doletéti -ím dov., dolêtel (ẹ́ í) - 1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi; doletel ga je nepričakovan poraz; kjer koli te lahko doleti smrt / učenca je doletela zaslužena kazen; to je najhujše, kar nas more doleteti / doletela ga je velika čast, sreča doživel je veliko čast, srečo
// mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda - 2. star. prileteti: z juga so doletele ptice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.