stròp strôpa m, mest. ed. tudi strópu (ȍ ó) vsak od delov stavbe, ki omejuje, zapira prostor, prostore od zgoraj: strop se je udrl; narediti nove strope; omara sega do stropa; pod stropom visi lep lestenec; betonski, leseni stropi; debel, masiven strop; obokan, raven strop; odprtina v stropu / izravnati, obložiti strop; poslikan strop; sajast, zakajen strop; beljenje stropa / soba z nizkim, visokim stropom; pren., knjiž. gorovje se dotika nebesnega stropa
// navadno s prilastkom kar kaj omejuje, zapira od zgoraj sploh: podpreti strop v rudniku; ostanki jamskega stropa; strop kabine
● 
ekspr. vročina je napolnila hišo do stropa vso hišo; ekspr. če bi jaz to dobila, bi skakala, skočila do stropa bi bila zelo vesela; ekspr. ta človek je visok do stropa je zelo visoke postave; molčal je in gledal v strop z izrazom je kazal nezanimanje, neprizadetost; zastar. hiša z dvema stropoma nadstropjema
♦ 
arhit. kasetirani strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji; rebrasti z redkimi, rebričasti strop z gostimi nosilnimi rebri; grad. obešeni strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; teh. nosilni strop

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 11. 2020.

Število zadetkov: 1