distoníja -e ž (ȋ)
med. motnja mišičnega ali žilnega napona: iskati zdravniško pomoč zaradi distonije
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
flashback -a [flêžbek] m (ȇ)
1. lit. pripovedni postopek, ki pretrga časovni potek dogajanja in temelji na vključevanju hipnega spomina na pretekle dogodke, ki so v povezavi s sedanjimi in jih pojasnjujejo: uvoden flashback pojasni travme iz preteklosti
2. hipen spomin na pretekle dogodke, ki so v povezavi s sedanjimi in jih pojasnjujejo: hodil je na skupinske terapije, kjer so se mu kot flashbacki razkrivali dogodki iz otroštva
3. psiht. perceptivna motnja, ko se spontano pojavljajo učinki, podobni tistim, ki jih je uživalec doživel med uživanjem droge: mnogi uživalci doživljajo redne flashbacke, v katerih podoživljajo občutja, čeprav droge ne užijejo nikoli več
1. lit. pripovedni postopek, ki pretrga časovni potek dogajanja in temelji na vključevanju hipnega spomina na pretekle dogodke, ki so v povezavi s sedanjimi in jih pojasnjujejo: uvoden flashback pojasni travme iz preteklosti
2. hipen spomin na pretekle dogodke, ki so v povezavi s sedanjimi in jih pojasnjujejo: hodil je na skupinske terapije, kjer so se mu kot flashbacki razkrivali dogodki iz otroštva
3. psiht. perceptivna motnja, ko se spontano pojavljajo učinki, podobni tistim, ki jih je uživalec doživel med uživanjem droge: mnogi uživalci doživljajo redne flashbacke, v katerih podoživljajo občutja, čeprav droge ne užijejo nikoli več
SSKJ²
funkcíjski in fúnkcijski -a -o prid. (ȋ; ú)
nanašajoč se na funkcijo: funkcijska dolžnost; funkcijska doba ljudske skupščine poslovna / funkcijska klasifikacija naselij / funkcijska motnja organa / funkcijska vrednost
nanašajoč se na funkcijo: funkcijska dolžnost; funkcijska doba ljudske skupščine poslovna / funkcijska klasifikacija naselij / funkcijska motnja organa / funkcijska vrednost
SSKJ²
SSKJ²
híperaktíven -vna -o prid. (ȋ-ȋ)
1. med. ki kaže neobičajno zvečano aktivnost, zlasti telesno: hiperaktiven otrok / hiperaktivna motnja; hiperaktivno vedenje
2. zelo, pretirano aktiven: generacija hiperaktivnih modnih ustvarjalcev
1. med. ki kaže neobičajno zvečano aktivnost, zlasti telesno: hiperaktiven otrok / hiperaktivna motnja; hiperaktivno vedenje
2. zelo, pretirano aktiven: generacija hiperaktivnih modnih ustvarjalcev
SSKJ²
hipertenzíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na arterijsko hipertenzijo: hipertenzivni bolnik; hipertenzivna arterioskleroza, kriza, motnja, srčna bolezen; hipertenzivno zdravilo
nanašajoč se na arterijsko hipertenzijo: hipertenzivni bolnik; hipertenzivna arterioskleroza, kriza, motnja, srčna bolezen; hipertenzivno zdravilo
SSKJ²
kompulzíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti: kompulzivno prenajedanje; kompulzivno vedenje
♦ psiht. obsesivno-kompulzivna motnja duševna bolezen, ki se v obliki manije ali depresije pojavlja v presledkih
nanašajoč se na ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti: kompulzivno prenajedanje; kompulzivno vedenje
♦ psiht. obsesivno-kompulzivna motnja duševna bolezen, ki se v obliki manije ali depresije pojavlja v presledkih
SSKJ²
môtnja -e ž (ó)
pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem
a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje; motnja hranjenja duševna motnja, ki se navadno kaže v nezadostnem zauživanju hrane ali v prekomernem zauživanju hrane in bljuvanju
b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi
c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje
♦ meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine
č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano
pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem
a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje; motnja hranjenja duševna motnja, ki se navadno kaže v nezadostnem zauživanju hrane ali v prekomernem zauživanju hrane in bljuvanju
b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi
c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje
♦ meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine
č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano
SSKJ²
motnjáva -e ž (ȃ) nav. ekspr.
