Fran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
   1. a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
   2. b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
2. 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
3. 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
4. 4. biti dejaven v določeni
   1. a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
   2. b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
      // ekspr. samo popiva in igra
5. 5. ukvarjati se, navadno poklicno
   1. a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
   2. b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
6. 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
7. 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
   1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
   2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
8. 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
   // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
   ● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
   ♦ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno

igráti se 
1. 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem
   // preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice
   // ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem
2. 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi
3. 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj
   // biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče
   ● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav

igráje 
1. 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico
2. 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo

igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke

igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana
♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen: barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega področja izginja / ekspr. tla kar izginjajo pod nesnago
   // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli
2. 2. približevati se koncu obstajanja: napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo
   // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: stare besede izginjajo; nekateri običaji izginjajo
3. 3. nav. ekspr. zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj: za cele dneve je izginjal
4. 4. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da izginja les iz skladišča

izginjajóč in zginjajóč -a -e: izginjajoči običaji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
   // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih
2. 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
   // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je
   // tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je
3. 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
4. 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
5. 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
6. 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja

izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru
   // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka
2. 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo
   // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote
   ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili
   ♦ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico

izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž.  postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava
// postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov

izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
2. 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
3. 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
   // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje
4. 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
5. 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
6. 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
   // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
   // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
   ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
   ♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
   // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
2. 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
   // branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju

izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2. 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
   // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3. 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
   // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5. 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih

izrážati se 
1. 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
   // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi
2. 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju

izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva: potniki izstopajo iz vlaka; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče
2. 2. prihajati iz česa, na površje: čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu
3. 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba
4. 4. postajati (zelo) opazen, viden: shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga
   // knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji; izstopati po znanju
   ● publ. izstopa zlasti problem ureditve vodovoda je pomemben, pereč

izstopajóč -a -e: izstopajoči potniki; izstopajoč problem; zelo izstopajoče ličnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati stopili
2. 2. priti iz česa, na površje: možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu
3. 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: izstopiti iz društva; izstopiti iz šole; elipt. sredi šolskega leta je izstopil prenehal hoditi v šolo
   // izstopiti iz službe; izstopiti iz igre prenehati (se) igrati
4. 4. postati (zelo) opazen, viden: kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž. med osebami v drami je izstopil zlasti lik komandanta bil je boljši kot drugi
   ● ekspr. od strahu so mu izstopile oči (iz jamic) gledal je z izbuljenimi očmi
5. 5. redko prestopiti (bregove), razliti se: reka je ob deževju izstopila
   ♦ alp. plezalec je izstopil ob enajstih končal plezalni vzpon

izstopívši zastar.: izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram; izstopivši potniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

izvíjati se 
1. 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
2. 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal
3. 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
4. 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem
2. 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije
3. 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
   ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil

izvíti se 
1. 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla
   // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti
2. 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja
   // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi
   ● brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel
3. 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro
4. 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava

izvít -a -o: izvit vijak
● ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. izraža težavno uresničitev dejanja: hodi hitro, da ga komaj dohajamo; breme komaj nosi; komaj sem ga pregovoril / razred je komaj komaj izdelal / komaj čakam, da pride nestrpno
2. 2. izraža omejevanje na določeno mero: seže mu komaj do pasu; do vasi je komaj pol ure; star komaj štirinajst let; vredno je komaj tri dinarje / žganja je komaj za dober požirek / to se posreči med sto komaj enemu; takrat je o železnici komaj kdo sanjal
3. 3. izraža zelo majhno mero, stopnjo: komaj viden smehljaj; njegovo znanje je komaj zadostno; to ni razprava, ampak komaj osnutek zanjo
   // izraža neintenzivnost dejanja: odgovor je komaj dahnila; pred tem so ga komaj poznali
4. 4. izraža dvom, negotovost: iz tega bo komaj kaj; stvar je komaj mogoča; to bo komaj res; ta mu bo komaj všeč / elipt. morda bo prihodnjič bolje, pa komaj
   // v zvezi s če, da izraža poudarjanje: komaj če sta spregovorila pet besed; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo
5. 5. izraža pravkaršnjo izvršitev dejanja: kam spet odhajaš, saj si komaj prišel; sneg je komaj skopnel, noči so še mrzle / zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
   ● ekspr. nista hotela plačati, komaj bi bilo, da bi še vsakemu kaj dal najrajši bi videla; sam.: skoraj ni nikoli zajca ujel, komaj pa ga je; prim. komajda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec
   // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha
2. 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune
   // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu
3. 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka
4. 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika
5. 5. redko delček, košček: krajec zemlje
   ♦ zool. zadnji (zob) sekalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vse križem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo
   // ekspr. vran kriči nad poljem
   // izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
   // ekspr., redko glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin
2. 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
   ● ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
   // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši
3. 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju

kričé: kriče je priganjal živino

kričèč -éča -e: kričeč je tekel po cesti; skupina kričečih ljudi; blago s kričečim vzorcem; kričeča krivica; kričeče reklame; prisl.: biti kričeče oblečen; kričeče rdeča barva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: legel je in zaspal; razgrnil je plašč po tleh in legel; leči na posteljo, v travo; leči v senco; utrujen leči; leči na hrbet, vznak / pes je ubogljivo legel / kot ukaz psu lezi
   // namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: pozno je že, legel bom; zjutraj je bila bolj trudna kot zvečer, ko je legla / legel je po polnoči šel spat; nar. dajati otroke leč spat
   // star. leči spat iti spat
   // namestiti se, spraviti se v (pretežno) tak položaj zaradi bolezni: legel je pred tremi tedni / ekspr. legel je in umrl zbolel, obolel
2. 2. knjiž. imeti spolni odnos: ni legel k njej iz ljubezni; leči s fantom
3. 3. s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini: prah je legel na pohištvo / dolge trepalnice so ji legle čez oči / gosti delci v tekočini ležejo na dno se usedejo
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: oblaki so legli čez nebo; sence so legle na ulico / megla je legla na polje
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je legel mrak; ko je legla noč, so se utaborili ko se je znočilo
   // mir je legel na pokrajino; pren. bridek molk je legel med njiju; na dušo ji je legla žalost
5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postati opazen, viden: grenkoba, trpkost mu je legla na obraz; nasmeh mu je legel na ustnice / prijazen izraz je legel na njegovo lice
6. 6. preh., v zvezi z na povzročiti slabo duševno ali telesno počutje: leta so legla nanj s svojo težo; vsi ti dogodki so moreče legli nanje; brezoseb. težko je leglo nanj
   ● star. v nekaj dneh bo legla rodila; knjiž. sen jim je legel na oči zaspali so; knjiž. sonce je že leglo na strehe je začelo sijati na strehe; vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo še zadnji prijatelj umrl

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: vojaki so legali in vstajali; legati v posteljo; poleti rad lega v senco
   // knjiž. hoditi spat: navajen je, da pozno lega / star. poleti so trudni legali spat
   // knjiž. zbolevati, obolevati: ljudje so še vedno legali in celo umirali
2. 2. knjiž. imeti spolne odnose: pijan je legal k njej
3. 3. s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini: prah lega na travo ob cesti in jo duši
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, nastopati na površini: na dolino so začele legati dolge sence / megla je legala na jezero
   // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč lega (na pokrajino) / mir lega na zemljo; pren. čuden hlad mu lega v srce; težka mora lega na ljudi; na dušo mu legajo skrbi
5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postajati opazen, viden: na obraz ji lega rdečica
   ● knjiž. sonce je legalo k počitku zahajalo; knjiž. spanec ji lega na oči postaja zaspana; brezoseb., knjiž. lega jim na pljuča, zato kašljajo duši jih; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine; ležati na boku, na hrbtu, trebuhu; ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago; ležati z rokami pod glavo; leži kot klada; leži kot mrtev negibno
   // plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode
   // maček leži na peči
   // biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat
   // v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla
   // biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan
   // od ponedeljka leži v bolnici je
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki; rad bi ležal v domači zemlji; kdo leži tukaj
3. 3. pog., v zvezi s pri, z imeti spolni odnos, spolne odnose: ležati pri dekletu; ona leži z drugimi
4. 4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita; knjige na polici ležijo in stojijo; vse prekle so po nevihti ležale
5. 5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi; vzel je denar, ki je ležal na mizi; na pohištvu leži prah; na travi leži rosa; po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo
   // biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna
   // kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé
   // biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena
   // dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima
6. 6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih; star. vojska leži pod trdnjavo
7. 7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge; denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku
   // čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo
8. 8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega; na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh; v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost
9. 9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan; knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
   ● žarg. jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
   ♦ geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi

ležé: požvižgaval je, leže v hladni senci; tiho leže je prisluškoval; leže brati; spati leže na trebuhu

ležèč -éča -e 
1. 1. deležnik od ležati: ležeč na hrbtu, je dojenček zadovoljno brcal; na tleh ležeči ranjenec; knjiga, ležeča na mizi; nižje ležeči kraji; globoko ležeče oči
   ♦ med. ležeči bolnik bolnik, ki mora ležati; obl. ležeči ovratnik ovratnik, položen po ramah; ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; strojn. ležeči stroj stroj, pri katerem je os (valja) vodoravna; tisk. ležeča črka črka, oblikovana postrani
2. 2. redko ne strm, položen: ležeče stopnice; prisl.: tiskati ležeče / zastar., v povedni rabi: na metodi je veliko ležeče od metode je veliko odvisno; veliko mi je ležeče na tem, da veliko mi je do tega, da
   ♦ ptt poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.