morìti -ím nedov. in dov. moriti, umoriti: Péta prepovejda csloveka moriti KM 1783, 275; Poglavárſztvo je zapovedalo ga moriti KM 1790, 56; je brata taki nakano moriti KM 1796, 8; je gori djáo vu ſzvojem ſzrczi, ka mori brata ſzvojega KM 1796, 20; njéni pik mori v ništeri minutaj AI 1878, 29; prepovidáva, naj niti drügoga, niti náſz ne morimo KMK 1780, 43; A ko pa po Dühi telovna dela morite, bodte ſiveli SM 1747, 23; Ne mouri KM 1790, 110; Vö je pouzvao Ábela i mouro ga je KM 1796, 9
mòrjeni -a -o umorjen: nyegovo ſz. Tejlo na kri'si morjeno KM 1783, 65; etim je prepovedávala od môrjenoga mlado'zenca AIP 1876, br. 2, 7; Po tom obládanyi ſzta morjena dvá poglavára KM 1796, 48