1. nejasnost, zamegljenost ozračja: luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke; pren., knjiž. motnjave prividov; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
2. knjiž. kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida: motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
♦ med. motnjava v steklovini
3. motnja: ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav
1. nejasnost, zamegljenost ozračja: luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke; pren., knjiž. motnjave prividov; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
2. knjiž. kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida: motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
♦ med. motnjava v steklovini
3. motnja: ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav
SSKJ²
ortoreksíja -e ž (ȋ)
motnja hranjenja, ki se kaže v izogibanju določeni hrani, ki jo bolnik dojema kot nezdravo: trpeti za ortoreksijo; ljudje z ortoreksijo se osredotočajo na kakovost hrane; bulimija, anoreksija in ortoreksija
motnja hranjenja, ki se kaže v izogibanju določeni hrani, ki jo bolnik dojema kot nezdravo: trpeti za ortoreksijo; ljudje z ortoreksijo se osredotočajo na kakovost hrane; bulimija, anoreksija in ortoreksija
SSKJ²
paramnezíja -e ž (ȋ)
psih. motnja spomina, ki se kaže v zamenjevanju domišljijskih in resničnih dogodkov:
psih. motnja spomina, ki se kaže v zamenjevanju domišljijskih in resničnih dogodkov:
SSKJ²
perturbácija -e ž (á)
knjiž. pretres, motnja: doživeti hudo perturbacijo / perturbacije v družbenem življenju
knjiž. pretres, motnja: doživeti hudo perturbacijo / perturbacije v družbenem življenju
SSKJ²
preobjédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od preobjedati se: praznično preobjedanje / preobjedanje z mesnimi jedmi
// prehranska motnja, ki se kaže v večkratnem, navadno ponavljajočem se pretiranem jedenju: biti nagnjen k preobjedanju; znaki kompulzivnega preobjedanja / otroci z motnjo preobjedanja
glagolnik od preobjedati se: praznično preobjedanje / preobjedanje z mesnimi jedmi
// prehranska motnja, ki se kaže v večkratnem, navadno ponavljajočem se pretiranem jedenju: biti nagnjen k preobjedanju; znaki kompulzivnega preobjedanja / otroci z motnjo preobjedanja
SSKJ²
preslúh -a m (ȗ)
elektr. motnja na telekomunikacijskih vodih in napravah, ko se signali, ki normalno potekajo po enem vodu, zaznavajo tudi na drugem, vzporednem vodu: odpraviti presluh
elektr. motnja na telekomunikacijskih vodih in napravah, ko se signali, ki normalno potekajo po enem vodu, zaznavajo tudi na drugem, vzporednem vodu: odpraviti presluh
SSKJ²
rotacízem -zma m (ī)
1. jezikosl. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more
2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje
1. jezikosl. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more
2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje
SSKJ²
šók -a in šòk šôka m (ọ̑; ȍ ó)
1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja
// psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok
2. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; v prid. rabi:, pog. šok soba soba za intenzivno nego
1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja
// psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok
2. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; v prid. rabi:, pog. šok soba soba za intenzivno nego
SSKJ²
šúm -a m (ȗ)
1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla
// šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum
2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice
3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; jezikosl. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala
1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla
// šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum
2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice
3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; jezikosl. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala
SSKJ²
trávma -e ž (ȃ)
1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
1. med. sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba: udarec je povzročil travmo; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma ki jo povzroči hrup, pok; porodna travma ki nastane pri porodu
2. psih. duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa: osvoboditi, rešiti se travme; očitki so v njem povzročili travmo; preboleti travmo / duševna travma
3. knjiž. zelo hudo, zelo težko doživetje: vojni poraz je bil dolgo narodna travma; spremlja ga travma grozovitega prizora; travme iz otroških let
SSKJ²
trófičen -čna -o prid. (ọ́)
med. nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva: trofična motnja organa / trofični živec
med. nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva: trofična motnja organa / trofični živec
SSKJ²
žívčen -čna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje
2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje
2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek; ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenija
- žívčno prisl.:
živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 101
Dostopnost