jêsen1 -éna m (é ẹ́) visoko gozdno drevo s pernatimi listi in trdim lesom: košati jeseni / pog. pohištvo iz jesena jesenovega lesa
♦ bot. mali jesen z belimi cveti, Fraxinus ornus; veliki jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jesén2 -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi jésen (ẹ̑) 1. del leta med poletjem in zimo: bila je jesen, ko se je to zgodilo;
stavba mora biti zgrajena do jeseni;
od jeseni ne piše;
vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni;
pospravljati pridelke v jeseni;
deževna, meglena jesen;
pooseb. jesen deli svoje darove / zgodilo se je lansko jesen, knjiž. lanske jeseni
♦ astron. astronomska jesen doba od jesenskega enakonočja do zimskega sončnega obrata// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bilo poletje, v hribih pa že jesen; zgodnja jesen / zunaj je jesen jesensko vreme; pren., knjiž. v njihovih srcih je jesen 2. ekspr., s prilastkom doba upadanja življenjske moči: usojena mu je bila prezgodnja jesen / jesen življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.