, puf, puf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pùmf in púmf medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, glas pri udarcu, padcu: pomeril je s puško in, pumf, sprožil / pumf, je telebnil po tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
razbúriti -im dov. (ū ȗ) - 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
// povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila - 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo
razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti
// izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil
razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rézek -zka -o prid., rézkejši (ẹ́) - 1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok; rezek smeh, žvižg; rezek žvenket stekla
- 2. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj; rezka barva; rezka bolečina / rezek mraz hud; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
- b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba; rezko nasprotje
- 3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek; postati rezek / biti rezek v govorjenju
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor; rezek odgovor
rézko prisl.: rezko se zasmejati, zažvižgati; telefon rezko zvoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
samokrés in samokrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) knjiž. pištola, revolver: za pasom je nosil samokres;
streljati s samokresom;
pok samokresa / grozil mu je s samokresom da ga bo ustrelil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
sílen -lna -o prid., sílnejši (ȋ) nav. ekspr. - 1. ki ima veliko silo: silen udarec, vihar / on je silen človek; bil je mlad in silen
// ki z videzom, velikostjo kaže- a) da ima veliko silo: voz vlečeta silna konja / silna čeljust
- b) da prenese, vzdrži veliko silo: silne korenine, veje
- 2. ki se kaže, pojavlja v zelo visoki stopnji: silen pok; silna svetloba / silna bolečina, lakota, ljubezen
● star. tod so vladali silni vladarji mogočni; star. zbrala se je silna množica zelo velika
sílno prisl.: silno delati, kričati; silno je počilo; on je silno velik; bila je silno zaljubljena; sam.: strah pred nečim silnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
silovít -a -o prid., silovítejši (ȋ) - 1. ki ima zelo veliko silo: silovit udarec ga je podrl na tla / silovit vojaški napad
// ekspr. ki v odnosu do koga uporablja silo, nasilje: siloviti ljudje; ne bodi tako silovit - 2. ekspr. ki se kaže, pojavlja v zelo veliki stopnji: silovit pok / silovit strah; silovito čustvo
silovíto prisl.: silovito je počilo; bil mu je silovito hvaležen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
spókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo
- 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel
spókan -a -o: spokan zid; spokane roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
strél -a m (ẹ̑) - 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse
// strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti
// častni strel - 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka
// izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti
// do sem strel ne seže domet krogle, naboja
// nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel - 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota
● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga
♦ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
tíh -a -o prid., tíšji (ȋ í) - 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki
- 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter
- 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril - 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč
- 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja
- 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje
- 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe
- 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
- 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem
- 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena
● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo
tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja
● ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo
♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo
tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
trávma -e ž (ȃ) - 1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
- 2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
- 3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) - 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
// zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila - 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
- 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
- 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
// slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh - 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
- 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
- 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
tréščiti se ekspr. - 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
- 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila
tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
● pog. biti malo treščen omejen, neumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vélikiSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) véliki bràt -ega bráta m, živ. (ẹ̑, ȁ á) ekspr.
država, ustanova, ki zbira podatke o ljudeh zaradi nadzora nad njimi: država velikega brata; nadzor velikega brata; pod budnim očesom velikega brata; Veliki brat, ki se ga tako bojijo zagovorniki demokracije, se vriva v naša življenja že povsod, zakaj se ne bi potem še tam, kjer bi lahko zavaroval ali vsaj maščeval nedolžne žrtve
véliki mèt -ega méta in mêta m (ẹ̑, ȅ ẹ́; é)
kar v največji meri ustreza zahtevam, pričakovanju: biti pripravljen za veliki met; Američana se že vrsto let drži sloves večno drugega, toda v 47. nastopu na enem izmed štirih največjih turnirjev se mu je posrečil veliki met
véliki pòk -ega póka in pók -a m (ẹ̑, ȍ ọ́; ọ̑)
1. eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje; prapok: teorija velikega poka; Trenutno veljavne fizikalne teorije odpovedo, kadar od njih pričakujemo opis prvega trenutka velikega poka, ko je bila vsa materija vesolja stisnjena na drobcen obseg
2. pomemben dogodek, ki ga navadno spremlja hitra razširitev česa: čakati na veliki pok; širitev Evropske unije po načelu velikega poka z istočasno pridružitvijo več držav; Uvedba evra po metodi velikega poka je bila v Sloveniji celo hitrejša in bolje organizirana kot v nekaterih državah, ki so uvedle evro leta 2002
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zamášek -ška m (ȃ) - 1. okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje odprtin, posod: izvleči, potegniti zamašek iz buteljke; zamašiti, zapreti z zamaškom; gumijast, plutovinast zamašek; kovinski, steklen zamašek; zamašek za sod / pok zamaška pok, ki nastane pri izvleku zamaška
♦ agr. kronasti zamašek v obliki kovinske kapice
// kar je temu podobno: iz vate si je naredil zamaške za ušesa - 2. kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod, pretok: v cevi je nastal zamašek iz blata in peska / prometni zamašek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zapókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
// povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem - 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.