aristokracíja -e ž (ȋ) plemiči, plemstvo: angleška aristokracija // skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja: denarna, finančna, zemljiška aristokracija; meščanska aristokracija; zbrana je bila vsa aristokracija velikega mesta; pren. duhovna aristokracija
dekadénten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na dekadenco: dekadentni pojavi v kulturi; dekadentno plemstvo / pesniki dekadentne literarne smeri; dekadentna umetnost
deklasírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred: obubožano plemstvo se je deklasiralo deklasírati trg.
postaviti v nižji kakovostni razred: kontrolor je meso te vrste deklasiral
deklasíran -a -o:
deklasiran intelektualec; seznam deklasiranega blaga; ekspr. deklasirano dekle moralno propadlo
dobívati -am nedov. (í) 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila;
vsak dan dobiva pisma;
pokojnino dobiva redno 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejšia) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup;
orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rastib) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo;
stvar dobiva dokončno obliko;
mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti// postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti;
mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu;
dobivati malico v šoli;
delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš;
plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke;
žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade;
dobiva slabe ocene / dobivati klofute
● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagandobívati se pog.
sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku
duhôvstvo -a s (ó) star. 1. duhovniki: nižje, višje duhovstvo;
plemstvo in duhovstvo 2. duhovniški poklic: odločil se je za duhovstvo
dvór -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor;
služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor;
na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih
♦ meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; pravn. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki
fevdálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na fevdalce ali fevdalizem: fevdalni red; fevdalna doba; fevdalna družbena ureditev / fevdalni odnosi, privilegiji; fevdalne dajatve; fevdalna razkosanost dežele; fevdalno plemstvo / fevdalna družba, država
♦ zgod. fevdalni gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki
imenítništvo -a s (ȋ) knjiž. plemstvo, gospoda: bojarji in drugo imenitništvo
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri;
izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se
1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
3. postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo
izvŕžen tudi zvŕžen -a -o:
izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago;
prim. zvreči
izžéti -žmèm tudi -žámem dov., izžmì izžmíte in izžêmi izžemíte; izžél; nam. izžét in izžèt (ẹ́ ȅ, á) 1. s stiskanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izžela je sok iz limone;
izžeti vodo iz perila // s stiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: izžeti limono 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: lakota jih je izžela / delo v rudniku mu je izželo telo / izžeti zemljo 3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo priti do česa: zadnji dinar so izželi iz njega / plemstvo je želelo čim več izžeti iz ljudstva // izrabiti, izkoristiti: ta oderuh bo delavce popolnoma izžel; izžel ga je kot limono izžét -a -o:
koščeni, izžeti starčki; po izpitu je bil ves izžet; izžet od bolezni; izžeta limona
jár1 -a -o prid. (ȃ ā) 1. ki se seje spomladi: jari posevki / jari ječmen; jara pšenica; jaro žito // rojen, izvaljen v tekočem letu, zlasti spomladi: jara kokoš 2. ekspr. ki še ni dolgo v sedanjem, višjem družbenem sloju; mlad, nov: jari meščan;
staro in jaro plemstvo / jari bogataš / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane
meščánstvo -a s (ȃ) 1. meščani: meščanstvo je bilo vznemirjeno;
ljubljansko meščanstvo / cehovsko meščanstvo; meščanstvo in plemstvo 2. soc. ekonomsko in politično vladajoči razred; buržoazija: postal je ideolog meščanstva 3. v fevdalizmu pravica sodelovanja pri upravi mesta: dobiti meščanstvo
nízek -zka -o prid., nížji (í) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost; ant. visok: nizek grm, hrib, stol;
nizka hiša, klop;
nizko čelo, drevo, vzglavje;
gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet;
nizka kotlina, stepa 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura;
nizke obresti;
nizka pokojnina;
nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna// ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin;
navodila nižjim organom;
pisarji so bili nižji uradniki;
nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje// ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba 5. ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje;
biti nizkega rodu;
najnižji sloji prebivalstva // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega območja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
♦ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasunízko prisl.:
sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki
● preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ šol. nižje organizirana šola nekdaj osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov
nízki -a -o sam.:
nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega
plemenitáštvo -a s (ȃ) knjiž. plemstvo: privilegiji plemenitaštva
● knjiž. postavlja se s svojim plemenitaštvom plemiškim rodom, položajem
plémiški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na plemiče ali plemstvo: plemiški grb; plemiška noša / podedovati plemiški naslov; biti plemiškega rodu; plemiška družina / plemiški pravni sistem; plemiški stan; plemiško sodišče
plémstvo -a s (ẹ̑) 1. družbeni sloj, ki uživa podedovane ali podeljene pravice, privilegije: plemstvo in meščanstvo / nižje, višje plemstvo; posvetno plemstvo / fevdalno plemstvo
♦ zgod. kupiti, podeliti plemstvo pravico do plemiškega naslova, položaja// knjiž. skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja; aristokracija: denarno, finančno plemstvo; pren. plemstvo duha 2. plemiči: plemstvo je zasedlo boljše prostore v gledališču
póljski1 -a -o prid.(ọ̑) nanašajoč se na Poljake ali Poljsko: poljski jezik;
poljska država, vlada;
poljsko-litovski slovar / poljska meja, pokrajina / poljski Judje; poljsko plemstvo póljsko prisl.:
govoriti (po) poljsko
poluterániti -im dov. (á ȃ)
narediti kaj protestantsko, evangeličansko: poluteraniti prebivalce; poluteranilo se je zlasti plemstvo
pomadžáriti -im dov. (ā ȃ)
narediti kaj madžarsko: pomadžariti obmejne vasi; plemstvo se je pomadžarilo
predikát -a m (ȃ) 1. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom
● publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti2. vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu: vzorec predikata;
grozdje za visoke, vrhunske predikate;
ob suhem in toplem jesenskem vremenu so bile razmere za pridelavo predikatov ugodne;
ledena vina, penine in predikati / predikat za poobedek; kozarec, steklenica za predikate / vino s predikatom 3. jezikosl. povedek: predikat in subjekt
♦ filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika
prezírati -am nedov. (ī ȋ) 1. imeti, kazati do koga zelo negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: preproste ljudi je preziral;
vedeli so, da ženske prezira / plemstvo je v tisti dobi preziralo slovenski jezik 2. knjiž. ne upoštevati, ne meniti se za kaj: vse predpise prezira;
prezirati probleme, zahteve / prezirati nevarnost, smrt // omalovaževati, podcenjevati: prezirati domača literarna dela / vse je rad jedel, tudi žgancev ni preziral
● knjiž. fant delo prezira noče delati; knjiž. s tem je dokazal, da sovraštvo prezira odklanja, ga ne odobravaprezirajóč -a -e:
prezirajoč nevarnost, je šel na pot; prezirajoč vse predpise, je ravnal po svoje
prezíran -a -o:
prezirani ljudje; ostal je sam, preziran od vseh; čutila je, da je prezirana
privilegírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. s posebnimi pravicami, ugodnostmi omogočati določenemu družbenemu sloju, skupini ljudi ali posamezniku poseben, boljši položaj: privilegirati plemstvo in duhovščino 2. nav. ekspr. dajati komu posebne pravice, ugodnosti sploh: materi je očitala, da privilegira sinove / privilegirati jezik prestolnice privilegíran -a -o:
privilegirani člani skupnosti; v takem sistemu nihče ne more biti privilegiran
rodôven -vna -o prid. (ō)
nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod / vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar; rodovna skupnost; razpad rodovne ureditve; rodovno-plemenska družba
♦ agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden
stán2 -ú m (ȃ) 1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva / v obrazcih stan: poročen 2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov;
socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu // poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh 3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan;
biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan 4. star., s prilastkom stanje1:
hitro je ugotovil dejanski stan;
njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
♦ voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje
šláhta -e ž (ȃ)
v poljskem okolju, nekdaj nižje in srednje plemstvo: poljsko meščanstvo in šlahta
velikáštvo -a s (ȃ) 1. v fevdalizmu velikaši: deželno velikaštvo;
velikaštvo in nižje plemstvo 2. ekspr. zelo bogati in vplivni ljudje: ameriško denarno velikaštvo 3. ekspr. miselnost, lastnost zelo bogatega in vplivnega človeka: otresti se velikaštva
voltairovski -a -o [voltêrou̯ski] prid. (ȇ)
tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na Cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh
● voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet
žláhta -e ž (ȃ) 1. pog. sorodstvo, sorodniki: povabiti vso žlahto;
bogata, vplivna žlahta;
oni so naša daljna žlahta / stanovati pri žlahti; žlahta po očetovi strani 2. zastar. plemstvo: gradovi žlahte / poljska žlahta šlahta
● pog. fant je naša žlahta naš sorodnik; pog. najbrž me ne poznaš, čeprav sva žlahta sorodnika; star. nisem vedel, da je moja žlahta moj sorodnik; pog. midva sva si še nekaj v žlahti dolguješ mi še nekaj; pog. biti (si) v žlahti (s kom) v sorodstvu, sorodu; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov