avtoritéta -e ž (ẹ̑) ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja: imeti, uživati avtoriteto;
to mu jemlje avtoriteto;
učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu;
zastavil je vso svojo avtoriteto;
očetova, profesorjeva avtoriteta / avtoriteta države, partije // kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto; on je največja avtoriteta v atomski fiziki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) - I. v osebni rabi
- 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
- 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
// tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
- b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
- c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
// to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame - č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
- d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
- II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
- a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
- b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
// njej je bilo dvajset let bila je stara
// ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo - c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
- č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
- d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
- e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
- III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
- IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
- a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
- b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
- V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
borjênje -a s (é) - 1. glagolnik od boriti se: podleči v borjenju; zagrizeno borjenje / borjenje za osebne cilje
- 2. šport. boksarski, rokoborski, sabljaški šport: učitelj borjenja; meči za borjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) - 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
// dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice - 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
- 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
// ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani - 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
♦ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo
brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove // kot nagovor umaknite se, bučmani // slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
če vez. - 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
- a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
- b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje - a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
- b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
- c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
- č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
● ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
- 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
- 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
// navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno - 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
- 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
- 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
- 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
// za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čečkánje -a [čəč] s (ȃ) glagolnik od čečkati: čečkanje po zidu je prepovedano / učitelj se jezi zaradi čečkanja učencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čefúr -ja m, člov. (ú) 1. slabš. pripadnik katerega koli naroda nekdanje Jugoslavije razen Slovencev, živeč v Sloveniji; jugovič (1): zmerjati koga s čefurjem; Učitelj, ki sliši učenca, ki drugemu reče, da je čefur, mora v tistem trenutku ukrepati 2. pripadnik subkulturne skupine z značilno govorico, ki je mešanica slovenščine in jezikov drugih narodov nekdanje Jugoslavije; čapec: Predstavo odlikuje živa in aktualna govorica mladih čefurjev E verjetno ← hrv., srb. Čìfut 'Jud' ← tur. Çıfıt ← arab. Jahūd ← hebr. Jehūdīm 'Judje'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čistún -a m, člov. (ȗ) slabš. 1. kdor pretirano skrbi za moralno, idejno čistost: ideološki čistun; Nekateri operni čistuni so mu očitali projekte združevanja klasične pevske umetnosti s popularno glasbo 2. kdor si pretirano prizadeva za čist jezik, zlasti z izločanjem tujih prvin; puristSSKJ: jezikovni čistun; Kot učitelj slovenščine je bil velik čistun E (↑)číst
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) - 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
- 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
// izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma - 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
- 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb
čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
defektológ -a m (ọ̑) strokovnjak za defektologijo: učitelj defektolog;
visoka šola za defektologe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
delíti -ím nedov. (ī í) - 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
- 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
- 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
// dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim - 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
- 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
♦ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne
● v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo
♦ mat. deset deljeno s pet je dve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
delováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. imeti učinek na kaj: bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje; vlaga je škodljivo delovala na izolacijo; strup je začel takoj delovati / zdravilo deluje proti mrzlici / na letalo delujejo različne sile
// prenašati svoj vpliv na kaj: opazoval je, kako bodo delovale njegove besede; molk je grozljivo deloval; take stvari delujejo name neprijetno / slika deluje banalno - 2. navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delovati / deloval je v svojo korist; vneto delovati za mir / deloval je kot učitelj opravljal je učiteljski poklic; javno delovati politično, družbeno; pren. sovražne čete delujejo ob meji
- 3. biti v delovnem stanju: motor še ne deluje; prezračevalna naprava je prenehala delovati / pošta ne deluje več ne posluje
// telefon ne deluje je pokvarjen; pren. misel mu je zagrizeno delovala
// navadno s prislovom opravljati, izpolnjevati kako nalogo: aparat brezhibno deluje; vse naprave so odlično delovale; srce mu pravilno deluje utripa, bije
// varnostna služba dobro deluje / priprava deluje na principu centrifugalne sile
delujóč -a -e: še vedno delujoči ognjeniki; počasi delujoč strup; prijetno, ugodno delujoča barva / delujoč član društva aktiven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
demonstrácija -e ž (á) - 1. množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta: demonstracije so potekale brez incidentov; prirejati demonstracije; delavska, politična demonstracija; množične demonstracije; demonstracije proti vojni
- 2. nazorno prikazovanje pojava ali predmeta in njegove uporabe: predavanja spremljajo praktične demonstracije; priredili so uspešno demonstracijo novih preparatov; demonstracija elektronskega računskega stroja
♦ ped. metoda demonstracije metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
// izražanje, prikazovanje česa sploh: demonstracija izdelkov na razstavnem prostoru; zunanja demonstracija občutij; slikarju je šlo za demonstracijo bede; to je bila demonstracija sile / vojne demonstracije grozilno zbiranje oboroženih sil na meji sovražne države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dežêlski -a -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:- a) deželski privilegiji / deželska in cerkvena gosposka posvetna gosposka
♦ zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki - b) star. deželski učitelj podeželski
- c) zastar. deželski pridelki kmečki, poljedelski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dobráti -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobraldobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige
dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dobríčina -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina;
poznam ga, stara dobričina je;
odličen tovariš je in velika dobričina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
domačínec -nca m (ȋ) zastar. domačin: učitelj je bil pri domačincih priljubljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) - 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
- b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
- c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
- 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
dovóljen -a -o - 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
- 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
elementárec -rca m (ȃ) žarg., šol. učitelj, ki poučuje v prvem razredu osnovne šole: strokovni sestanek elementarcev / on je dober elementarec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fakultéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fakulteto: fakultetni študij, učitelj / imeti fakultetno izobrazbo / fakultetna upravafakultétno prisl.: fakultetno izobražen strokovnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
familiáren -rna -o prid. (ȃ) značilen za družinsko okolje; sproščen, neprisiljen: učitelj je govoril v familiarnem tonu / malo preveč familiaren je z njimifamiliárno prisl.: familiarno ga je nagovoril; v tem uradu živijo precej familiarno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
fízkultúren -rna -o prid. (ȋ-ȗ) nanašajoč se na fizkulturo: fizkulturni referent, učitelj;
fizkulturno društvo / fizkulturni dom / fizkulturni nastop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
flanelográf -a m (ȃ) šol. napet kos flanele, na katerega se nalepljajo, pritrjajo aplikacije: učitelj ponazoruje razlago na flanelografu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gimnást -a m (ȃ) pri starih Grkih učitelj v gimnaziju: grški gimnasti // knjiž., redko telovadec: biti navdušen gimnast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gojítelj -a m (ȋ) kdor kaj goji: gojitelj limoninih nasadov;
gojitelj čebel / bil je plodovit pisatelj in gojitelj naturalizma; gojitelj umetnosti // zastar. vzgojitelj, učitelj: zanemarjal je nasvete staršev in gojiteljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gospodínjstvo -a s (ȋ) - 1. opravljanje ali vodenje domačih, hišnih del: v rokah je imela vse gospodinjstvo; pomoč zaposleni ženi pri gospodinjstvu / ko je dobil plačo, ji je dal denar za gospodinjstvo življenjske stroške, potrebščine
// elektrificirati gospodinjstvo uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva
♦ šol. predmetni učitelj gospodinjstva gospodinjskega pouka - 2. skupnost oseb, ki živijo in se hranijo skupaj: gospodinjstva naj se zgodaj oskrbijo z ozimnico in kurjavo; individualno, kolektivno gospodinjstvo / ločeno, skupno gospodinjstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grafoskóp -a in grafoskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) optična priprava za projiciranje besedila, podob na prosojnici na projekcijsko platno, steno: uporabljati grafoskop; prenosni grafoskop; Malce starejši se še spominjajo grafoskopov, na katere je učitelj polagal prosojnice in jih projiciral na steno E = hrv., srb. grȁfoskop iz gr. gráphō 'pišem, slikam' + gr. skopéō 'opazujem, gledam'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grájati -am nedov. (ā) raba peša ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago;
grajali so vsako njegovo delo;
raje hvali, kakor graja // opominjati, oštevati: nerad grajam odraslega človeka; učitelj graja učence zaradi nerednostigrájati se nar. gnusiti se: Le jej ga [meso], če se ti ne graja (F. Finžgar)
grajajóč -a -e: grajajoče besede
grájan -a -o: to je posledica že tolikokrat grajanih pomanjkljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
grdíti -ím nedov. (ī í) knjiž. - 1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali; grdili so našo domovino; grdi jo pri sosedih
// grajati, karati: učitelj nas je upravičeno grdil; grdila jih je, da so umazanci - 2. kaziti, kvariti: nos ji je grdila rdečkasta brazgotina
grdíti se nar. vzhodno gabiti se, gnusiti se: v bolezni se ji vsaka jed grdi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
gurú -ja m, člov. (ȗ) 1. hinduistični duhovni učitelj ali vodja: indijski guru; Hindujski guruji grozijo s protesti, če vlada ne bo poskrbela za reko, v katero se zlivajo vse mogoče odplake 2. idejni učitelj ali vodja sploh: Menim, da je naloga vsakega duhovnega iskalca, da si najde pravega guruja 3. ekspr., navadno s prilastkom vodilni, medijsko najbolj prepoznaven strokovnjak, poznavalec določenega področja: finančni guru; modni guru; oglaševalski guru; Prejšnji teden je zasebno starostno varčevanje previdno pohvalil tudi vrhovni guru ameriškega gospodarskega razvoja E ← agl. guru, nem. Guru ← hindi gurū < stind. gurú- 'učitelj' < 'pomemben, spoštovanja vreden' < 'težek'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
hihitávec -vca m (ȃ) kdor se (rad) hihita: učitelj je strogo pogledal hihitavce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv;
to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev // indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori // lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencevìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen
♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
individuálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje
- 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste
- 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
// ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
♦ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov
individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ínputSSKJ -a m (ȋ) pog. kar se da, vloži v kaj, zlasti za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog; vložek: zmanjšati input; finančni input; input v produkcijo; Učitelj predstavlja danes v vzgojnem in izobraževalnem procesu glavni input E ← agl. input iz in 'v' + put 'postaviti, vtakniti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) - 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki - 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
// knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtan tudi sčŕtan -a -o: izčrtan papir; izčrtane besede; izčrtano besedilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izdélek -lka m (ẹ̑) kar je izdelano, narejeno- a) z ročnim, strojnim delom: dati izdelku dokončno obliko; estetsko oblikovan izdelek; kakovost izdelkov / finalni, končni izdelek za neposredno uporabo; industrijski, ročni, serijski, tovarniški izdelek; kovaški, pekarski izdelek; kovinski, lesni, mesni, mlečni, tobačni izdelki; rezbarski izdelek; izdelki za široko potrošnjo
- b) z umskim delom: učitelj je ocenil pismene izdelke učencev; literarni izdelki; razstava risarskih izdelkov risb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izkúšen tudi skúšen -a -o prid., izkúšenejši tudi skúšenejši (ȗ) ki ima izkušnje: starejši ljudje so izkušeni / izkušen učitelj, zdravnik; drugi tekmovalci so bili bolj izkušeni kot naši / napako opazijo samo izkušene oči
● publ. predstavo je vodil z izkušeno roko naš znani dirigent je izkušeno vodilizkúšeno tudi skúšeno prisl.: izkušeno svetovati, voditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izvájanje -a s (ā) - 1. glagolnik od izvajati:
- a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole
- b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame
- c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov
♦ muz. hitrost, jakost izvajanja
- 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
izvájati -am nedov. (ā) - 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete - 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo
- 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
- 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
- 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika
● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kákšen -šna -o zaim. (ā) - 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako
// v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka - 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
- 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost
- 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
// izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kazánje tudi kázanje -a s (ȃ; á) glagolnik od kazati: kazanje dokumentov / kazanje jezika, zob
♦ ped. metoda kazanja metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ljubeznív -a -o prid., ljubeznívejši (ī í) - 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal
// ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu
// ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim - 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice
- 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja
- 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke
ljubeznívo - 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled
- 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ljudskošólski -a -o prid. (ọ̑) zastar. osnovnošolski: ljudskošolska berila / ljudskošolski učitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
magíster -tra m (í) - 1. akademski naslov, ki ga podeli univerza ali visoka šola, za stopnjo nižji od doktorja: študirati za magistra; postati magister tekstilne tehnologije / kot pristavek k imenu magister XY
// kdor ima magistrski naslov: inštitut želi zaposliti več doktorjev in magistrov - 2. pog. (diplomirani) farmacevt: navodilo za uporabo zdravila mu je dal magister / kot nagovor tovariš magister
- 3. nekdaj predavatelj, učitelj humanističnih znanosti: bil je prizadeven magister
// naslov človeka z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe: magister teologije
♦ šol. magister farmacije nekdaj kdor diplomira na fakulteti ali na oddelku za farmacijo; zgod. magister pri starih Rimljanih najvišji vojaški poveljnik konjenice ali pehote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mesáriti -im nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose
// množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami - 2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih
- 3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas
● žarg., šol. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
meščanskošólski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na meščansko šolo: meščanskošolski izpit / meščanskošolski učitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
meštráti -ám [meš in məš] nedov. (á ȃ) - 1. nar. mečkati, mrcvariti: otrok spet meštra mačko, psa
- 2. zastar. učiti, uriti, vaditi: ta učitelj zna meštrati učence / vojaki so morali ves dan meštrati eksercirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mikástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves
- 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
- 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
mój môja -e zaim. (ọ́ ó) - 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta
- 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje
// izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev
- 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje
- 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura
- 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi
- 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord
- 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam
// izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nadzoroválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor nadzoruje: učitelj ga je postavil za nadzorovalca v odmorih / nadzorovalec proizvodnega procesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
namésten -tna -o prid. (ẹ̑) star. ki je namestnik koga: namestni predstojnik samostana
● namestni učitelj nekdaj učitelj pripravnik, suplent // nadomesten: vojaška enota je poslala po namestne konje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
namestíti -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) - 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam
// knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke - 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu
- 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja
- 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater
namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se
nameščèn -êna -o in naméščen -a -o - 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen
- 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
napréj prisl. (ẹ̄) - 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža- a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
- b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
- 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
// izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali - 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
- 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
// kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo - 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
- 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
- 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
● pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
♦ šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
napróti prisl. (ọ̑) izraža usmerjenost pri premikanju h komu ali čemu s prijaznim namenom: iti, prihajati komu naproti;
pren., knjiž. pridi, stopi mu malo naproti, pa se bosta kmalu dogovorila
● knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; star. učitelj in učenec si ne smeta stati naproti kot sovražnika nasproti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) - 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
// narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje - 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
- 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen
// ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe
natánčno - 1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih
// meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno - 2. nav. ekspr. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo
● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
naučíti -ím dov., naúčil (ī í) - 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
- 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati
naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil
// z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo
● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
naváden -dna -o prid., navádnejši (ȃ) - 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih
// gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta
// nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno
// star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih
// vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih
// navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni - 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost
// izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija
♦ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica
navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
navdúšiti -im dov. (ū ȗ) - 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport
- 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike
navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nékajléten -tna -o prid. (ẹ̄-ẹ̑) ki traja nekaj let: po nekajletni bolezni je ozdravel;
učitelj z nekajletno prakso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nèpokóren -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni pokoren: biti nepokoren zakonom / star. učitelj se je jezil nad nepokornimi učenci neubogljivimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nétiti -im, tudi netíti in nétiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́) - 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: s kresilom netiti ogenj / ekspr. neznan požigalec je pridno netil (požare) požigal, povzročal požare
// knjiž. kuriti: ker je bil mraz, je moral netiti v peči - 2. knjiž. razvnemati, vzpodbujati: učitelj je netil ljubezen do domovine; rad je netil prepire med prijatelji
netèč -éča -e: neteče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nèzmotljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) nav. ekspr. ki se ne zmoti, ne moti: tega celo naš nezmotljivi učitelj ni pričakoval;
nikar ne misli, da si nezmotljiv / nezmotljiv čut, spomin; nezmotljivo merilo zanesljivo // nezmotljiv strelec ki ne zgrešinèzmotljívo prisl.: nezmotljivo ugotavljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
nôvodôšel in nôvo dôšel -šla -o [əu̯] prid. (ō-ó) knjiž. ki je nedavno, pred kratkim prišel: sprejeli so novodošle popotnike / novodošli učitelj; sam.: pozdravljali so novodošle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
običájen -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni;
običajna meja, mera;
običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden // ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila // knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
♦ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznostiobičájno prisl.: običajno dela dopoldne; ob odhodu jih običajno spremlja do vrat / v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obudíti -ím dov., obúdil; obujèn (ī í) - 1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje
- 2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov
♦ rel. obuditi kesanje - 3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
obvéznost -i ž (ẹ́) - 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost
// delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
// sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost - 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
- 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odgojítelj -a m (ȋ) zastar. vzgojitelj: bil je njegov učitelj in odgojitelj / dobil je službo odgojitelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
- a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
// odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu - b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
// dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
// ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
- 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
- 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
- 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
- 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
// vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
♦ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
omíkati -am dov. (ȋ) knjiž. - 1. razviti, kultivirati: omikati jezik
- 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati
omíkan -a -o - 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah
- 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
opomínjati -am nedov. (í) - 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal
// izražati željo, zahtevo, da kdo- a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati
- b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg
- 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost
- 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno
- 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni
opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
opómniti -im dov. (ọ̑) - 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil
// izraziti željo, zahtevo, da kdo- a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči
- b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar
- 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni
- 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil
- 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina
opómnjen -a -o: čeprav je bil večkrat opomnjen, ni prenehal lagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
opozárjati -am nedov. (á) - 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj
● ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti - 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega
// delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo
// seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne
opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
opozoríti -ím dov., opozóril (ī í) - 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je
● ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih - 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik
// narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal
// seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil
// gori, hitro opozori gasilce alarmiraj - 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne
opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
osnovnošólski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na osnovno šolo: osnovnošolska mladina / osnovnošolski učni predmeti; osnovnošolska berila / osnovnošolski učitelj / ima osnovnošolsko izobrazbo / ekspr. naredil je osnovnošolsko napako veliko, začetniškoosnovnošólsko prisl.: osnovnošolsko se motiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
oštéti oštéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca;
oštel ga je, češ da se potepa;
ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tjaoštét -a -o: ošteti učenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pàč prisl. (ȁ) nav. ekspr. - 1. izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: kozarček bi se zdajle pač prilegel; najbolj pametno bi pač bilo vrniti se / njegov prvi in pač tudi zadnji poskus je spodletel; potrt je, pač zato, ker nima službe; tega pač sam ne verjameš najbrž
// kriv je, to se pač ne da tajiti; ljudstvo je pač vredno boljše usode gotovo, vsekakor
// navadno na začetku stavka krepi povedano: pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; pač res je, kar pravi pregovor / sovražen nam ni, to pač ne - 2. za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje; neki: kaj bo pač na to odgovoril; kdo je pač ta tujec; koliko let je pač, kar se nisva videla
- 3. izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi: dela, kakor je pač navajen; takšno je pač življenje; kaj se hoče, smo pač reveži / otrok je bil kaznovan, je pač nagajal že
- 4. z nasprotjem v drugem stavku izraža omejevanje, dopuščanje: videl sem ga pač, a ogovoril ga nisem / rad ga srkne, to pač, vendar ne čez mero / vino bo pač kislo, bo pa le
- 5. uvaja zavrnitev s popravkom: ni priden delavec. Pač, priden je, samo neroden; to bi bilo vse. Pač, še nekaj; te pravice nimaš. Pač, imam jo; nas nisi pričakoval, kajne? Pač, pač, zato sem še pokonci / vsi smo zbrani. Pač, pač, Andreja še ni ne, ne
// kar sem storil, ti ni bilo v škodo. Ali pač ali pa (le)
// kaj pa on? Pač, njega ne smemo pozabiti da, seveda, saj res - 6. v vezniški rabi, v zvezi pač pa za uvajanje nove trditve namesto prej s pridržkom zanikane: ni znanstvenik, pač pa dober učitelj; tega ne trdi naravnost, pač pa po ovinkih; dekle (sicer) ni bogato, pač pa pridno je pa
// podočniki so majhni, pač pa so kočniki izdatno večji zato pa, nasprotno pa
// neustalj. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane; ampak: reforma ni samo stvar delovnih organizacij, pač pa stvar najširše skupnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pároma prisl. (ā) knjiž. po dva in dva, v parih: dokler jih je učitelj gledal, so dečki hodili paroma / stražniki stražijo paroma / kosti v telesu so večinoma paroma razvrščene parno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pikolóvec -vca m (ọ̑) ekspr. kdor pretirava v zahtevah po natančnosti: učitelj ni bil pikolovec;
velik pikolovec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
plésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ples: plesna glasba, skladba / plesni ritem; plesna umetnost / plesni učitelj; obiskovati plesno šolo; hoditi na plesne vaje / plesni orkester; plesna dvorana; dolga plesna obleka / plesni koraki; plesne figureplésno prisl.: plesno je ta predstava nekaj novega v našem baletu; baletka je v novi vlogi le nekajkrat plesno zaživela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pobráti -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) - 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti
// postopno narediti- a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti
// s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti - b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali
- 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo
// narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče
// z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel
// pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil - 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke
// narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino - 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti
// ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus - 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali
- 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo
// uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo
// kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj - 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane
- 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati
- 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav
- 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva
- 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega
● žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal
♦ med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena
pobráti se - 1. vstati, vzdigniti se: pobral se je in očistil prah s sebe; skušal se je pobrati s tal; padel je s konja, vendar se je takoj pobral
- 2. slabš. oditi, umakniti se: čakal je, kdaj se bodo pobrali iz kuhinje / pobrati se od doma; naj se pobere tja, odkoder je prišel / kot ukaz: poberite se (mi izpred oči); pri priči se mi poberi
- 3. pog. opomoči si: po vsem tem se ne bo nikoli več pobral / zabredel je in se ni več pobral
pobrán -a -o: pobrani davki; krompir je pobran, ajda požeta; pobrano kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
