Fran

1. 1. izraža položaj predmeta, ki je od navpične smeri nagnjen
   1. a) v desno ali levo stran: dal si je klobuk postrani; postrani držati glavo; ležeče črke so oblikovane postrani / drži se postrani
   2. b) v katerokoli stran: stene bajte so postrani; stolp v Pisi stoji postrani; plameni švigajo kvišku in postrani; pren. vse je videl krivo in postrani
2. 2. izraža odmik od vodoravne črte, smeri
   1. a) v desno ali levo stran: tok žene čoln postrani / nos ima postrani
   2. b) navzdol ali navzgor: usta ima postrani; nasmehnil se je postrani, le v kotu ustnic / pog. ima oči postrani poševne oči
      // izraža položaj pri premikanju z ožjo stranjo naprej: postrani se je preril skozi gnečo; spraviti omaro postrani skozi vrata / ležati postrani na boku
3. 3. navadno v zvezi s pogledati izraža odmik od ravne črte v desno ali levo stran: postrani je pogledala moža; otroci se pogledujejo postrani in nasmihajo; ozrl se je postrani na soseda
   // ekspr., v zvezi z gledati izraža neprijaznost, sovražnost: čutil je, da ga v tovarni gledajo postrani; postrani me gleda ne mara me
4. 4. star. ne naravnost, prikrito: postrani so mi namignili, da se nekaj pripravlja; postrani omeniti, spraševati
5. 5. nav. ekspr. izraža pridobivanje dohodka s postransko dejavnostjo: mehanik je in v prostem času veliko postrani zasluži / tuintam dobi kak tisočak postrani
   ● pog. dobiti, imeti otroka postrani nezakonskega otroka; star. izmika se, drži se postrani ob strani; pog. bil je ribič le bolj postrani, sicer pa kmet samo priložnostno; neskl. pril.: postrani čepica, klobuk; postrani oči; ker ima nizko plačo, mu postrani zaslužek prav pride; prim. stran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od posvetovati se: posvet je bil precej razburljiv; kratek, resen posvet; ekspr. družinski posvet / imeti posvet s prijateljem; iti na posvet k očetu
2. 2. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu: posvet je potekal mirno; udeležiti se posveta; na posvetu se je večkrat oglasil / strokovni, vojaški posvet
   // ekspr. udeleženci takega pogovora: posvet je sklenil drugače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od posvetovati se: posvetovanje ni bilo uspešno; po kratkem posvetovanju so sklenili, da bo študij nadaljeval / imeti posvetovanje s kom
2. 2. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu: posvetovanje je trajalo ves dan; udeležiti se posvetovanja; organizirati, sklicati posvetovanje; gospodarsko, politično, zdravstveno posvetovanje; javno posvetovanje / proizvodno posvetovanje v nekaterih socialističnih državah posvetovanje delavcev podjetja, na katerem se kolektivno rešujejo vprašanja proizvodnje; publ. posvetovanje na ministrski ravni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

posvetováti, in posvétovati dov., zastar.  svetovati, pomagati z nasvetom: zmeraj je rad posvetoval in pomagal / posvetovati koga, kako se stvar naredi

posvetujóč se -a -e: posvetujoč se o begu, so zaslišali strele
● zastar. imeti posvetujoči glas posvetovalni glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

