bleščáti se -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) - 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu
● ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna
// močno sijati: sonce se blešči - 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja
- 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo
bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež
bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.