podpís -a m (ȋ) - 1. ime (in priimek) določene osebe, napisano navadno lastnoročno na čem: ponarediti podpis; knjiga z avtorjevim podpisom; nečitljiv, neveljaven podpis / potrditi s podpisom
- 2. glagolnik od podpisati: odkloniti podpis česa; agitacija proti podpisu sporazuma / na dokumentu, pogodbi manjka še podpis / zbirati podpise za protest / poslati, predložiti kaj v podpis
● žarg., šol. učitelj mu je dal podpis obvestilo staršem o njegovem prekršku, slabi oceni, ki ga morajo starši podpisati; ekspr. dati svoj podpis s podpisom izraziti soglasje s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pokmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) prilagoditi kmečkemu načinu življenja in mišljenja: pokmetiti svoj način življenja;
ker je dolgo živel na deželi, se je pokmetilpokméten -a -o: pokmeteni učitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pólprofesionálen -lna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȃ) - 1. nanašajoč se na nepoklicno, vendar plačano ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polprofesionalni nogometaš, plesni učitelj / polprofesionalna liga
// nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo; polpoklicen: polprofesionalno gledališče / polprofesionalno obdobje ansambla - 2. ki je po kvaliteti med profesionalnim, poklicnim in amaterskim: doseči polprofesionalno raven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
popráva -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od popraviti ali popravljati: poprava strehe / poprava nalog je naporno delo / zahtevati popravo škode / dati stroj v popravo popravit
// kdaj bodo končane vse poprave pri hiši popravila - 2. šol. postopek, ko učenci odpravljajo napake, ki jih je učitelj ugotovil v (šolski) nalogi: pred popravo je profesor obravnaval glavne napake; poprava matematične, slovenske naloge; učitelj zahteva še popravo poprave / danes smo pisali popravo
♦ mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
poprávljati -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) - 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače
// delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho
// dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom - 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja
- 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge
- 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice
- 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico
- 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih
● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje
♦ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina
poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati
popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato
popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
postáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
- b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
- c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
- č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
- 2. narediti, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
- 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
- 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
- 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
postáviti se - 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
- 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
// v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav
postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
postávljati -am nedov., stil. postavljájte; stil. postavljála (á) - 1. delati, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postavljati knjige na polico, steklenice v shrambo / pri hoji je postavljal palico daleč predse
- b) kam sploh: kadar je deževalo, je postavljala lončnice ven / postavljati ovire za tek
- c) kam z določenim namenom: postavljati mejnike, prometne znake / postavljati naprodaj, na ogled / ločil ne zna postavljati
- č) iz ležečega v pokončni položaj: vsak dan je hodil za nekaj ur postavljat keglje; bolnik se je s težavo postavljal na noge
- 2. delati, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavljali v vrsto; rad se je postavljal pred vrata in ogledoval mimoidoče / konj se je postavljal na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postavljati straže, zasedo / učitelj je otroke za kazen postavljal v kot
- 3. graditi, zidati: v prostem času je pomagal sosedu postavljati hišo; postavljati ograjo / postavljati spomenike narodnim herojem / postavljati šotore sestavljati ogrodje in nanj napenjati šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določati, izbirati koga za določeno delo, funkcijo: radi so ga postavljali za razsodnika v sporih / postavljali so ga na odgovorna mesta / postavljati koga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: tega prijatelja postavlja visoko nad druge / postavljati svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postavljati predloge, zahteve; otrok neprenehoma postavlja vprašanja / postavljati diagnozo
- 6. publ. uprizarjati, izvajati: to delo so postavljali že v mnogih gledališčih
- 7. nav. ekspr. določati, predpisovati: postavljati norme, pravila, roke / postavljali so cene novim izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponujati, streči: postavljati jedi na mizo / pijačo so postavljali pred goste v sobi pred jedilnico
● ekspr. postavljati prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; ekspr. začeli so postavljati na noge novo vojaško organizacijo ustanavljati; to vprašanje so že večkrat postavljali na dnevni red začeli obravnavati; publ. postavljati pod vprašaj celotno delovanje organizacije dvomiti o kvaliteti njenega delovanja; ekspr. to ga postavlja v slabo luč razkriva njegove negativne, slabe lastnosti
♦ šport. postavljal je dobre, rekordne čase dosegal dobre, rekordne rezultate pri hitrostnem športu; na prvenstvih postavljajo nove svetovne rekorde dosegajo; tisk. postavljati sestavljati črke v besede
postávljati se - 1. z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: postavljati se pred kom; postavljati se z bogastvom, junaštvom, lepoto; postavlja se s svojo telesno močjo; ne mara se postavljati s svojim znanjem / postavlja se z novo obleko baha se
- 2. ekspr., v zvezi z za poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: vedno se postavlja za pravice delavcev; vsi se hočejo postavljati zanjo
● ekspr. postavljati se komu po robu upirati se mu
postavljáje: hodil je, postavljaje noge zelo previdno; postavljaje se z novo obleko, je hodila po sobi gor in dol
postavljajóč -a -e: postavljajoč si velike cilje, je sanjal o lepi prihodnosti; hodil je, krepko postavljajoč okovano palico na trda tla
postávljan -a -o: težko je odgovarjal na spretno postavljana vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
poučeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov
- 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov
// dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje
poučujóč -a -e: poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
poúk -a m (ȗ) - 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk
- 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka
// kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk
♦ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
povŕsti in po vŕsti prisl. (ŕ) - 1. izraža zapovrstnost, zaporednost: učitelj kliče učence povrsti; pripovedoval je povrsti, kaj je doživel / bil je predsednik deset let povrsti; ekspr. povej lepo povrsti, kje vse si bil; šli so povrsti drug za drugim / kot opozorilo le povrsti kakor (so) hiše v Trsti
- 2. ekspr., v zvezi z ves poudarja polnoštevilnost, popolnost: vsi povrsti so bili manjši od njega; vsi povrsti so se zaljubili vanjo; vse nerazvite dežele povrsti zahtevajo drugačen gospodarski red; vse povrsti je zlagano; prim. vrsta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
požalováti -újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pravíčen -čna -o prid., pravíčnejši (ī) - 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo
// ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine - 2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična
● star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
pravíčno prisl.: pravično soditi, živeti; biti pravično kaznovan; sam.: pravičnega vsi spoštujejo; beseda, dejanje pravičnega; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prebudítelj -a m (ȋ) knjiž. buditelj: prebuditelj in učitelj ljudstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
predméten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na predmet: predmetno gradivo hranijo v muzeju
♦ fot. predmetna razdalja oddaljenost predmeta od objektiva; lingv. predmetni odvisnik odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; šol. predmetni pouk pouk, pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; predmetni učitelj učitelj, ki poučuje posamezen predmet in je zanj posebej usposobljen; kdor je diplomiral na pedagoški akademiji - 2. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: predmetni pojavi; predmetni svet; predmetna stvarnost
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: ugotavljali so predmetne motive njegovega pesništva; vezniške besede nimajo svojega predmetnega pomena; predmetno mišljenje / človekova predmetna dejavnost
predmétno prisl.: predmetno doživljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
predpostávljati -am nedov. (á) - 1. sprejemati mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost: pri svojih razmišljanjih predpostavljajmo, da bi se zemlja prenehala vrteti; učitelj pri podajanju nove snovi predpostavlja, da učenci obvladajo že razloženo snov / predpostavljali smo, da se bo tako zgodilo predvidevali
- 2. knjiž. dajati prednost: pridnost predpostavlja inteligentnosti / prijatelja predpostavlja bratu
predpostávljan -a -o: predpostavljana trditev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prèdvojáški -a -o prid. (ȅ-á) navadno v zvezi predvojaška vzgoja, do 1973 vzgoja o osnovnih oblikah obrambe domovine, o vojaških veščinah: obvezniki predvojaške vzgoje / učitelj predvojaške vzgoje; sam.: ima izpit iz predvojaške
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
préjšnji -a -e prid. (ẹ̄) ki je glede na prostor, čas, vrstni red- a) neposredno pred čim drugim iste vrste: prejšnji odstavek; slika na prejšnji strani / prejšnjega dne sta se sprla; to je bilo prejšnji mesec, teden / nadaljeval je misli prejšnjega govornika
- b) pred čim drugim iste vrste sploh: o tem je pisal že v prejšnjih člankih; na prejšnjem tekmovanju je bil drugi / učitelj je spraševal prejšnjo snov / to so prejšnji lastniki; prejšnja dvorana je bila večja od sedanje / prejšnje geološke dobe
// tak kot prej, nekoč: dobil je nazaj prejšnjo zdravo barvo / prejšnje težave so se vrnile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
preobremeníti -ím dov., preobreménil (ī í) preveč obremeniti: preobremeniti ladjo;
preobremeniti tovorno žival / učitelj je preobremenil učence; preobremeniti koga z delom, s funkcijami / s tekom preobremeniti srce
● ekspr. preobremeniti si želodec preveč jesti, piti
♦ teh. preobremeniti strojpreobremenjèn -êna -o: vsi so preobremenjeni; biti preobremenjen z delom; preobremenjeno vozilo
● publ. ta cesta je v sezoni preobremenjena na njej je zelo velik promet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
pretílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) redko kdor preti: učenci so kmalu spoznali, da je učitelj samo pretilec, ki ne kaznuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prevzéti -vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ́ á) - 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
// začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
// začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja - 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
// začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar - 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
- 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
- b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
- c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
// zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
- 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame
prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prezréti -zrèm dov., prezŕl (ẹ́ ȅ) - 1. ne videti, ne opaziti: prezreti napako v nalogi; prezrl je oviro in padel; prezreti prometni znak; na srečo je prezrl, da mu je pokazala jezik; v raztresenosti ga je prezrl / prezreti spremembo voznega reda
// narediti se, kot da kdo ni opažen: užaljen je in jo na cesti prezre / starši so mu napako prezrli; dobrohotno prezreti pomoto / namenoma prezreti - 2. nav. ekspr. ne spoznati, ne uvideti: prezrl je koristi, ki jih ima od njih; škoda, da je učitelj prezrl fantove sposobnosti
- 3. kljub pričakovanju ne upoštevati koga: pri podeljevanju nagrad so ga prezrli / nečaka je v oporoki prezrl / pri vabilih na zabave so ga večkrat prezrli ga niso povabili
// kritiki so njegovo zadnjo knjigo prezrli
// ne upoštevati sploh: prezreti nekatera dejstva; razvoja tehnike ne smemo prezreti
● zastar. s hriba je lahko prezrl vso okolico pregledal
prezŕt -a -o: prezrti problemi; prezrte napake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prilagojeváti -újem nedov. (á ȗ) prilagajati: prilagojevati naselja pokrajini / učitelj mora prilagojevati razlago učenčevim sposobnostim / prilagojevati se na življenje v vodi / prilagojevati se drug drugemu / priseljenci so se postopoma prilagojevali domačinom; svetovnonazorsko se prilagojevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
priljubíti in priljúbiti -im dov. (ī ú) narediti, povzročiti, da dobi kdo do koga pozitiven čustveni odnos: skromnost mu ga je še bolj priljubila / dober učitelj zna učencem priljubiti svoj predmet / knjiž. šola mu je priljubila knjige mu je vzbudila ljubezen do knjigpriljubíti se in priljúbiti se - 1. pridobiti si naklonjenost koga: igralec se je vsem priljubil; s tem dejanjem se je priljubil pri sosedih / knjiga, pesem se je ljudem kmalu priljubila
- 2. zastar. pritisniti se, stisniti se: priljubiti se na prsi ljubega
priljúbljen -a -o - 1. deležnik od priljubiti se: pri nas je nogomet zelo priljubljen
- 2. ki ga ima rado razmeroma veliko ljudi: priljubljen igralec, zdravnik / zapeti priljubljeno pesem
- 3. ki se pogosto uporablja, pogosto nastopa: priljubljen izgovor, rek; to je priljubljena tema njihovih pogovorov; priljubljeno shajališče mladine / lisica je v živalskih pravljicah precej priljubljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
primázati -mážem dov., primázala in primazála (á ȃ) - 1. dodatno, zraven namazati: tu pa tam je os še malo primazal / kruh je suh, primaži ga namaži
- 2. pog. udariti: primazal ga je z bičem; primazal ga je z roko okrog ušes
● pog. odgovori, če ne ti eno primažem te udarim; pog. primazala mu je klofuto in odšla dala mu je klofuto; žarg., šol. učitelj mu je primazal nezadostno mu je dal negativno oceno; pog. sodnik mu je primazal dva tedna obsodil ga je na dva tedna zapora
primázan -a -o: iz jeze primazana klofuta
● nar. pod nos primazani brki prilepljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
priprávnik -a m (ȃ) kdor dela v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: službo je nastopil kot pripravnik / odvetniški pripravnik; učitelj pripravnik; zdravnik pripravnik // kdor se pripravlja za kaj sploh: znani košarkar pravi o sebi kot trenerju, da je še zmeraj pripravnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
profesíja in profésija -e ž (ȋ; ẹ́) knjiž. poklic: izbiranje profesije / po profesiji je učitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
rájši in ráje prisl. (ȃ) - 1. primernik od rad: rajši pospravlja, kot kuha / rajši bi bil učitelj kot knjižničar / elipt. kaj bi rajši: čaj ali limonado / otroci imajo rajši mater kot očeta, najrajši pa babico / opero ima rajši kot dramo / kaj takega se najrajši zgodi
- 2. izraža željo po nasprotnem: ne govori toliko, rajši poslušaj; ne hodi ven, rajši se uči / rajši bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo; ali greš z menoj? Rajši ne
- 3. izraža večjo verjetnost: verjame rajši tebi kakor meni / ekspr. rajši bi se dal ubiti, kakor da bi se premaknil / sod drži okoli dvesto litrov, rajši več
● ekspr. reši se tega bremena rajši danes kakor jutri čimprej; vsakdo ima sebe najrajši; prim. rad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razčístiti -im dov. (í ȋ) z razpravljanjem, raziskovanjem ugotoviti pravo vsebino, bistvo česa: razčistiti bo treba še nekaj podrobnosti;
razčistiti poglede, stališča;
učitelj bi moral problem, zadevo razčistiti z učenci / posvetovanje je razčistilo nekaj bistvenih vprašanj / publ. treba bo razčistiti, zakaj nastajajo izgube
● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. razčistiti s predsodki otresti se, znebiti se jih; publ. nujno je, da razčistimo s preteklostjo jo kritično presodimo; ekspr. sam s seboj je že razčistil spoznal je, kakšen je v resnicirazčíščen -a -o: počakati je treba, da bodo razčiščena nekatera sporna vprašanja
● publ. o tej stvari nima razčiščenih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razdelíti -ím dov., razdélil (ī í) - 1. iz celote narediti dele
- a) glede na prostor, površino: razdeliti zemljišče; s pregradami so razdelili hlev; z rezanjem razdeliti hlebec na štiri dele
- b) glede na enoto, skupino: razdeliti deželo na upravne enote; razdeliti po starosti / učitelj je razdelil učence v tri skupine glede na učni uspeh; razdeliti pesmi po vsebini / razdeliti blago po kakovosti
// narediti, da kaj ni več enotno, strnjeno: okupator je razdelil slovensko deželo; množica se je ob zdravnikovem prihodu razdelila / novica jih je razdelila v dva tabora
- 2. narediti, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: rože je razdelila po vsej gredi; enakomerno razdeliti
- 3. od večje količine dati po delih: mati jim je razdelila kruh in sadje; zemljo je razdelil med sinove / razdeliti darove, miloščino / razdelili so karte in začeli igrati
● učitelj je razdelil učencem spričevala dal, izročil; režiser je že razdelil glavne vloge izbral igralce glavnih vlog
razdeljèn -êna -o: na več delov razdeljeno zemljišče
♦ bot. dlanasto razdeljeni list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razgíbati1 -am in -ljem dov. (ī) - 1. z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibati hrbet, telo; s hojo, telovadbo razgibati; šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal; razgibati si odrevenele prste
- 2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja; razmajati: lahen veter je razgibal listje, veje
// povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati: burja razgiba morsko gladino / krik je razgibal množico; ob eksploziji so se ljudje razgibali - 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: društvo je vaščane razgibalo; razgibati mladino; duševno, notranje razgibati / knjiga je razgibala otrokovo domišljijo
// povzročiti, da kaj živahneje poteka: režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati; ta učitelj zna razgibati pouk; s šalami in petjem razgibati prireditev
// povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: delo organizacije bo treba razgibati; razgibati delovanje društva; razgibati turistično dejavnost / razgibati gospodarsko rast - 4. nav. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen: dogodek je bolnika poživil in razgibal / vino nam je razgibalo kri / mesto bo treba nekoliko razgibati
- 5. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: razgibati poglavje z dialogi / arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše
razgíban -a -o - 1. deležnik od razgibati: razgiban pogovor; razgiban promet; dobro razgibani prsti; ritem skladbe je razgiban; razgibane barve; opazovati razgibano gručo
- 2. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: razgibano leto, življenje / ta dežela ima razgibano zgodovino
● to je zelo razgiban človek poln sil, živahen; knjiž. razgibana pokrajina gričevnata, hribovita; prisl.: razgibano živeti
♦ muz. razgibano označba za hitrost izvajanja mosso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razhúditi -im tudi razhudíti -ím dov., razhúdil (ú ȗ; ī í) ekspr. razjeziti: otrokova trmoglavost ga ni razhudila;
razhudil se je in ga ozmerjal;
učitelj se je razhudil nad predrznimi učenci;
hitro, zelo se razhuditi / drama je občinstvo razhudilarazhúden -a -o: razhuden človek; razhuden je odšel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razlága -e ž (ȃ) - 1. kar kaj razlaga, tolmači: razumeti, zapomniti si razlago; kratka, natančna, preprosta razlaga; vsebinska razlaga; razlaga pojma / iskati, najti razlago za neuspeh / razlaga literarnega besedila; pravilna razlaga predpisa
♦ jur. ekstenzivna razlaga zakona ki daje zakonu širšo vsebino; gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike; lingv. pomenska, sinonimna razlaga v slovarju; posredna ali sklicevalna razlaga ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede; razvezovalna razlaga razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo - 2. glagolnik od razlagati 3-6: s tem je končal razlago vprašanj / po izpraševanju je učitelj začel z razlago / razlaga učne snovi / metoda razlage
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razlágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah
- 2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz
- 3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja; počasi, podrobno razlagati
// delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal
// ped. podajati učno snov: učitelj je najprej izpraševal, potem pa je začel razlagati; dobro razlagati / razlagati učno snov - 4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave; tega si ni znal razlagati
- 5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje
- 6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju
razlagajóč -a -e: stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte; razlagajoč novo učno snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razred:- a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor; razredna skupnost; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti
♦ šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov; razredni učitelj - b) razredni boj; razredni cilji, interesi; ekspr. razredni sovražnik; razredna družba; razredna ideologija; razredna pripadnost, zavest; razredna nasprotja
razrédno prisl.: razredno opredeljeni cilji; razredno zaveden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razrédnik -a m (ẹ̑) učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: razrednik je šel z učenci na izlet;
pogovoriti se z razrednikom
♦ šol. ukor razrednika nekdaj vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
razsvetljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno: močna luč razsvetljuje križišče; razsvetljevati mesto, ulice; razsvetljevati z reflektorji / pot mu je razsvetljevala mesečina; pren., ekspr. njen obraz je razsvetljeval prijeten nasmeh
● ekspr. s svojim tovarištvom nama je razsvetljeval življenje ga delal lepšega, prijetnejšega - 2. s poučevanjem, izobraževanjem dosegati, da kdo misli, dela brez predsodkov, razumno: kot učitelj je razsvetljeval mladino; načrtno razsvetljevati ljudi
- 3. redko razjasnjevati, pojasnjevati: razprava razsvetljuje probleme delavskega gibanja
razsvetljujóč -a -e: vse pristanišče razsvetljujoča luč; razsvetljujoča moč knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
sálsa1 -e ž (ȃ) 1. ples v štiričetrtinskem taktu s poudarkom na drugi dobi, po izvoru iz Latinske Amerike: učitelj salse; Opazovati domačine pri plesu salse, njihovo mimiko in gibe, je svojevrstna predstava
// skladba za ta ples: Iz lokalov prihajajo zvoki salse, sambe, andske in mehiške glasbe 2. omaka iz različnih vrst zelenjave, navadno pikantna: Mehičani ponudijo salse skoraj k vsaki jedi E ← špan. salsa, prvotno 'omaka'sálsa2 -- v prid. rabi
salsa klub; Je ena od začetnic salsa scene pri nas
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
sestáviti -im [səs in ses] dov. (á ȃ) - 1. narediti, da deli, kosi tvorijo celoto: sestaviti igračo; iz teh elementov lahko sestavimo različne omare; uro je razstavil, zdaj pa je ne zna več sestaviti; stroj je hitro sestavil; narobe sestaviti
- 2. narediti, da določeni podatki, dejstva tvorijo celoto: sestaviti jedilnik; učitelj je sestavil naloge za tekmovanje; sestaviti program proslave; sestaviti vozni red, urnik; na pamet sestaviti / v mislih je sestavil načrt za pobeg / sestaviti članek; pomagaj mi sestaviti prošnjo, spis; o izjavi se sestavi zapisnik / govore mu navadno sestavijo svetovalci / sestaviti leksikon, slovar
♦ jur. sestaviti obtožnico - 3. izbrati skupino ljudi za opravljanje določene naloge: sestaviti komisijo, odbor; sestaviti vlado / sestaviti ekipo; sestaviti orkester
sestávljen -a -o - 1. deležnik od sestaviti: igrača je sestavljena iz petih delov; komisija še ni sestavljena
- 2. knjiž. zapleten, kompliciran: vprašanja so vedno bolj sestavljena
♦ biol., kem. sestavljena beljakovina beljakovina iz aminokislin in lipidov, sladkorjev; bot. sestavljeni grozd socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih; sestavljeni klas klas, ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni list; ekon. sestavljena organizacija združenega dela [SOZD] samostojna organizacija, v katero je zaradi skupnih interesov povezanih več organizacij združenega dela iste gospodarske ali negospodarske dejavnosti; sestavljeno delo delo, katerega produktivnost je večja zaradi izkušenj, prizadevnosti; fiz. sestavljeno gibanje gibanje iz več gibanj; lingv. sestavljena glagolska oblika; mat. sestavljeno število naravno število, deljivo z eno, s samim seboj in še z najmanj enim deliteljem; navt. sestavljeni jambor jambor, ki sestoji iz več delov, podaljškov; zool. sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
služíti in slúžiti -im nedov. (ī ú) - 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica
// voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz - 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim
// nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici - 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju
- 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš
// služiti denar
// ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar - 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo - 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo
// publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala
● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim
služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom
služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh
♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
smúčarski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na smučarje ali smučanje: jugoslovanska smučarska reprezentanca;
smučarsko tekmovanje / smučarski čevlji; imel je novo smučarsko opremo; smučarska palica palica s krpljico in ročajem z usnjeno zanko; smučarske rokavice / šolarji so se na smučarskih tečajih naučili smučati; smučarski učitelj / lepi smučarski tereni; smučarska središča / smučarska skakalnica
♦ šport. smučarski poleti poleti, pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč; smučarski skoki; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
stálen -lna -o prid., stálnejši (ȃ) - 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno
// sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje - 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti
// ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa
// ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne - 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom
// ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev - 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi
// ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam
♦ anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času
stálno prisl.: ta drama je stalno na programu; stalno prebivati kje; stalno se pritoževati; stalno sodelovati
♦ zool. stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice; sam.: v življenju ni nič stalnega; naseliti se za stalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
// dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
// z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi - 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
// s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči - 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
// publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
// stopiti v učiteljski poklic postati učitelj - 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
- 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
● ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
stopívši zastar.: stopivši iz hiše, se je napotil proti vrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
svoječásen -sna -o prid. (á) star. nekdanji: svoječasni učitelj / poročal je o svoječasnem življenju te deželesvoječásno prisl. včasih, nekdaj: svoječasno so bila tukaj vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škólnik -a m (ọ̑) nar. vzhodno učitelj: v razred je stopil novi školnik // organist: školnik je orglal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
šólmošter -tra m (ọ̄) star. učitelj: v vas je prišel nov šolmošter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
šólnik -a m (ọ̑) - 1. knjiž. učitelj, profesor, zlasti izkušen: bil je šolnik in narodni buditelj
- 2. publ. učitelj, prosvetni delavec: dolžnosti in pravice šolnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
šómošter -tra m (ọ̄) star. učitelj: bil je šomošter;
šomoštri in dohtarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tečájnik -a m (ȃ) - 1. udeleženec tečaja: znanje tečajnikov
- 2. geogr. vzporednik 66,5° severne in južne geografske širine: področje ob tečajniku; povratnik in tečajnik / južni, severni tečajnik
- 3. nar. primorsko tečaj, nasadilo: sneti vrata s tečajnikov
♦ šol. učitelj tečajnik prva leta po 1945 učitelj, poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
telovádba -e ž (ȃ) - 1. telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti: utrjevati telo s telovadbo; jutranja, vsakodnevna telovadba; telovadba na prostem / ortopedska, rekreacijska telovadba / hoditi k telovadbi; pren. miselna, računska telovadba
♦ šport. orodna telovadba; parterna ali talna telovadba - 2. žarg., šol. telesna vzgoja: drugo uro imajo učenci telovadbo; učitelj telovadbe
● ekspr. da so priplezali na vrh gore, so morali pokazati pravo telovadbo spretnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
teoretizírati -am nedov. (ȋ) - 1. razmišljati, razpravljati o čem kot teoretik: v zadnji razpravi avtor teoretizira o zgodovinskem romanu / strokovnjaki teoretizirajo o graditvi plavajočega letališča
- 2. ekspr. abstraktno, neživljenjsko razpravljati o kaki stvari: ker je učitelj preveč teoretiziral, ga učenci niso razumeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tísti -a -o zaim. (ȋ) - I. v pridevniški rabi
- 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
- a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
- b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
// izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
- 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
- 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
// poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti - 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
// poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala - 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
● ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
- II. v samostalniški rabi
- A)
- 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
- a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
- b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
- 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
- 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
// ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
- B)
- 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
// izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil - 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
// pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
● ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
tišína -e ž (í) stanje brez glasov, šumov: tišina je bila popolna;
nastala, ekspr. zavladala je tišina;
tišina je dolgo trajala;
prekiniti tišino;
tišino je pretrgalo brnenje letala;
ekspr. vas se je pogreznila v tišino;
v tišini sliši, kako ji bije srce;
globoka, velika tišina;
ekspr. gluha, grobna tišina;
ekspr. mrtva globoka, popolna, smrtna tišina popolna;
tišina noči / v tišini parka se je zaslišal korak // stanje brez hrupa, govorjenja: v razredu je nastala tišina; kratka, mučna tišina; popolna, ekspr. stroga tišina; delati v tišini; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišal šivanko pasti zelo velika // kot vzklik tišina, je zavpil učitelj
● ekspr. raziskovati svet tišine podvodni svet; svet gluhonemih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
točkováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) - 1. izražati vrednost česa s točkami: točkovati rezultate tekmovanja / učitelj naloge točkuje; vsak odgovor se točkuje
- 2. ocenjevati določeno lastnost česa s točkami: komisija je začela točkovati stanovanja; točkovati po pravilniku
● to tekmovanje se točkuje tudi za evropsko prvenstvo v njem dosežene točke se upoštevajo tudi v evropskem prvenstvu
točkován -a -o: visoko točkovano delovno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
továriš -a m (ȃ) - 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
// oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš
// oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš - 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner
// ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone
// oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši
// oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči - 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let
- 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra
// pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši - 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino
● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
trikótnik -a m (ọ̑) - 1. geom. lik, ki ima tri kote: načrtati trikotnik; stranica trikotnika / enakostranični trikotnik; ostrokotni, pravokotni, topokotni trikotnik; sferični ali sferni trikotnik del površja krogle, omejen s tremi loki velikih krogov krogle
- 2. priprava za delanje, risanje ravnih črt v obliki pravokotnega trikotnika: vleči črte s trikotnikom; lesen, plastičen trikotnik; ravnilo, šestilo in trikotnik / izmeriti s trikotnikom
- 3. kar je po obliki podobno takemu liku: otroci se učijo s pomočjo krogcev, kvadratov in trikotnikov / pojesti trikotnik sira / znamenje v obliki trikotnika
// trikotna ploskev: travnat trikotnik med cestami; zadrževati se v trikotniku Ribnica—Kočevje—Žužemberk
● bermudski trikotnik področje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido; ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦ astr. Trikotnik ozvezdje na severnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; Južni trikotnik ozvezdje na južnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; poletni trikotnik lik, ki ga sestavljajo tri zelo svetle zvezde poletnega neba: Atair, Vega in Deneb; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; fiz. trikotnik sil s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; lingv. samoglasniški trikotnik sestav samoglasnikov v obliki trikotnika; muz. trikotnik triangel; navt. kurzni trikotnik pravokotni enakokraki trikotnik iz prozorne snovi z vtisnjeno stopinjsko lestvico za določanje položaja ladje; navigacijski (sferni) trikotnik s podatki opazovanja, meritev in časa sestavljen trikotnik za določanje položaja ladje po astronomski navigaciji; ped. didaktični trikotnik učenec, učna vsebina in učitelj; šah. pravilo trikotnika pravilo, po katerem se premika kralj po trikotniku treh polj, kadar se hoče v končnici prepustiti poteza nasprotnemu kralju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
účen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček;
učna knjiga;
učne metode;
učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba
♦ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učeník -a m (í) star. učitelj: učenik je stopil v razred;
strog učenik / učenik govorništva / biti komu učenik in vzornik
♦ rel. Učenik in dvanajst apostolov Kristus kot verski učitelj svojih učencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učênka -e ž (é) - 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke
// ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
// do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu - 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učítelj -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj;
učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj
● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski
♦ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učíteljček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od učitelj: droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učiteljeváti -újem nedov. (á ȗ) biti učitelj: v tem kraju učiteljuje že dvajset let
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učíteljstvo -a s (ȋ) - 1. dejstvo, da je kdo učitelj: njegovo učiteljstvo se kaže tudi v pesmih / knjiž. moralno učiteljstvo / knjiž. zaradi bolezni se odreči učiteljstvu učiteljevanju
- 2. učitelji: strokovno izpopolnjevanje učiteljstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
učíti -ím nedov. (ī í) - 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino - 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
// na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov - 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
- 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
- 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
- 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
učíti se - 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
// učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet - 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
- 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
- 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
- 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah - 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
učèn -êna -o - 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
- 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave - 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
- 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
- 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
- 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
- 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ukvárjati se -am se nedov. (á) - 1. delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo: ukvarjati se s pripravami na potovanje; ukvarjati se s popravilom ure popravljati jo
// babica se je ukvarjala z dojenčkom; ukvarjati se z bolniki, ranjenci negovati jih, skrbeti zanje; zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem; ukvarjati se sam s seboj / ukvarjati se z delom, nalogo; s to risbo se ukvarja že več tednov jo izdeluje, dokončuje
// ukvarjati se z mislijo na koga misliti na koga; ukvarjati se z načrtom za beg; zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo razmišlja o njej - 2. imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela: ukvarjati se s popravljanjem dežnikov; ukvarjati se z zdravljenjem / ukvarjati se z obrtjo, s trgovino; prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo / ukvarjati se z ročnim delom; ukvarjati se z zajci gojiti zajce
// poklicno, strokovno se ukvarjati s čim
// imeti kaj za predmet svojega dela sploh: ukvarjati se z domačimi opravili; ukvarjati se s pisanjem pesmi; s kuho se ukvarja mati kuha; v prostem času se ukvarja s slikanjem slika; ukvarjati se z vrtnarjenjem vrtnariti
// s tem primerom se ukvarja policija ga rešuje; s to temo se ukvarjajo vsi časopisi pišejo o njej - 3. imeti kaj za predmet proučevanja: ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika / z vremenoslovjem se ukvarja kot amater / medicina se ukvarja z boleznimi; s temi vprašanji se ukvarja sociologija / ukvarjati se z barvami, s kamni; sistematično se ukvarjati z žuželkami
- 4. biti dejaven v tem, kar izraža določilo: v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo; ukvarjati se s politiko, športom
- 5. biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari: uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut; prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim / nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi
// biti v dejavnem stiku s kom: ukvarjati se z družino; z otroki se noče ukvarjati; veliko se ukvarja z bolnim očetom / učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ulovíti -ím dov., ulóvil (ī í) - 1. z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti: uloviti medveda, zajca / uloviti srno v past, s pastjo
// z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi: uloviti kita; ulovil je veliko polhov
// z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh: uloviti bolho, metulja / mačka je ulovila miš - 2. ujeti: uloviti bežečega / uloviti mačka za rep / uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla / uloviti žogo / uloviti deževnico v sod / filter ulovi večino nesnage prestreže, zaustavi
// uloviti in ustaviti gugalnico / uloviti košček mesa v juhi / policija je ulovila tatu / učitelj ga je ulovil pri prepisovanju / uloviti koga na laži / komaj je še ulovil vlak / uloviti profesorja za podpis / uloviti dobro službo / trudi se, da bi ulovila bogatega ženina / uloviti snop svetlobe v ogledalo / uloviti prijazen nasmeh / hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico / uloviti klic na pomoč / uloviti korak z drugimi / težko ulovi kako uro počitka
ulovljèn -êna -o: ulovljeni metulji; velika količina ulovljenih rib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
úra -e ž (ū; v pomenu naprava/ȗ) - 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
// navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
// začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro)
// avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote - 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
- 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov
// šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika - 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
- 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
- 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
- 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
// navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok - 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
usposóbljenosten -tna -o prid. (ọ̑) šol., navadno v zvezi usposobljenostni izpit nekdaj izpit, s katerim učitelj začetnik dokaže usposobljenost za poučevanje: opraviti usposobljenostni izpit za poučevanje matematike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
utrakvíst -a m (ȋ) - 1. pripadnik zmerne smeri husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama: utrakvisti in taboriti
- 2. v stari Avstriji pristaš utrakvizma: učitelj utrakvist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
váditi -im nedov. (á ȃ) - 1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani
- 2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko
- 3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vádnica -e ž (ȃ) - 1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo: pisati, pripravljati vadnice; jezikovna vadnica / angleška vadnica
● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino - 2. nekdaj osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic: učitelj na vadnici
- 3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem: prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vádniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vadnico: vadniška lekcija / vadniški učitelj v pokoju / ta list ima vadniški namen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
varoválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) - 1. kdor koga ali kaj varuje: otroku je bil učitelj in varovalec / varovalec umetnostnih zakladov / alpinist varovalec
- 2. redko varovalo: kovinski varovalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
váški1 -a -o prid. (ā) nanašajoč se na vas: vaške hiše / vaška krčma, šola; vaško pokopališče / vaški pašnik; vaška mlaka / vaški reveži; vaški trgovec, učitelj; nekdaj vaški župan; slabš. vaška klepetulja / vaški odbor; vaška skupnost / star. vaška srenja prebivalci vasi
♦ zgod. vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
visokošólski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na visoko šolo: visokošolska mladina / visokošolski predavatelj, učitelj / visokošolski študij; visokošolska izobrazba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) - 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu - 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod - 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
// otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu - 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
- 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo - 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
- a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
- b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
- 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
- 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
