kočmrljESSJ ∅
kučmə̏rǝl m ‘čmrlj’ (rovt. škofjel. (Zgornje Bitnje) – SLA); gor. kočmə́ṙl ‘isto’ (Kropa – SLA).Po razvoju šm- < čm- prek vzdevka, verjetno za godrnjavega ali počasnega, lenega človeka, onimizirano v cgn Košmrlj (Bezlaj ESSJ: I:84) z variantami Košmrl, Košmerlj, Košmerl (ZSSP), prim. hrv. gradišč. čmrljiti se ‘poležavati, lenariti’ (GrH 1991), toda drugače, manj verjetno o pomenski motivaciji Torkar, JZ 17/2, 2011, 69ss., nesprejemljivo pa Debeljak, SR V–VII, 1954, 175. Variantni sln. cgn Košmelj je iz Košmerlj lahko nastal zaradi uvularne izreke r (Torkar, JZ 17/2, 2011, 71).Isln. dial. *ko-čmr̥lʼ m ‘čmrlj’ (rovt., gor.);
s predpono *ko- (Bezlaj ESSJ l.c.) s še vedno nejasno prvotno funkcijo in izvorom, prim. Bjeletić 2006. Bezlaj ESSJ l.c. kot sin h kroparskemu kočmrl ‘čmrlj’ navaja tudi kočeber, a je preverjanje gradiva za SLA pokazalo, da v Kropi kočẹ́br̥ pomeni ‘keber’ (► keber), zato je Bezlajeva navedba napačna.[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.