pošévno prisl.: poševno odrezati, postaviti; poševno ležeči trami; poševno padajoče sence; poševno tkano blago; pritegniti vrv poševno navzdol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od potegniti: poteza s čopičem, peresom; poteza z roko / krtačiti si lase s hitrimi potezami potegljaji; z odločno potezo je prečrtal stavek
   // šah. premaknitev figure po določenem pravilu na drugo polje: izsiliti potezo; kuvertirati potezo zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti, navadno ob prekinitvi igre; igralec je na potezi mora napraviti potezo; mat v treh potezah
   ● publ. zdaj so na potezi pedagogi morajo kaj ukreniti pedagogi
2. 2. črti, gubi podobna zareza na obrazu: globoka poteza ob ustih
   // nav. mn. videz, zunanja podoba obraza: njegove poteze so izražale žalost; imeti nežne, odločne poteze; zaradi bolečin spačene poteze; ekspr.: jeklene, mehke poteze; obraz s pravilnimi potezami / na starost so se njene poteze polepšale izraz
3. 3. nepretrgana vrsta točk; črta: narediti navpično potezo; debele in tanke poteze pri črkah / naslov je bil napisan z odločnimi potezami / risba v nežnih potezah
4. 4. osnovna lastnost ali značilnost: ta poteza mi je pri njem najbolj všeč; to je bistvena poteza njegovega značaja
5. 5. nav. mn., s prilastkom kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: glavne poteze in obrisi česa / publ., z oslabljenim pomenom odtujenost je dobivala določnejše poteze je postajala določnejša
   // pokazati kaj v glavnih, osnovnih potezah; to je v kratkih potezah vsebina knjige; dati pregled v splošnih potezah
6. 6. ekspr. dejanje, ukrep, ravnanje: to ni bila pametna poteza; z nasprotno potezo so preprečili načrt; s taktično potezo rešiti položaj / narediti prvo potezo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega
   1. a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe
   2. b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene
      // kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče
2. 2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka
   // star. to je potreba vedeti treba
3. 3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; redko posoda za potrebo nočna posoda
   ● nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: zbral mu je vse potrebne podatke; kupiti potrebne pripomočke; za obdelovanje zemlje potrebni stroji; energija, potrebna za delovanje stroja / za to je potreben določen čas, velik napor; potrebni so novi načrti
   ♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga
   // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: za življenje je potreben kisik; beljakovine in druge za rast potrebne snovi / potreben mu je počitek; otroku je potrebna ljubezen staršev / ljudje smo potrebni drug drugemu; zelo si mi potreben
   // katerega nastop, uresničitev ima glede na okoliščine pozitivne posledice: potreben dež; potrebne spremembe; operacija je potrebna
2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom ki je v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: biti potreben denarja, pomoči; obleka je ponošena, potrebna si nove; potreben je okrepčila kot izsušena zemlja dežja zelo
3. 3. ki po količini, kvaliteti dosega želeno raven: imeti na razpolago potreben čas; zbrali so vsa potrebna sredstva / ima potrebno izobrazbo / dostaviti potrebno količino materiala; dosegati potrebno kvaliteto izdelkov
   ● nizko iskal je žensko, ker je bil potreben spolno nezadovoljen; ekspr. je že potreben britve moral bi se briti; ekspr. otrok je potreben palice moral bi biti kaznovan, tepen

potrébno prisl., v povedni rabi: o tem ni potrebno več govoriti; potrebno je, da greš tja

potrébni -a -o sam.: pomagati potrebnim; s seboj so vzeli le najpotrebnejše; ukreniti vse potrebno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
   1. a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
   2. b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
2. 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
   // zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
   // ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva
3. 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
   ● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. z valjanjem narediti
   1. a) bolj ravno: zemljo je nasul in jo povaljal; pobranati in povaljati
   2. b) tanjše: testo je treba na robu še povaljati
2. 2. z valjanjem potlačiti: divji prašiči so povaljali oves / povaljati obleko z valjanjem pomečkati; povaljal si je plašč
3. 3. krajši čas valjati: povaljati glino v roki; povaljati grižljaj v ustih / povaljati otroka po travi; pes se je povaljal po tleh
   // nekajkrat obrniti v kakem živilu, da se to prime površine: zrezek povaljamo v moki, jajcu in drobtinah
4. 4. vulg. imeti spolni odnos: povaljal jo je; povaljala se je že z mnogimi moškimi

pováljan -a -o: ima povaljan klobuk; domov se je vrnil ves krvav in povaljan; povaljana trava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

povéšati se spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
   // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje
2. 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
   // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh
4. 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran

povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
   // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku
   // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več
2. 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti
3. 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti
   // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim
4. 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen
5. 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki
   ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel

pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila
● star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede

pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno
● ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori
   // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike
   // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo
2. 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti
3. 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo
   // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva
4. 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen

pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje
2. 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje
3. 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana
4. 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne
5. 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven
6. 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva
   ♦ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov

pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

1. 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
2. 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl
   // mlad je še in ne pozna življenja
   // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati
3. 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
4. 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
5. 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
6. 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
   ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih

poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.