- 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo- a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
- b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
- 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad - 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
- 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov - 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
vodèč -éča -e - 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
- 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
volontêr -ja m (ȇ) - 1. knjiž. delovni prostovoljec, navadno neplačan: pomanjkanje pedagogov so reševali z volonterji; delati kot volonter
- 2. nekdaj neplačan pripravnik: opravljati službo volonterja / učitelj, zdravnik volonter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vpisováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da je kaj napisano, zapisano v čem: vpisovati podatke v tabelo; učitelj si je vpisoval ocene v beležnico / vpisovati predavanja / šola bo vpisovala novince
- 2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva: vpisovati otroke v šolo; začeli so se vpisovati v stranke / študentje se vpisujejo v višje letnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
- 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
- 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
- 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
- 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
- 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti
// vrniti komu dobro s hudim - 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo
// ekspr. vrniti sanjača v stvarnost - 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo
vrníti se in vŕniti se - 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
// spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko - 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
- 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
- 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
- 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
// priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena
vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena
vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vrtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak
- 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli
// delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču - 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem
- 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom
- 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat
// pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo - 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo
// zna vrteti jezik spretno govoriti - 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu
● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je
vrtéti se - 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka
// ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo - 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala
- 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje
// gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino
// gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu - 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli
// opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti - 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo
- 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje
- 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom
- 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov
- 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš
● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega
♦ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali
vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
začásen -sna -o prid. (á) - 1. ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje: začasna izguba spomina; začasne naloge; začasno prenehanje spopadov / začasni uspehi kratkotrajni
// ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu: začasni mejni prehodi; določiti začasno mejo; začasno postajališče / začasni prebivalci - 2. namenjen za uporabo krajše časovno obdobje: urediti začasno bivališče; začasno zavetje / začasen izhod iz krize; začasna rešitev
- 3. ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje: biti v začasnem priporu; začasna uprava; začasna zaposlitev; skleniti začasno premirje / začasna vlada
// ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje: začasen ukrep; začasni sklepi; začasno potrdilo / začasna bilanca; začasna odstranitev delavca z delovnega mesta
♦ jur. začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine; šol. začasni učitelj nekdaj učitelj brez strokovnega izpita
začásno prisl.: začasno se preseliti kam; začasno izključen telefon; biti začasno sprejet na delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zahtévati -am nedov. in dov. (ẹ́) - 1. izražati odločno hotenje
- a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva
- b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar
- c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost
- 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno
// to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti
// nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo
zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje
zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko
zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zanimírati -am dov. (ȋ) navdušiti, spodbuditi, razgibati: Učitelj se mora zelo potruditi, da zanimira učence E (↑)animírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zaposlíti -ím dov., zapóslil (ī í) - 1. sprejeti koga v delovno razmerje: zaposliti več delavcev; zaposliti koga za polovico delovnega časa; honorarno, začasno zaposliti koga
- 2. narediti, da kdo kaj dela: zaposliti otroka, da se ne potepa; sinove je zaposlil z gospodarskimi deli; zaposliti se z drobnimi opravki; zaposliti se sam s seboj ukvarjati se
// ekspr.: pobezal je v ogenj, da bi zaposlil roke kaj počel z njimi; zaposliti misli s pripravami začeti misliti na priprave
// ekspr. popolnoma zaposliti stroje izkoristiti - 3. postati predmet dejavnosti, aktivnosti koga: vsakdanji opravki so ga tako zaposlili, da je pozabil na prijatelje / za nekaj mesecev ga je zaposlila politika
zaposlíti se stopiti, vključiti se v delovno razmerje: ker je bil brez staršev, se je moral zaposliti; zaposliti se na sodišču, v tovarni; zaposlil se je kot učitelj / redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom
zaposlèn -êna -o: zaposleni delavci; zaposlen je bil kot mizar; pomoč zaposlenim ženskam; sam.: odstotek zaposlenih; dohodek na zaposlenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zastrahováti -újem nedov. (á ȗ) strahovati: zastrahovati ljudizastrahujóč -a -e: zastrahujoč učitelj; prisl.: zastrahujoče ravnati
zastrahován -a -o: zastrahovano prebivalstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zbistríti -ím tudi izbistríti -ím dov., zbístril tudi izbístril; zbistrèn tudi izbistrèn (ī í) razviti sposobnost za mišljenje: zbistriti komu pamet, razum / zbistriti spoznavni čut / ekspr. učitelj je skušal otrokom zbistriti glave // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: kritika je zbistrila pogled na umetnino; zbistriti nerešena vprašanja; pojmi so se sčasoma zbistrili
● hlad, sveži zrak človeka zbistri ga naredi sposobnega mišljenja; star. pijanec se je v hipu zbistril streznilzbistríti se tudi izbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je zbistrila; mošt se v nekaj dneh zbistri / ekspr. megleno ozračje se je zbistrilo
● ob pogledu na planine so se mu oči zbistrile je postal vesel, veder
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zblížati -am dov. (ȋ) - 1. povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: težki časi ljudi zbližajo; skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo; na izletu se je zbližal z dekletom; učitelj se je zbližal z učenci; preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala / duhovno, kulturno se zbližati
- 2. povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno: zbližati misli, poglede na kaj; nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno zbližali
zblížan -a -o: zbližani ljudje; zbližana mnenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zborovódja -e tudi -a m (ọ̑) kdor umetniško vodi, usmerja pevski zbor: učitelj je bil tudi zborovodja / tečaj za zborovodje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zbríhtati -am dov. (í) nižje pog. - 1. spraviti k zavesti, zbuditi: z močenjem so bolnika zbrihtali; popil je kavo, da bi se zbrihtal / streljanje topov jih je zbrihtalo
- 2. povzročiti, da se kdo umsko razvije: učitelj je otroke dobro zbrihtal; fant se je z leti zbrihtal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zdómarski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zdomarje: zdomarska vas / zdomarski učitelj zdomski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zmeštráti -ám [meš in məš] dov. (á ȃ) - 1. pog. zaplesti, zavozlati: zmeštrati štreno
- 2. zastar. izučiti, izuriti, navaditi: učitelj jih je dobro zmeštral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
znáti znám nedov. (á ȃ) - 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
// biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo - 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
// biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
// biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje
// elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna - 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
// izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti
// dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja - 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
- 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
- 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ šol. znati zadnjo učno snov za odlično
znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
// biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec
znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zréti zrèm nedov., zŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. gledati: zreti skozi okno, v strop;
dolgo je zrla za njim;
nekaj hipov sta si zrla v oči / zreti v zemljevid; ko je vstopil, je zrla v knjigo brala // kljubovalno je zrl vanj / zdaj čisto drugače zre na svet / okno zre na dvorišče / kritično zreti na svoje delo
● knjiž. skozi vejevje je zrlo jasno nebo se je kazalo, je bilo videti; knjiž. potrtost je zrla z njegovega obraza bil je potrt; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; knjiž. smelo zreti v prihodnost ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkovzróč -a -e: strogo zroč učitelj; v daljo zroče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
zvézek -zka m (ẹ̑) - 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte
// fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek
● žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov - 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig
- 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
žandár -ja m (ȃ) nekdaj orožnik: žandarji so roparja že ujeli;
patrulja žandarjev
● slabš. učitelj je bil pravi žandar je bil gospodovalen, ukazovalen; publ. ta država hoče imeti vlogo svetovnega žandarja samovoljno urejati razmere na svetu
♦ etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.