samostálnik samostálnika samostalnik moškega spola [samostálnik] 1. iz jezikoslovja pregibna besedna vrsta, ki je v stavku navadno osebek ali predmet, izraža spol, osebo, sklon in število ter označuje bitja, predmete ali pojme1.1. iz jezikoslovja beseda, ki pripada tej besedni vrsti
STALNE ZVEZE: edninski samostalnik, izglagolski samostalnik, množinski samostalnik ETIMOLOGIJA: po zgledu lat. substantīvus, prvotneje ‛samostojen’, iz samostalen ‛samostojen’, ker samostalnik v stavku – v nasprotju s pridevnikom – lahko stoji sam - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.