Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Samostojni izpis sestavka

zagovoríti -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ī í) 
  1. 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
    1. a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom
    2. b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo
    3. c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup
    4. č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene
  2. 2. redko spregovoriti: ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari
    zagovoríti se 
    1. 1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo: dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč
    2. 2. nehote povedati, kar se ne namerava: pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven
    zagovorjèn -êna -o: zagovorjena živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika