tópniški in topníški -a -o prid. (ọ̑; ȋ) nanašajoč se na topništvo: topniško obstreljevanje / topniška enota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.
poligón -a m (ọ̑) 1. voj. kraj1,
prostor:a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon;
vadba na poligonu / topniški poligon b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon;
poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon
♦ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.
bóbnati -am nedov. (ọ̑) 1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna;
preh. bobnati koračnico // z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi 2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba // slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi bobnajóč -a -e:
bobnajoči bobnarji; knjiž. bobnajoči (topniški) ogenj bobneči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.
balístik -a m (í) strokovnjak za balistiko: balistik ni mogel z gotovostjo potrditi, iz katerega orožja so bili izstreljeni tulci;
poročilo balistika;
topniški častnik in balistik / sodni izvedenec balistik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.
divizijón tudi divizión -a m (ọ̑) voj. enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov: konjeniški, topniški divizijon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.
dvóbòj -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) 1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj;
zmagati v dvoboju;
biti sekundant v dvoboju 2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj 3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje;
atletski, plavalni dvoboj;
šahovski dvoboj;
dvoboj za svetovno prvenstvo;
neodločen izid dvoboja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.
artileríjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na artilerijo, topniški: začeti napad z artilerijskim ognjem;
topovi, havbice in drugo artilerijsko orožje / artilerijski polk; artilerijski polkovnik; artilerijska oficirska šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.