beráč1 -a m (á) - 1. kdor prosi, pobira miloščino: dati beraču dar, vbogajme; razcapan berač; berač iz navade
- 2. ekspr. zelo reven človek: Mi smo kajžarji in berači, smrdimo po gnoju! (I. Cankar)
● pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; pog. sneži, kakor bi se berači tepli v debelih kosmih; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
♦ igr. varianta nekaterih iger s kartami, pri kateri igralec ne sme dobiti nobenega vzemka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.