izbrúh -a m (ȗ) - 1. glagolnik od izbruhniti: izbruh gejzira, ognjenika
// prodor česa iz notranjosti zemlje na površje: pri vrtanju je prišlo do izbruha; izbruh nafte, plina; moč izbruha / podmorski izbruh - 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: bala se je njegovih izbruhov / čustveni izbruhi; izbruhi jeze, obupa / nacionalistični izbruhi izgredi
- 3. nav. ekspr., s prilastkom nenaden, silovit pojav, začetek česa: nenaden izbruh bolezni; izbruh epidemije
● publ. izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
// pojav, začetek sploh: kmalu po izbruhu vojne je odšel
♦ astr. sončni izbruh sončna erupcija; geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.