Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 6. 2021.

nakljúčje -a s (ȗ)
kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: nič ne smemo prepustiti naključju / pomagalo mu je naključje; ekspr. igra naključja / v povedni rabi: ni naključje, da je nanj pozabil; ekspr. rešitev je čisto naključje; to je čudno, neverjetno, srečno naključje
 
ekspr. naključje je hotelo drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega
// v prislovni rabi, v zvezi po naključju nenačrtno, nehote: po naključju srečati znanca; samo po naključju je preživel nesrečo; ekspr. to je zvedel po golem naključju
Število zadetkov: 1