učítelj -a m (ȋ)
kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev
// kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor gospod učitelj
// kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva
// kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj
● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski
♦ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju